Mladi, vpišite nezaposljive študije, sistem vas potrebuje brezposelne in nemočne

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: Pixabay) Simbolična fotografija (foto: Pixabay)

Pred dnevi sem po nacionalnem radiu poslušal oglas za študijski program ene od slovenskih fakultet. Reklama v najbolj vročem terminu po poročilih. Fakulteta, ki za razliko od ostalih, ponuja lahek in zanimiv študij, tudi na daljavo, veliko športnih aktivnosti: košarko, nogomet in druga razvedrila ter seveda mednarodno izmenjavo. Točno to, kar dijaki po koncu srednje šole želijo slišati. Nedolgo po tem je bila na istem radiu še kontaktna oddaja, kjer so se različni strokovnjaki zelo trudili, da pojasnijo, da glede študija ni napačne odločitve. Odločite se za tisto, kar vam gori srce, vsi boste dobili zaposlitev, če pa slučajno ne, pa to še ni konec sveta. Ko seveda slišiš takšna zagotovila strokovnjakov, pa ni več pomembno, da je na ta študijski program vpisanih nekajkrat več študijskih mest kot je možnosti zaposlitev.

 

Dragi dijaki, bodoči študenti, realnost je žal zelo drugačna. Zavajajo vas mediji, fakultete in državne inštitucije, zato se čutim dolžnega, da vam povem iskreno, kot podjetnik in kadrovnik: v večini normalnih podjetij in organizacij imate bistveno večje možnosti zaposlitve, če vaša izobrazba vsaj približno ustreza delovnemu mestu. Bistveno večje pomeni na nekateriih področjih celo 1 proti 10 in več. Tudi če boste zaposlitev kljub neustrezni izobrazbi dobili, bo vaša karierna pot veliko težja, od tistih, ki imajo že v začetku primerno izobrazbo.

»Krivi ste delodajalci« je slišati po obrazložitvi, da prosilec zaposlitve izobrazbeno ne ustreza delovnem mestu. To seveda ne drži, saj se odgovoren delodajalec obnaša gospodarno, in ko ima možnost izbire med iskalcem zaposlitve, ki s seboj prinese osnovno znanje in tistim, katerega bodo morali še nekaj let izobraževati, je odločitev jasna. Tudi podjetja imamo svojega »šefa« in to so kupci in globalni trg. Ta pa zahteva, da so naši delavci kvalificirani. Delodajalci so zato prisiljeni opravljati delo izobraževalnega sistema, saj je le ta precej zavožen – predvsem v delu načrtovanja kadrov, ki so potrebni za bodoči trg dela.

Odločitev za študij je tako ena najpomembnejših odločitev v vašem življenju, žal pa slovenska statistika kaže, da se v Sloveniji mnogi mladi odločajo za poklic na osnovi nekega javno priznanega statusa. Študij tehnike in naravoslovja je tako še vedno bistveno manj cenjen in spoštovan, kot pa študij družboslovja. Tudi zaradi tega se na družboslovne vede še vedno vpiše več dijakov kot jih prenese sedanji trg dela. Za normalno delovanje države potrebujemo tako družboslovce, kot naravoslovce, vendar v pravilnem razmerju. V Sloveniji je to razmerje 2,5 proti 1 v korist družboslovnih ved. V razvitih evropskih državah pa je 1 proti 0,9 v korist naravoslovcev, kar bi moral biti tudi naš cilj. Če bi trenutno izobrazbeno razmerje prenesli direktno na sedanji trg dela, bi to pomenilo, da bi imeli več kot dva delavca, ki ne ustvarjata dodane vrednosti, na enega, ki jo ustvarja - njegova dodana vrednost bi tako morala preživeti vsaj vse tri in še vse tiste, ki ne delajo. To razmerje je na trgu dela nekoliko nižje, vendar še vedno previsoko, zato je realni sektor prisiljen opravljati delo izobraževalnega sistema in ob pomanjkanju kvalificirane delovne sile so delodajalci primorani opravljati prekvalifikacijo tistih, ki jih je sistem usmeril po napačni poti. Ena od nujnih reform izobraževalnega sistema je omogočanje brezplačne prekvalifikacije tistim, ki so ujeli v to zanko.

Mogoče sem komu ubil trenutne sanje, ga spravil v dilemo, vendar je ponoven razmislek o vpisu v zadnjem trenutku majhna žrtev v primerjavi z bolečim spoznanjem, da po končanem študiju vašega pridobljenega znanja ne boste mogli vnovčiti. Kot družboslovec imate dokazano veliko večjo verjetnost, da boste npr. kot časopisni novinar ali učitelj razrednega pouka dlje časa obtičali na zavodu za zaposlovanje, vaš prijatelj, ki je doštudiral naravoslovne vede pa bo med tem že gradil svojo kariero. Razlike med realnim in javnim sektorjem bodo v prihodnosti še večje, saj se bo trg dela v Sloveniji močno preoblikoval. 4. industrijska revolucija že ustvarja nove poklice, mnoge pa je že razvrednotila. Rekordno število zaposlenih v slovenski javni upravi se bo zmanjšalo, tehnično znanje pa bo postajalo vse bolj cenjeno in, če bo prosti trg deloval, tudi vse bolje plačano.

Če na vprašanje pogledamo politično: Sam sem ministra dr. Jerneja Pikala v času njegovega prejšnjega ministrovanja leta 2014 javno opozarjal na nujnost prilagoditve izobraževalnega sistema trgu dela. Pikalo je pred petimi leti kljub mnogim opozorilom še povečal število vpisnih mest na družboslovju in humanistiki. Težo njegovih nerazumnih odločitev bo tako letos žal spoznalo tisoče študentov teh smeri. Ob vseh podatkih o kadrovskih potrebah trenutnega trga dela in projekcij prihodnosti težko razumem, da ministrstvo, ki načrtuje študijske programe, vsako leto po nesreči ustvari nekaj tisoč nezaposljivih diplomantov. Tudi prejšnja ministrica Dr. Maja Makovec Brenčič je na moja opozorila izgovorila na nujnost togosti izobraževalnega sistema, enako retoriko pa te dni ponavlja tudi Zavod RS za šolstvo. Ustvarjanje velikega števila mladih brezposelnih kljub jasnim statističnim podatkom je lahko razumeti kot popolno nesposobnost odločevalcev, da prenesejo pritiske ob nujni reorganizaciji izobraževalnega sistema. To bi lahko delno celo držalo, saj je jasno, da se vlade šolnikov bojijo bolj kot drugih sindikatov. Pa vendar iz dosedanjih potez zadnjih vlad ni bilo videti, da bi na področju reorganizacije potekale kakšne resne aktivnosti. Gre torej za politično agendo, ki se upira spremembam na tem področju.

Ali lahko upravičeno postavimo tezo, da obstoječi sistem potrebuje mlade, ki so brezposelni, razočarani in nemočni? Takšno stanje odgovarja socialistični agendi, ki brez ljudi, ki živijo na robu revščine izgubi ves svoj smisel. Politični jezik te opcije je namreč obljuba po boljšem jutri. Žal se je v mnogih letih t.i. socialno usmerjenih vlad v Sloveniji, ta obljuba izkazala za prazno. Če bi zmanjšali brezposelnost med mladimi, bi tako hitro zmanjkalo volivcev za programe, ki v svojem bistvu izenačuje tiste, ki želijo delati, in tiste, ki nočejo. Razočarani mladi, ki postanejo po diplomi trajno brezposelni, pa razmišljajo revolucionarno in želijo radikalne spremembe, zato se obračajo k skrajnim političnim opcijam. Politika tu nima veliko dela, razen tega, da miži pred statističnimi podatki. Fakultete, ki še ponujajo težko zaposljive študijske programe, ministrstvo za izobraževanje drži v šahu s financiranjem na podlagi vpisnih mest. Fakultete z retoriko »počasnih in preudarnih« sprememb ščitijo svoje zaposlene, kolateralna škoda pa so tisoči mladih, ki so obsojeni na negotovo prihodnost. Študenti so postali nepomembne številke, nujno zlo, ki jih prek medijev in privlačnih oglasov enostavno zmanipulirajo in jih na začetku njihovega prehoda v odraslost usmerijo na pot v karierni prepad, iz katerega se mnogi dolgo ne vrnejo.

Bodoči študentje, ko se boste v prihodnjih dneh odločali o vpisu na fakultete, se vprašajte nekaj pomembnih vprašanj: Kako bo zgledalo moje življenje žez 10 let, kaj bi rad delal v življenju in v kateri stroki bom čez nekaj let z veliko verjetnostjo dobil dobro službo. Prav je, da čimbolj sledite svojemu srcu, vendar tudi zdravemu razumu, saj je kombinacija obeh zaneslivejša pot k zadovoljstvu in sreči. Povprečen študij traja štiri leta, kariera pa lahko prek štirideset. Če bi se v tem trenutku sam znašel pred to odločitvijo bi iskal med tistimi fakultetami, ki si upajo objaviti podatke o deležu diplomantov, ki eno leto po končanju študija dobijo službo na svojem področju in povprečni plači v tej stroki. Žal v Sloveniji ni veliko takšnih, bi pa bila zakonsko zahtevana objava teh podatkov za srednje šole in fakultete zagotovo prvi korak pri izravnavi neuravnoteženosti med izobraževalnim sistemom in bodočim trgom dela. Takšen ukrep bi bil sila enostaven saj ministrstvo razpolaga z vsemi temi podatki, ob enem pa bi lahko negiralo tezo načrtnega ustvarjanja mladih brezposelnih. Minister Pikalo, želim si da mi s to preprosto potezo dokažete, da se motim.

Primož Jelševar
Inštitut dr. Antona Korošca

nazaj na vrh