Mitja Iršič: Zabaviščni park KarlMarxLand Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Slovenci živimo v zabaviščnem parku KarlMarxLand. Zabaviščni park je odprl svoja vrata po finančni krizi leta 2008 in začel nameščati prve atrakcije leto kasneje, ko je vajeti izvršilne oblasti prevzela vlada trojčka reformirani komunisti – old boys kvaziliberalci – zares nacionalno-interesni kvaziliberalci. V zabaviščnem parku se večina ljudi zabava. Sicer ve, da tam zunaj obstaja resnični svet, a za nas je pravično, da se vozimo na vlakcih (fiskalne) smrti, hišah strahov (do trojke) in vrtiljakih pravičnosti. Zabavajo nas ljudje različnih talentov … klovn Karl, izginjajoči človek Cerar, žongler Mesec, Alenka z varnostno čelado, akrobat Šarec, ki skače v prazen bazen, čarovnik Janković, ki pospravi 29 milijonov v klobuk, dvakrat zamahne s čarobno palico in – klobuk je prazen.

 

Določene stvari, ki bi bile v resničnem svetu videti absurdne, so v zabaviščnem parku povsem običajne. Ljudstvo se preveč zabava ob atrakcijah, da bi sploh začelo razmišljati, zakaj je v našem svetu smeha in radosti nekaj narobe. Če bi tank JLA junija leta 1991 izstrelil projektil, ki bi odprl luknjo v časovno-prostorskem kontinuumu, tako da bi nekaj pripadnikov TO in civilistov na okopih popadalo v jesen leto 2019, bi bili le-ti hudo osupli, ko bi počasi dojemali, kaj je nova “resničnost” Slovenije 28 let pozneje. Oni so namreč ravno bežali iz ruševin izvirnega zabaviščnega parka KarlMarxLand, katerega klovni so postali napadalni in krvoločni, kot tisti iz knjig Stevena Kinga.

Časovni potnik bi se le praskal o čelu in če bi imel priložnost vrniti se nazaj v svoj čas, bi najbrž iz bunkerjev raje šel kar z nahrbtnikom peš čez Ljubelj, Šentilj ali Holmec v dežele, kjer res verjamejo v kapitalistične sanje, ki so jih sanjali tistega leta. Danes bi ga namreč v domovini, za katero so se teritorialci borili, civilisti pa so se skrivali v bunkerjih in upali na najboljše, pričakale takšne zanimivosti:

V parlamentu:

  • neomarksistična stranka – in celo neformalni del koalicije –, katere člani bi kapitaliste z bajoneti “sterali” v morje, Evropo pa vidijo kot “antifašistično” tvorbo
  • potomka CK ZK kot osrednja stranka in glavni zakulisni igralec vsake koalicije zadnje desetletje, ki se vztrajno bori za vrednote rdeče revolucije, nacionalni interes, zadružništvo, preganja tuje investitorje (tudi z zlorabo obveščevalnih služb) in se v simbiozi z nevladnimi organizacijami trudi, da Ljubljana, mesto heroj, po hitrem postopku postane najlepše mesto na Bližnjem vzhodu
  • kvazi-liberalne stranke, ki se podobno kot CK ZK na vse pretege borijo proti liberalizaciji trga in obstajajo le zato, da omogočajo gospodarskim mafijam – katerih izvor beležimo še globoko v prejšnjem režimu – dostop do javnega denarja. Vse v zameno za prgišče nepolitično, koruptivno razdeljenih evrov svojim liberalno-bolivarskim kruhoborcem

Na sodišču:

  • vrhovno sodišče, prestreljeno s starimi partijskimi kadri – v skladu s tem smo za nekaj trenutkov videli, kaj si resnično mislijo o pravni državi in njeni umestitvi v mednarodni pravni sistem vladavine prava, ko so po zanje neugodni sodbi ESČP izdali razglas, da upoštevajo le sodbe ESČP, ki so jim všeč
  • sodno-politični konstrukti proti vodji opozicije (ki so jih so ustavili komaj ustavni sodniki) in desnemu politiku, čigar primere so morali celo prestaviti iz enega mesta v drugega – zaradi dvoma v nepristranskost –, potem ko je proti njemu padlo kar 22 obtožnic zapored
  • pomembnemu akterju tranzicijske levice medtem sodišča serijsko odpisujejo milijonske dolgove in brišejo kazensko obremenjujoče prisluhe z očitnim, brezsramnim izigravanjem zakonodaje
  • sodnika, ki so ju zasačili na političnem pikniku naslednice CK ZK, enega celo s totalitarnim simbolom na majici. Nobenemu od njiju se takšno flirtanje s politiko ne zdi nič neobičajnega (namesto odpovedi sta dobila od nadrejenih le brezpredmetno opozorilo)
  • da se jima takšno obnašanje ne zdi sprejemljivo, je kriva tudi splošna klima rdečega pravosodja, z bogato tradicijo sodnic, ki se v pijani družbi pojavljajo v pionirskih uniformah, titovkah, majicah latinskoameriških klavcev in z jugoslovanskimi zastavami v ozadju
  • vrhovno sodišče pride obiskat predsednik vrhovnega sodišča Ruske federacije, ki se je od leta 1991 pa do leta 2019 zopet spremenila v Sovjetsko zvezo, a ne tisto Gorbačovovo, ampak Andropovo. Visoke predstavnike ruskega pravosodja, kjer sodišča veljajo za kremeljsko lutko, sestavljeno iz birokratskih eksekutorjev, pa sprejme še ministrica za pravosodje

V gospodarstvu:

  • za najmanj dve stranki v koaliciji je kapital grda beseda, ustvarjanje dobička pa kapitalistična požrešnost, zato se je koalicija že pred nastopom odločila, da bo zasebnemu podjetništvu napovedala totalno vojno, vključno z višjimi davki na dobiček pravnih oseb, nekje v bodočnosti, ko bo revolucionarni duh pravi, pa bodo še vključili osebne dohodke iz kapitala in rent v odmero dohodnine
  • za dosego tega je v medije preko servilnega novinarstva servirala hujskaške zgodbe o tem, kako podjetniki ne plačujejo davkov, o tem, koliko subvencij so dobili in kako nizek je naš davek na dobiček pravnih oseb (pri čemer se priročno uporablja le davek v državah z visoko razvito kulturo podjetništva, kjer za visok davek v zameno dobiš urejeno poslovno okolje)
  • posledično smo iz države odgnali eno najbolj inovativnih domačih podjetij v aviaciji – edino družbo, ki ima realne možnosti, da nekoč postane pomemben industrijski koncern
  • država se trdno oklepa “strateških naložb”, v katerih nima česa iskati – smo eni zadnjih mastodontov v EU z državno telekomunikacijsko družbo in poleg Severne Koreje edini, ki si lastimo državne hotele, ki jih ne bi prodali, ampak bi jih raje združili v državni holding
  • z analizami razmišljamo, kako bi ponovno po tiho nacionalizirali zgubaško trgovinsko družbo ali pa bi jo preoblikovali v zadružni kolhoz, katerega lastnik bi bilo samoupravno delavstvo

V tisku:

  • obstajajo trije vodilni časopisni dnevniki, vsak pod lastništvom svojega levičarskega oligarha, njihova uredništva pa so znana po tem, da poleg ideološkega boja proti kapitalizmu in tujim investicijam rada “spregledajo” kakšno novico, ki se ukvarja z domnevnimi spornimi posli svojih lastnikov. Nekoč liberalni tedniki, ki so nas pospremili v samostojnost, pa so se spremenili v jugonostalgično trobilo najbolj primitivnega butlsocializma
  • televizije si podajajo štafeto, kateri levičarski opciji bi pripadale; medtem ko je državna pretežno pod lastništvom CK ZK, je komercialna – odvisna od oglaševanja državnih družb – okupirala tržno nišo pumpanja vsakič nove marionete kvazi-liberaliza, ki je zmeraj le prepakirana lovka hobotnice CK ZK
  • zadnja taka marioneta, ki je v primerjavi s predhodniki tudi najbolj katastrofalno nekvalificirana za službo voditelja izvršilne oblasti, je državne gospodarske družbe dokaj konkludentno pozvala, naj oglašujejo le v prijateljskih medijih
  • ustavni sodnik je postal človek, ki odkrito napada opozicijske medije in je s svojo retoriko napovedal ustavno-pravno totalno vojno proti svobodi govora
  • taisti ustavni sodnik je še kot pravnik pomagal pisati spremembo medijske zakonodaje, ki uvaja arbitrarno cenzuro, s katero lahko inšpektor preganja neodvisne medije po posvetu z reprezentativnimi novinarskimi združenji, ki bodo poslej glavni arbitri resnice in neoporečnega govora …

Se bomo zdrznili?
Časovni potniki bi se v tistem trenutku zdrznili. Kam so prišli?! V leto 2019 ali 1951? Tile imajo vse, proti čemur so se oni borili. Privatni lastnini še zmeraj konkurirajo gospodarski kolhozi. 133. člen KZ SFRJ je bolj aktualen kot kadarkoli, le da se tokrat ne uporablja le za nevarne disidente, ampak preti prav vsakemu svobodno mislečemu državljanu. CK ZK še vedno vlada v ljudski skupščini, le da je Ljubljana postala Beograd. Sodišče je še vedno orodje komunistov za pogrom nad škodljivimi državnimi elementi. Če bi se uspeli vrniti v leto 1991, bi šli na Kongresni trg z megafonom in začeli razglašati: “Stranka demokratične prenove je prevara!” Morda bi še koga prepričali in danes ne bi bili čarobna dežela Karla Marxa, ampak dežela podjetništva, visoke tehnologije, meritokracije, napredka in inovativnosti. No, saj je še čas.

Pri zabaviščnih parkih je hudič to, da v njih ni mogoče živeti – zmeraj je treba prej kot slej domov. Tudi iz prejšnjega smo morali oditi, ker bi nas drugače klovni in akrobati kot od boga prekleti zombiji napadli, prežvečili in pojedli. Tudi našega izleta bo kmalu konec in nas bodo starši iz ECB, IMF in EK poklicali nazaj na avtobus, ki nas bo peljal domov in naslednji dan spet v duhamorno šolo. Takrat ne bo več pomagalo skrivanje za kiklo tete Alenke. Šofer avtobusa bo že nestrpen, ker bomo domov prišli pozno zvečer, v ponedeljek ob sedmih zjutraj pa bo spet (fiskalni) pouk. “Miiiiha, Luuuuka, Matjaaaaaž, Marjaaan, Slovenciiiii, takoj se zglasite pred izhodom, avtobus čakaaaaa!” In ostali bodo le še spomini na lep izlet v deželio iluzij in sanj.

nazaj na vrh