Novoletne želje za leto 2019 – naj pade slovenski berlinski zid! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Kar krepko smo že zakorakali v leto 2019. Verjamem, da ima vsak od vas svoje želje in načrte za leto, ki se začenja. Verjamem tudi, da se veliko teh želja nanaša tudi na razmere v državi. Ker vam ni vseeno.

 

Politika je izvirno skrb za skupne zadeve, čeprav si to dandanes marsikdo razlaga po svoje. Čeprav naj bi se za skupne zadeve brigali vsi, je v Sloveniji to očitno stvar manjšine. Se spomnite lanskih novoletnih želja? Takrat smo si želeli, da bi na volitvah leta 2018 končno dobili pomladno vlado. SDS je sicer res med strankami dobila prvo mesto, to pa je tudi vse. Ena neokomunistična vlada (tj. Cerarjeva) je zaključila mandat, dobili smo drugo, z nekaj novimi obrazi. In z javnomnenjskim »pumpanjem«, ki spominja kvečjemu na kakšno burlesko s Charlijem Chaplinom v glavni vlogi.

Od mojega zadnjega oglašanja na spletni strani Demokracije se je seveda zgodilo marsikaj – tudi »jaslična afera«, ki jo je bojda zakuhal predsednik republike Borut Pahor, ki je verjetno preizkušal mejo potrpežljivosti okolja, iz katerega je politično izšel. In nato v novoletni poslanici pozval k medsebojnemu spoštovanju. Lepo. Bi rekel, da je to prijazna poteza predsednika republike, ki se očitno še ni povsem našel v svoji avtonomni drži. Znano je pač, da v državi, ki ji vlada Mafija, ni kompromisov – ali Mafiji služiš, če ji pa odrečeš pokorščino, si pač oplel.

Naj sedaj razkrijem svojo novoletno željo za Slovenijo in predvsem za slovensko pomlad. Verjetno boste rekli, da si želim spremembo oblasti. In seveda je treba za to počakati na nove volitve, ki bodo šele leta 2022 – razen če se po nekem čudežu spet zgodi, da bo vlada padla in bodo spet predčasne volitve. A na to se ni preveč za zanašati. Velik problem pomladne strani – izrazu »desnica« se raje izognem – je predvsem v tem, da se še vedno zanaša na demokratičnost države in na poštenost volitev, torej na redna sredstva političnega tekmovanja, tako kot v vsaki demokratični državi. Da, tu vas moram razočarat: komunisti oz. njihovi dediči še nikoli in nikdar niso prišli na oblast z volitvami, torej tudi z oblasti ne bodo odšli z volitvami. Pika, amen! Tudi če so kdaj spustili nasprotnike do vzvodov oblasti (na primer v obdobju 2004-2008), so preko svojih mrež vladali še naprej. In ustvarjali med ljudmi vtis, da je pri nas vse demokratično in da o tem, kdo nam vlada, odločajo ljudje na volitvah. Žal temu ni tako.

Temeljni problem pomladnega tabora ostaja predvsem v tem, da še vedno vse stavi na stranke in njihove voditelje, nanje prelaga odgovornost – ko pa se zadeva ponesreči, pa ljudje nemočno bentijo nad pomladnimi voditelji, zahtevajo njihov odhod iz politike in se predstavljajo, da bodo s kakšnim novim obrazom morda bolj uspešni. In ko v Avstriji zmaga Sebastian Kurz, si naši naivneži predstavljajo, da bodo pri nas prav tako uspeli, če bodo nastavili podoben mlad kader in ga poslali v boj. V minulem letu se je denimo za funkcijo ljubljanskega župana potegoval mag. Anže Logar, zagotovo zelo kvaliteten kandidat z visoko moralno integriteto in široko podporo. V vsaki normalni demokratični državi bi z balkanskimi mafijci tipa Janković pometel kot za šalo. Razen seveda v Sloveniji. Ste res tako naivni, da mislite, da bo Mafija v ljubljanski mestni hiši izpustila oblast iz rok? Ja, seveda, volilci so odločili, kenede, pardon, jele?

Nikakor ne sodim med tiste, ki bi rešitev za pomladno stran takoj našli v tem, da bi se Janez Janša lepo umaknil iz politike, pa bi bilo vse lepo in prav. Tudi to je zelo naivno razmišljanje. Naš problem je, ker razmišljamo v kategorijah strank, volitev, pa tudi v spektru levo-desno. Ergo: vsi vemo, da Slovenija ni normalna demokratična država, vsi vemo, da neokomunisti manipulirajo z volitvami – ampak, delajmo se, kot da je vse v najlepšem redu. Pozabili pa smo, da se prava politika dogaja v civilni sferi, torej tisti sferi, ki je kulturni marksizem še ni uspel ugrabiti. Medtem ko v Franciji t. i. rumeni jopiči postajajo simbol civilnega upora proti zlaganemu establišmentu, je tovrstna civilna scena pri nas zaspana. In zakaj? Ker smo prepričani, da se boj lahko dobi le na volitvah, pa še teh se več kot polovica Slovencev sploh ne udeleži.

No, morda je težava tudi v našem mišljenju, da mora biti zamenjava oblasti preko civilnega gibanja nujno nenasilna – izkušnja izpred skoraj tridesetih let iz Romunije nam govori o tem, da ni nujno tako. Medtem ko nam papež Frančišek dopoveduje, da se mora politika truditi za »svet brez vojn« (ja, to bo šele v nebesih, a je tako, Francelj?), pozabljamo, da smo morali samostojnost Slovenije braniti na barikadah. In kot je znano, slovenski vojaki in policisti v topovske cevi agresorske JLA niso metali vrtnic – ali pač? No, spomin nas potem odvede v leto 2012, torej v leto »spontanih vstaj«, kjer so bili v vlogi protestnikov predvsem levičarji, ki so v dogajanje zvabili še nekaj mladine, kobajagi protestirali proti »elitam na oblasti«, se delali, da niso »ne levi ne desni«, botri iz političnega podzemlja pa so se lahko samo krohotali ob tem teatru, ki so ga iz ozadja seveda financirali zloglasni »balkanski bojevniki«. In ker pomladna stran granitnih kock nima rada, se še naprej zateka v fantazijo politične korektnosti. Ker je menda vsak civilni upor mimo volitev nujno nedemokratičen. Ja, mi smo demokrati, ste pozabili? (hecam se – sarkazem pač.)

Torej, računam, da se bomo, drage bralke in bralci, letos še večkrat srečali na ulicah in trgih. Razlogov za to je več kot dovolj. Namreč, naloga ozaveščene javnosti je pred tremi desetletji ostala neuresničena – slovenska pomlad se namreč ni zgodila v polnosti, dosegli smo sicer samostojno Slovenijo, demokracije in normalnega tržnega sistema pač še ne. Slovenski berlinski zid mora šele pasti – tako kot so se ob pohodu izvoljenega ljudstva v obljubljeno deželo zrušili jerihonski zidovi. Ste pripravljeni za akcijo? Gremo!

nazaj na vrh