Nagobčnik

  • Napisal  Lucija Šikovec Ušaj za Nova24tv
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv). Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Pred tedni sva kot skrbna lastnika najbolj zlatega med zlatimi prinašalci ugotovila, da ima najin ljubljenček oteklino na uhlju. Ker sicer “družinskemu” veterinarju nisva povsem zaupala, predvsem pa, ker je bilo stanje vedno slabše, sva, kot bi to storila zase, poiskala drugo mnenje in rezultat je bil operacija in preko trideset šivov. Še vedno nosi zaščitni obroč okoli glave in vsi se že veselimo dneva, ko mu ga bova snela. Razgovor z veterinarjem ob odstranitvi šivov glede dejstva, da je kot vsi prinašalci, in verjetno mnogi psi nasploh, nagnjen k temu, da počisti iztrebke, ki jih najde na sprehodu, je bil dejansko poučen. Govorili smo o človeških iztrebkih, ki jih v velikih količinah naši psi, pasji sprehajalci si namreč izkušnje, tako kot mlade mamice glede otrok, izmenjujemo, najdejo in požrejo. Najhujše obdobje je predvsem v času masovnega pohoda z rdečo zvezdo okoli Ljubljane. Takrat se sicer vedno poskušamo iz Ljubljane umakniti, vendar nas človeških iztrebkov reši šele močan naliv in so dnevi do prvega močnega deževja vedno zelo naporni. Že na daleč opazim odvržene papirnate robčke, kar je alarm, da je potrebno psa močno držati, ga privezati in mu skrajšati povodec. Da me ta “navada”, ki se očitno kot vrednota NOB prenaša na mlade rodove, izjemno moti, je itak že znano, vendar me je zmotil nasvet veterinarja, naj psu nataknemo nagobčnik. Torej 9-letni pes, najprijaznejši med prijaznimi, naj dobi nagobčnik, ker nekateri ne obvladujejo svoje prebave ali ker se jim ne zdi vredno, da nekako vendarle zdržijo do prvega stranišča. Kaznovati z nagobčnikom je torej potrebno tistega, ki sicer ni storil ničesar slabega in za katerim redno pobiramo iztrebke, ker so nekateri ljudje nevljudni, nevzgojeni, ne …

Seveda ima tale malce daljši uvod svoj namen. Namen je opozoriti, da državni represivni organi skušajo natikati nagobčnike tudi nam, ljudem. Ne zaradi nas, temveč zaradi “onih drugih”. Ker oni lahko “poserjejo” okolico, kot želijo, vendar obstoji nevarnost, da bo kdo od nas zagrizel v to, ne sicer, da bi požrl, ampak vrnil v drugi obliki, vendar z isto mero. Torej je z nagobčnikom, kot pri psu, potrebno utišati tiste, ki reagirajo na nek pojav v družbi, ki je moteč, nesramen, škodljiv, umazan, smrdeč, strupen in še kak ustrezen izraz bi se našel.

Kaj se dogaja zadnje tedne? Ne bom pisala o ustrahovanju in želji po tem, da utišajo mene, ker sploh nisem tako pomembna, da bi to presegalo nivo gostilniških debat, ne glede na to, kje o tem razpravljajo. Niti ne o utišanju Damirja Črnčeca, ki si je sam postavil ceno, za katero se bo prodal predsedniku vlade. Govorim o primeru Demokracija in o primeru Strehovec. Govorim o kazenskem postopku, ki teče zoper dr. Tadeja Strehovca, in o očitno predkazenskem postopku, ki teče zoper urednika Demokracije.

Sedaj berem, res da površno, kako dve dami, ena je državna sekretarka, druga pa aktivistka LGBT, razpredata o zaostritvi zakonodaje na področju svobode govora. O tem, da nam morajo nadeti nagobčnike, in o tem, kaj vse je sovražni govor.

Ne, ni sovražni govor znana izjava, da so v rudniškem jašku zazidani predvsem Hrvati in da je torej lahko nam, Slovencem, bolj kot ne vseeno,

ne gre za izjavo, da so skeleti otrok in žensk, na praznik žensk, drugorazredna tema,

ne gre za zanikanje pravice do pokopa na Igu pobitih, danes bi jim rekli Romov, na ljubljanskih Žalah, ki si jo privošči župan glavnega mesta Slovenije,

ne gre za vpitje, da v Ljubljani ne bo stal noben spomenik domobranskim žrtvam,

ne gre za po nacionalni TV izrečen poziv, da z drugače mislečimi lahko znova “pravoverni” polnijo rudniške jaške.

Gre preprosto za ustrahovanje, kot ga pomnimo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga verno nadaljujejo tisti, ki se krmijo iz korita, v katerega prispevamo vsi, tudi tisti, ki nimamo pravice do svobode izražanja, do svobode mišljenja, do svobode, da ne nazadnje sprehajamo pse brez nagobčnikov, ker se oni drugi, “strpni”, ne bodo več podelali na poteh in za vsakim grmom.

Kazenski postopek zoper Tadeja Strehovca, ki se zavzema za rojevanje otrok, predkazenski postopek zaradi naslovnice na Demokraciji, ki opozarja na nevarnost ilegalnih migracij, ne nazadnje tudi te dni izrečena kazen s t. i. “Berufsverbot” novinarju Vladimirju Vodušku, to so dogodki, ki bi morali dvigniti ljudi, da bi protestirali. Ne za 10 evrov višjo plačo, ampak proti vse hujši represiji, ki meji že na začetek diktature. Kajti, verjeli ali ne, svoboda mišljenja in izražanja bo slej ko prej pripeljala tudi do višjih plač, nesvoboda pa ravno obratno. Zato vedite, da bodo naše denarnice polnejše, če bomo imeli več, in ne manj svobode. Res pa je, da bi bile denarnice nekaterih zaradi tega tanjše. Ampak med temi jih je zelo malo z nizko plačo in prepričana sem, da imajo že tudi dovolj prihranjenega in shranjenega v kakšni otoški banki, da si bodo vedno lahko plačali luksuzno preživetje in kupili nedotakljivost pred represivnimi organi.

Lucija Šikovec Ušaj

nazaj na vrh