Mitja Iršič: Tragično zgodbo lahko zaključimo in obrnemo nov list – tako, da rečemo ne socialistom in da podjetništvu! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Skozi prejšnje desetletje sem vztrajno zavračal pametne telefone kot nepotrebno komplikacijo preverjenega koncepta GSM telefonov. Pa nisem bil nek zagrenjen starček iz zgodnjih šestdesetih z gramofonsko ploščo na zaprašeni omari. Enostavno nisem videl “dodane vrednosti” telefona, ki je zaživel šele v ekosistemu zanj narejenih aplikacij. Z dobrim razlogom – tudi “neumni” telefoni so tedaj imeli prednaložene osnovne aplikacije katere sta premogla tedaj popularna operacijska sistema Symbian in BlackBerryOS, tiste, ki jih ni bilo pa seje dalo naložiti preko Jave. Moj preprosta neumna Nokia je zmogla narediti (skoraj) vse česar je bila sposobna četa trendi pametnih telefonov na Symbianu (Nokia, SonyEricsson), Windows (Samsung, HTC) ali Black Berryjev na svojem lastnem BlackberryOS.

 

Potem pa se je zgodila revolucija. Steve Jobs je 26. junija 2007 predstavil prvi iPhone. Točno se spominjam kje sem bil, ko sem bral novico na svoji takrat še neumni Nokii. Sredi Ljubljane, blizu tramvaja tam kjer se začne tržaška sem bulil v svojo predpotopno napravo in bral tekst na grafično preprosti strani o GSM telefonih, ki obstaja še danes. Le do pol odstavka sem prišel, pa sem vedel, da se je zgodila revolucija in da nič več ne bo tako kot je bilo. A ni se zgodila tehnološka revolucija. Nič takega ni bilo na iPhonu, da bi rekel, to pa je tehnološki preboj na ravni Berthe Benz in njene prve poti z avtomobilom na notranje izgorevanje iz Mannheima v Pforzheim.

Nasprotno, vse kar je iPhone predstavil, je bilo že na trgu. Zaslone na dotik je že leta 1992 predstavil IBM v svojem proto-pametnem telefonu IBM Simon. Tudi sodobni LCD zasloni na dotik so takrat že bili prodaj. Že leto pred Applom je LG prodajal model Prada z zaslonom na dotik, za nekaj mesecev jih je prehitel tudi HTC z modelom Touch, ki je bil tudi prvi pravi pametni telefon z zaslonom na dotik (uporabljal je nerodni operacijski sistem Windows CE). Procesorsko arhitekturo britanskega podjetja ARM holding, ki je bila osnova za Applov SoC (System on Chip – nekakšen centralni procesor, ki še danes v veliko izboljšanih različicah upravlja z vsemi funkcijami pametnih naprav) so pred Applom uporabljali že vsi veliki proizvajalci. RAM module so izdelovali Samsung, Hynix in Toshiba in sicer na istih linijah kot za druge telefone. Tehnologija litij-ionskih baterij je takrat bila že industrijski standard (uporabljali so jo že prastari Ericssoni z enovrstičnim zaslonom). Giroskop, ki je omogočal vrtenje zaslona in senzor, ki je ugasnil zaslon, ko smo se telefonu približali z obrazom sta že leta uporabljala Nokia in HTC. Operacijski sistem iOS in njegov ekosistem aplikacij je bil izboljšana in za upravljanje z dotikom optimizirana kopija Nokijinega Symbiana.

“Zakaj se nisem spomnil tega”
iPhone ni bil tehnološka revolucija. Bila pa je potrošniška revolucija. Skupina genijev je obstoječo tehnologijo zapakirala na tak način, da se je ljudem zdela organsko uporabna in preprosta za vsakodnevno rokovanje. Ko sem videl prvi video, ko je Jobs napravo predstavil kot internetni brskalnik, mini iMac, iPod in telefon v enem me je prešinilo. Doživel sem isti preblisk kot David Crosby iz skupine The Byrds ko je prvič slišal pesem Mr. Tamburine Man Boba Dylana in rekel: “I get it. I wish I’d written that.” Tako preprost koncept, da smo takrat vsi navdušenci nad visoko tehnologijo zavzdihnili in rekli: “Zakaj se nisem jaz spomnil tega.” Seveda so enako zavzdihnili v Samsungu, Sony Ericssonu in predvsem takrat dominantni Nokii, katero sta iPhone (in kasneje Android) uničila.

Jobs ni izumil MP3 predvajalnikov. MP3 kompresijski kodek je bil delo nemškega instituta Fraunhofer, sam pa sem razne kitajske MP3Mane uporabljal že dolgo pred iPodom. A le Apple je dovolj izpilil koncept, ga naredil bolj preprostega in ga vrhunsko izdelanega ponudil trgu. Trg se je odzval in podjetje pred bankrotom naredil v strahospoštovanja vreden konglomerat. Isti recept je nekaj let kasneje ponovil z iPhonom. Zanimivo pa je, da je bil enkrat pred tem kolosalnim uspehom Steve Jobs iz Appla že izgnan. Leta 1985, ko so njihove Macintosh računalnike porazili tisti na arhitekturi IBM-PC z operacijskim sistemom Windows. Morda svet v osemdesetih še ni bil pripravljen na njegovo vizijo prihodnosti. Tudi tehnologija še ni bila na nivoju. Pa se je vrnil, bolj lačen kot kadarkoli.

Um in zasebni kapital
Po desetletju stagnacije je Apple leta 1997 zopet najel Jobsa in ta je s skupino tesnih sodelavcev na čelu z angleškim oblikovalcem Jonnyjem Iveom spremenil svet. Najprej na področju prenosnih glasbenih naprav, nato še s pametnim telefonom in tablico. Patente, ki so rodili najprej iPod nato pa še iPhone in iPad smo poznali že desetletja. Države niso z njimi naredile nič koristnega. Zasebna podjetja so jih uspešno utilizirala – Nokia, Samsung, SonyEricsson, Alcatel, Siemens, HTC, Blackberry in drugi so zgradili mobilne imperije, a niso imeli vizije, za tisti naslednji preskok. Tisto magijo, ki jo je sposoben le poseben um v kombinaciji s podporo zasebnega kapitala korporativnih investitorjev.

iPhone je spremenil pogled ljudi na to kako komunicirajo z visokotehnološkimi napravami. Spremenil je tudi pričakovanja kaj od naprav pričakujemo. Če so še videorekorderji in glasbeni stolpi iz osemdesetih bili polni ekvalizatorjev, gumbov in drsnikov je bila mantra Jonnyja Ivea preprostost, ki pod površjem skriva kompleksnost – do katere so imeli po novem dostop tudi tehnološko nepismene babice in nerodni strici. Trg se je odzval. Bolj kot so sanjali v najbolj norih sanjah. Do danes so prodali več kot milijardo iPhonov – naprav, ki so v primerjavi z drugimi pametnimi telefoni, ki so sledili še danes nesramno drage. iPhonov sistem IOS je prisilil Google v spremembo lastnega operacijskega sistema Android, ki je ravno takrat nastajal in je bil sprva mišljen kot klasični operacijski sistem “na tipke”, kot Nokijih Symbian. Rodila se je industrija, ki bo naslednje leto presegla magično mejo 1 trilijonov dolarjev prometa – tisoč milijard, oz. 1,000,000,000,000 dolarjev. Po zaslugi koga? Jobsa in zasebnega kapitala, ki je na lastno tveganje podprl svoj kapital? Drugih zasebnih družb, katere izume je Apple kupil na prostem trgu? Državnih raziskovalnih institutov, kjer so posamezniki prav tako ustvarili nekaj uporabnih tehnoloških patentov? Odgovor ni preprost in ga ne bi mogel artikulirati v petih minutah pred državnim zborom, za kul nastop pred kamerami. Moral bi začeti pri fundamentih. Takole.

Večina je ustvarjala samotarsko
Človeštvo je skozi zgodovino po navadi izumljalo tako, da so briljantni posamezniki z nekim mističnim vpogledom v delovanje našega vesolja odkrivali kako naravne sile usmerjati tako, da nam bodo koristne. Evklid iz Aleksandrije nam je z evklidsko geometrijo prvi na matematičen način pokazal, kaj v abstraktnem platonskem svetu pomeni prostor in razmerja med telesi v njemu. Arhimed iz Sirakuze je izračunal neskončno število Pi in pokazal na kak skrivnosten način je povezano z našo resničnostjo. Isaac Newton nam je razložil osnovno mehaniko vesolja na makro ravni. Benjamin Franklin je odkril elektriko. Tesla je isto znanje nadgradil z električnim motorjem na izmenični tok, ki ga uporabljamo še danes. Albert Einstein je v preblisku genialnosti odkril splošno in posebno relativnost in povsem na glavo obrnil naše predstave o svetu kot večni, statični entiteti sredi ničesar. Erwin Schrödinger je naredil “kvantni skok” in poskrbel, da nikoli več ne bomo mogli razmišljati o vesolju kot o skupini kroglic za biljard, ki reagirajo med sabo, ampak kot veliko bolj zapletenih, človeku nagonsko povsem tujih kvantnih polj, kjer v resnici ne obstaja nič drugega kot kvantno valovanje. Sama ezoterična dognanja, a vendar vsako od njih ključno pomembna zato, da smo se razvili v industrijsko družbo.

Brez teorije relativnosti in dognanja, da čas na Zemlji teče drugače kot v vesolju bi naši GPS sateliti pametnim telefonom kazali napačne koordinate. Brez kvantne mehanike ne bi bilo mikročipov. Brez elektrike bi se naš svet povsem ustavil. Brez osnovnega poznavanja geometrije in mehanike ne bi izumili niti parnega stroja, kaj šele motorja na notranje izgorevanje. Vsi naši dosežki stojijo na ramenih velikanov. Večina je ustvarjala samotarsko, še preden so obstajale sodobne državne ureditve kot jih poznamo danes, kjer bi država sponzorirala določene aktivnosti. Pa tudi tam kjer so – recimo Einsteina je podpirala ameriška vlada – so njihovi izumi nastali v zaprašenih temačnih sobah, s tablo, kredo in gobo, medtem ko so v mističnih prebliskih dobivali vpogled v globljo resničnost vesolja. Njihova dognanja so bila desetletja, stoletja včasih tisočletja brez praktičnih aplikacij. Človeštvo je skozi svojo zgodovino neprestano bolj ali manj izumljalo. V sodobnih časih so včasih – ne pa pretežno! – raziskave sponzorirale tudi države in državam podobne entitete.

A nikoli se ni nič spremenilo – ljudje so umirali mladi, izumi niso spreminjali življenja ljudi, velikokrat je prišlo tudi do tehnoloških regresij, globalno pomanjkanje je bilo takšno, da je ves svet živel kot danes subsaharski Afričani. Meso je bilo v Evropi še v 19. stoletju luksuz bogatašev – navadni ljudje so jedli krompir, maslo in kruh. Še leta 1900 je bilo v ZDA 56 odstotkov ljudi, ki bi po sodobnih standardih veljali za skrajno revne. V le 100 letih nam je uspelo to česar prej nismo mogli storiti v milijonu. Leta 1959 je bilo takih le še 24 odstotkov. Leta 1989 je številka padla na 2 odstotka. Trend je bil podoben v preostalem delu zahodnega sveta, tisti za železno zaveso pa so sledili komaj potem, ko je bilo konec komunizma in planskega gospodarstva. Tudi Kitajska je dohitela in prehitela trend eksplozivne rasti komaj po Dengovih prostotržnih reformah.

Mesec, razumeš?
Najbrž veste zakaj to pišem. Seveda zaradi neumnih izjav Luke Mesca, ki je po ponižanju v soočenju s Sonjo Šmuc očitno povsem intelektualno iztiril in izven konteksta hrani svoje socialistične ovčke z zgodbami o benevolentni mami državi, kateri se moramo zahvaliti za ta navidezno-kapitalistični svet izobilja, ki nas obdaja. Empiričnih dokazov, da je država manj učinkovita pri razvoju in inovacijah je tako veliko, da lahko nasprotno trdi le še nekdo, ki ga v to žene politična motivacija ali pa zasebni ekonomski interesi. Pa saj to konec koncev niti ni pomembno. Tudi če bi vsi Applovi izumi bili plod inovacij javnih univerz, vladnih institutov in znanstvenih agencij, sponzoriranih iz javnega denarja (pa niso!) bi bilo to irelevantno. Ko socialisti naštevajo patente, ki so nastali kot posledica državnega vlaganja kažejo, da ne razumejo kaj poganja zasebne inovacije in zakaj so tako zelo uspešnejše kot državne ali osamljeni geniji, ki so en za drugim dopolnjevali naše znanje o vesolju v katerem živimo. Omenjati, da internet izvira iz ARPANET-a ali da je GPS izumila ameriška vojska je povsem nepomembno. ARPANET bi v državnih rokah še danes bil sofisticirana različica faksov. GPS pa bi še danes le spremljal koordinate ruskih podmornic in letal – če ga Reagan ne bi odobril za civilno uporabo in odprl pot zasebnim investicijam, ki so ga spremenile v nekaj povsem nerazpoznavnega.

Današnje zasebne družbe so ravno toliko “dolžne” javnim investicijam v državno obrambo kot so dolžni Franklinu, da je odkril elektriko. Ali kot je Leonardo Da Vinci dolžan izumitelju slikarskih barv, da je naslikal Mono Liso.

Izkušnje kažejo, da zasebne družbe izumljajo veliko hitreje kot država s svojim rigidnim sistemom delegiranja in birokratskega odločanja od zgoraj navzdol. V motorje na notranje izgorevanje je vlagalo veliko državnih in naddržavnih entitet, uspelo pa je enemu inženirju – Karlu Benzu, ki mu je pomagala aristokratska žena, da je z njenim družinskim kapitalom in svojo briljantnostjo postavil prvo tovarno v Mannheimu in začel proizvajati Benz Patent-Motorwagen in kasneje megapopularni Benz Velo. Vladarji so svoj diktatorsko akumuliran kapital že dolgo vlagali v koncept pogona na notranje izgorevanje, preden je uspelo Benzu. Pa na vladarskih ravneh nikoli ni bilo prave vizije. Vladarji so videli kočijo brez konjev, Benz je videl avto. In ta preblisk genialnosti je nekaj kar je intimno povezano z zasebno podjetniško pobudo, tudi če temelji na že obstoječih izumih. Starogrški filozofi, Isaac Newton in Benjamin Franklin bi morda bili izvrstni podjetniki in ustanovitelji multinacionalk, če bi s svojimi kreativnimi umi živeli danes. V njihovih časih pa je bil koncept zasebne podjetniške pobude tako tuj kot je danes špartanska stratokracija.

Čar podjetništva je v tem, da je prvi in zadnji arbiter na trgu kupec. Državne intervencije lahko sliko izkrivijo, ne morejo je pa spremeniti, tako kot ne morejo spremeniti zakonov fizike. Prosti trg nas na nek način vrača nazaj k starodavni tradiciji izmenjevalne ekonomije. Jaz tebi dam tri prašiče, ki sem jih sam pital s posebno mešanico hrane, tako da so zelo debeli, ti meni orodje, ki si ga sam naredil iz lesa, pa sva oba srečna. Noben cesar, fevdalec ali kralj ne bo soudeležen pri najinem poslu. V globalnem svetu so multikorporacije takšni glorificirani “prodajalci prašičev”, ki skušajo prepričati nas kupce, da jim izročimo svoj “izdelek”, ki je v tem primeru denarna protivrednost. Njihova edina motivacija je profit, edina pot do profita pa vaša sreča z izdelkom, zaradi katere boste kupili tudi naslednjo generacijo, pa še naslednjo in tako dalje. Zvestoba znamki je gospodarski družbi enako pomembna kot prvi nakup. Igra pa je neizprosna.

Zgodba s pametnimi telefoni je to lepo pokazala. Nokia je zaspala na lovorikah svojega dominantnega položaja na trgu in se po le petih letih od takrat, ko je še imela prevladujoč tržni delež povsem umaknila iz industrije pametnih telefonov. Apple je iz nič naredil trg naprav z visoko dodano vrednostjo, a tudi visoko uporabno vrednostjo, ki je prej ni bilo. Ne na račun patentov – te so prej že desetletja uporabljala druga podjetja, a niti približno s takšnim uspehom. S svojimi patenti in svojo filozofijo izdelave – od tega kako se bodo na dotik odzvali gumbi, do tega kako bo operacijski sistem skozi preprosti vmesnik do cilja vodil tehnološko neuke babyboomerje. Japonska tehnologija neštetih tipk je postala dostopna sleherniku – za kar konkretno ceno, a ljudje so bili to ceno pripravljeni plačati, saj so dobili povsem novo izkušnjo. In ta izkušnja se je prodajala, ne GPS senzorji, LCD zasloni, Li-Ion baterije in ohišje iz A1 aluminija.

Socialisti ne razumejo, da denar ne raste na drevesu
Tega momenta ustvarjanja dodane vrednosti iz nič, ki je tako intimno povezan z inovativnim zasebnim gospodarstvom socialisti nikakor in nikakor ne razumejo. Ko nekdo ustvari milijardno bogastvo z enim samim izdelkom bi socialisti najprej ta izdelek razbili na prafaktorje, secirali vsako komponento in dognali da niso nič posebnega, nekatere od njih pa delujejo celo s pomočjo patentov, ki so jih nekoč dolgo tega razvile državne agencije. Ne razumejo, da vsebina ni enaka končnemu izdelku, ker če bi bila, bi tak koncept brez težav vsak kopiral in zaslužil identično kot inovator. A le eden je Apple. Le eden je Samsung. Le eden je Mercedes Benz. Le ena je Toyota. Le eden je RedBull. Le eden je Whirlpool. Kopij je dovolj, a duh izvirne inovacije in njene nadgradnje je nekaj, kar ne morejo nadomestiti niti trilijoni javnega denarja.

Socialisti mislijo, da kapital ciklično raste na eteričnem drevesu in čaka, da ga država “obere” in razdeli med plebejce. Ko vidijo multikorporacije, ki služijo milijarde napak razmišljajo, da so “narabutali” plodove, ki pripadajo državi, saj je le država tista, ki je pooblaščena za obiranje svetega monetarnega drevesa. Ne razumejo, da so multikorporacije izkušeni vrtnarji, ki ne posadijo le drevesa, ampak kar ves park, ki je morda res na državni zemlji, a je bila tam namesto parka prej puščava. Zaradi te bistvene pomote v razumevanju podjetništva bodo socialisti vedno sovražniki kapitala in zato prinašalci revščine, pomanjkanja in večne stagnacije. Slovenija pa je danes na jasnem razpotju. Katerim politikom bomo verjeli? Tistim, ki mislijo, da denar raste na drevesu ali tistim, ki ne sadijo rožic in po pravici povedo, da bomo za denar najprej morali zavihati rokave in drevo posaditi. Odločitev je naša.

Naj prišepnem le, da smo tiste, ki so prodajali zgodbice, da denar raste na drevesu že imeli, pa so nam v štirih desetletjih umiranja na obroke prinesli dva bankrota, bone za bencin, pomanjkanje osnovnih dobrin, hiperinflacijo, tehnološko zaostalost za zahodom in – kar je še najpomembneje – ko so ubili meščanstvo, so ubili inovativni zanos naroda. Zakonca Hribar nista nikoli imela možnosti, da postaneta naša zakonca Benz. Koliko uspešnih potencialnih industrijskih zgodb se skriva pokopanih v rudarskih rovih ne ve nihče. Vem pa, da lahko že danes zaključimo tisto tragično zgodbo in obrnemo nov list. Tako, da rečemo ne socialistom in da podjetništvu.

nazaj na vrh