Mitja Iršič: Smrt fašizmu. Svoboda govoru. Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Volitve so prinesle nekaj sladkih presenečenj – predvsem evropski NE Violeti Tomić, Igorju Šoltesu in Angeliki Mlinar, trem kandidatom, ki so bili obilno podprti s strani medijsko-političnega establišmenta. Bilo pa tudi nekaj grenkih razočaranj. Zame sta bili največji dve. Prvo je bilo dva mandata SD za sestrično stranke Levica – antifašistično borko proti kapitalu in sovražnemu govoru. Drugi je bil fenomen Irene Joveva.

 

Nekateri so jo po katastrofalnih predvolilnih nastopih že odpisali. Drugim se je že smilila, češ, kako bo ta mlada gospodična po volilnem porazu našla pot nazaj v svobodno novinarstvo a la Trstenjakova ulica express, če pogori na volitvah. A bo morala na Zavodu za zaposlovanje iti v tečaj učinkovitega pisanja, življenjepisov!? Sam sem vedel, da bo fantazma velikega vodje najbrž dovolj. Že po inerciji je bilo jasno, da se jim obeta vsaj en mandat (ne pa štiri, kot so pred kampanjo optimistično napovedovali režimski mediji), medtem ko je bil Klemen Grošelj ZARES preveč mlačen, da bi zbral dovolj preferenčnih glasov, drugi kandidati pa so bili širši javnosti, ki ne spremlja politike dokaj anonimni, očitno tam le za številke in legitimnost liste. Njena izvolitev me ni presenetila. Leta 2014 smo s skoraj putinovsko podporo izvolili mlačnega pravnika za katerega nihče ni točno vedel kakšna stališča zagovarja –nekateri bi rekli da še danes ne vemo.

Levi blok je blok inercije – voli tako kot kupuje obleke v Peek&Cloppenburgu – čredno. Presenetilo pa me je neverjetnih 41 tisoč preferenčnih glasov, ki jih je dobila. Za mlado Ireno je glasovalo skoraj za eno Celje volivcev. Samo ona je zbrala več glasov kot SMC in SAB skupaj. Impresivne številke.

Bruselj je glavno mesto Nizozemske
Ko sem jih videl, so mi spomini odtavali nazaj skozi predvolilna soočenja. Skozi nerodne, nervozne nastope, neinovativnost, dolgočasnost, manko znanja, političnih izkušenj in povsem brezsramno odkrite propagande velikega šefa. Pa sem na hitro tvitnil šalo, ki je v mojih mislih nekako strnila in na satiričen način karikirala njene predvolilne nastope. Tvit sem napisal tako, da bi bilo ljudem jasno, da gre za OČITNO šalo. Zato sem napisal, da jo intervjuja novinar imaginarnega forum 21 magazina in vpraša če se veseli Bruslja ona pa odgovori, da se, ker še nikoli ni bila na Nizozemskem. Nato sem na tvit za več dni pozabil. Dokler nisem kar naenkrat opazil da po Facebooku in Twitterju kroži cel kup različic iste šale, a po navadi tako, da je spremenjen prvi stavek, kot da jo sprašuje novinar ona pa odgovarja – a ne več novinar imaginarne, očitno komično poimenovane revije. Šala je dobila svoje življenje, na katerega nisem mogel več vplivati ne glede na to kolikokrat sem napisal, da je bil moj tvit le šala. Nekateri so celo trdili, da so videli posnetek. Ljudje na ulici me sprašujejo, če sem slišal kakšno neumnost je izrekla Irena Joveva. Tudi, ko jim razložim, da je bila vse skupaj le šala, mi ne verjamejo. Se pa sprašujem, ali bi bil enak učinek, če bi isto šalo povedal o – prav tako LMŠ-jevemu – Grošlju. Ljudje so nastop Joveve videli na tak način, da se jim je zdela takšna izjava verjetna. To pove nekaj o Ireni Jovevi, o imidžu, ki si ga je v splošni javnosti ustvarila skozi soočenja, hkrati pa o ljudeh samih. Kaj se torej dogaja?

Treba je priznati, da vsi živimo v informacijskih mehurčkih in da evolucijsko nimamo dovolj kognitivnih orodij, s katerimi bi učinkovito filtrirali resničnost informacij, ki jih naši možgani sprejemajo. V savanah subsaharske Afrike, kjer so se naši predniki borili z divjimi mačkami, nosorogi, sloni in drugimi takrat še živimi predstavniki vrste homo, ni bilo časa za pretirano razmišljanje. Večina naših nasprotnikov je bila močnejših od nas. Naša prednost je bila sposobnost kognitivnega razmišljanja. A človeške možgane je evolucija razvila z namenom takojšnjega vrednotenja informacij in uporabo miselnih bližnjic. Ko so naši predniki sredi vegetativno sušnega in lovsko bornega obdobja končno zmagoslavno stali pred uplenjeno gazelo, pa se je na obzorju začelo prikazovati krdelo levov ni bilo časa za razmišljanje in poglobljene analize. V trenutku se je bilo treba odločiti: bomo branili plen in tvegali smrt nekaterih najboljših lovcev med zobmi in kremplji divjih zveri… ali pa se bomo umaknili na varno in potencialno umrli od lakote?

Enostavnost plasiranja lažnih novic
Kaj vse smo uspeli iz tistih osnovnih fight-or-flight nagonov zakoreninjenih v mehkih tkivih na sredi naših lobanj narediti skozi zgodovino je res neverjetno. Dodobra smo uspeli ukrotiti naravo okrog nas. Spoznali smo globoko večdimenzionalno kvantno resničnost sveta, ki nas obdaja. Resničnost, ki je tako čudna, da jo lahko sicer fiziki napišejo na tablo, empirično izmerijo, ne morejo pa je izkustveno razumeti kot človeška bitja. Z nadzvočno hitrostjo letimo po zraku, s hitrostjo do 500 kilometrov na uro potujemo po zemlji, uporabljamo naprave, ki nam v trenutku povedo, kje na planetu smo in kako daleč smo oddaljeni od cilja – take naprave pa ne bi nikoli delovale pravilno, če ne bi držala Einsteinova bizarna znanstvenofantastična ideja, da čas ni statičen ampak, “teče” različno na različnih koncih vesolja. A to so dosežki vrste. Ne miselni produkt Mihe iz Kranja, Jamesa iz Londona ali Javierja iz Madrida. Kot posamezniki in kot vrsta stojimo na plečih velikanov, ki so nam korak za korakom omogočili dostop do spoznanj o našem vesolju in posledično utilizacijo teh spoznanj v praktične industrijske namene. Maxwell, Kepler, Newton, Tesla, Volt, Benz so bili posamezniki s prebliski, ki so nam kot vrsti dovolili, da korak za korakom ukrotimo naravo. Posameznik, pa je daleč od takšne kompleksnosti razmišljanja. Posameznik še zmeraj živi v savani in se simbolično odloča ali bi pred levi bežal ali bi se z njimi boril.


Foto: STA

Ko se soočamo s poplavo informacij, ki so nam v informacijski dobi kar naenkrat na dosegu roke naši možgani niso sposobni kognitivno prebaviti vsake informacije posebej. Poslužujemo se bližnjic, ki so v možganih nastale skozi nešteto življenjskih izkušenj. Politične in verske ideologije, trmaste ljudske vraže, zdrava kmečka pamet, lekcije, ki smo se jih naučili iz lastnih napak … vsaka od teh kategorij vodi do nove bližnjice, ki nam pomaga pri interpretaciji resničnosti, a kot pri vsaki bližnjici moramo preskočiti podrobnosti in se osredotočiti na bistvo, ki je zaradi pomanjkanja zavedanja o podrobnostih morda napačno. V pradavnini je binarna if/then dedukcija delovala. Lev = beži. Noj = bori se. Hijena = če je lakota se bori, drugače beži. Prav takšen črno-beli svet je resničnost vsakega človeškega bitja. Od nas pa je odvisno ali znamo naravne tendence lovljenja bližnjic premagati in ignorirati. Če jim zaupamo, pa se kaj hitro zgodi, da nas dedukcija vodi po poti zmote/napačne interpretacije. Npr. Kapital = zlo, podjetništvo = izkoriščanje, visoki davki = močna socialna država, državni protekcionizem = zaščita pred tujimi osvajalci. Vzorci razmišljanja so produkt vzgoje, izkušenj, okolja in specifičnih genskih danosti, ki narekujejo kako bodo naši možgani na nezavedni ravni filtrirali informacije in jim pripeli pečat resnice ali laži. Če je meni nevede uspelo v ljudi vcepiti lažni spomin o Ireni Jovevi, pa tega nisem želel, pomislite kako enostavno je lažne novice plasirati tistim, ki to počno z namenom?

Verjamem, da so Rusi res želeli pomagati Donaldu Trumpu, morda zaradi Putinovega osebnega sovraštva do Hillary Clinton, morda v nerodnem prepričanju, da bodo krimske sankcije takoj, ko administracija prevzame oblast odstranjene. Ko človek vidi tiste novice makedonskih izpostav Kremlja, ki so pisali nore teorije zarot o ameriških demokratih v povezavi z pedofilskimi kulti, bi človek pomislil da ciljajo le na zmerno dušeno motene. Pa ni tako. Ljudje verjamejo stvarem, ki jim želijo verjeti. Novice si želijo nekako udobno umestiti v svoj pogled na resničnost. V angleščini temu pravijo confirmation bias, prevajalce pa izzivam naj ta zelo uporaben termin prevedejo v slovenščino. Spomnim se, ko je mladi (takrat še) poslanec Jan Škoberne nekaj mesecev nazaj po Twitterju spraševal, naj mu kdo kaj pove o nemirih v Iranu, ker ne ve na čigavo stran naj se postavi. Ko je dobil dovolj dober odgovor, ki se je ujemal z njegovo resničnostjo (nekaj puhlic o uporu proti tihemu ameriškemu imperializmu in boj za socialne pravice) je rekel, da zdaj pa mu je že jasno. Dogodek daleč od slovenske resničnosti je uspešno vkorporiral v slovensko levo-desno, črno-rdečo resničnost. Tudi sam priznam, da moram včasih imeti kak notranji dialog sam s sabo, ko vidim, da sem nekaterim novicam pripravljen nevede bolj verjeti kot drugim. Pa se je treba kar konkretno in zavestno potruditi, da človek premaga slo po tem, da bi verjel na prvo žogo. Marsikomu se ne da. Od tod izvirajo vse trmasto vztrajne zarote današnjega časa.

Smo Slovenci res pametnejši od Američanov?
Večina Američanov verjame v vladno zaroto pri terorističnih napadih na dvojčka WTO leta 2001. 40 odstotkov jih verjame, da vlada skriva podatke o vesoljcih in vesoljskih plovilih. 24 odstotkov jih verjame, da ljudje nikoli niso pristali na Luni. 9 odstotkov verjame, da cepiva proti ošpicam povzročajo raka. Globalna kozmetična industrija je nehala uporabljati parabene, potem, ko se je na internetu razpasla znanstveno nepodprta viža da so škodljivi – kozmetični giganti so pač zasebne družbe, ki živijo od dobrega imena, zato so neumnežem ustregli in v kozmetičnih izdelkih začeli uporabljati nadomestke parabenov, ki pa so v mnogih primerih res škodljivi. Haha … neumni Američani, kajne?
Res verjamete, da smo kaj boljši? Slovenija je dežela, kjer celotna panoga živi od fantazije o superiornosti slovenskih živil. Kot večina zahodnih družb tudi mi skoraj plebiscitno verjamemo z nateg globalne eko-bio mafije, da so genetsko spremenjeni organizmi škodljivi kljub konkludentnim empiričnim dokazom in znanstvenem konsenzu da niso. Tudi na parabenski nateg smo padli. Kot naši ideološki bratje Rusi verjamemo v skoraj vsako zaroto o CIA, FBI, možeh v črnem. Ni ga dogodka na tem svetu, ki na nek način ne bi bil povezan z ZDA in še bolje z medlimi tezami o skritem židovskem načrtu po …. Bog vedi čemu. Nekaj slabo definiranih konceptov o dominaciji, svetovnem redu …

V državah kot je Rusija režim takšno početje aktivno vzpodbuja in tudi zaradi splošnega psihološkega stanja ljudi, ki so skoraj vso življenje preživeli kot sovražniki Američanov, zmeraj pade na plodna tla. Da je minimalna plača 200 evrov ni kriv Vladimir Putin ampak Američani. Američani in ne brezglavo vojaško zapravljanje so krivi tudi za razpadajoče zdravstvo in prebivalce ruskih vasi, ki umirajo zaradi vnetja slepiča, griže in sepse kot v 19. stoletju. Tudi pri nas je antiamerikanizem in demonizacija kapitala podobno kot v Rusiji stvar tradicije, ki se od leta 1941 širi iz roda v rod. Vir je isti. V okolju, kjer je lep del ljudi produkt potomcev anti-imperialistične fronte je confirmation bias slehernika izredno dojemljiv do idej o velikih, bogatih tujih sovražnikih, ki bi radi zarotniško uničili skupine katerim tradicionalno pripadamo (jugo-slovanske, pan-slovanske, vzhodnoevropske, socialistične, kolektivistične…).

Svoboda je ranljiv eksperiment
Ja, svet še zmeraj vidimo digitalno/črnobelo ker je tako lažje. Kompleksnost mednarodnega sveta je za človeške možgane tako fantastično nedojemljiva kot supermarketi za pasje. Nagonsko še zmeraj živimo v savani, levi pa so se ravnokar začeli prikazovati na obzorju. Zato se zatečemo k dedukcijam. Kaj bo pomagalo? Spletna policija socialnih demokratov? Zakonodaja, ki bo novičarske portale silila poročati s klinično objektivnostjo? FDV ovaduštvo drugače mislečih? Ne… takšni ekscesi bodo kvečjemu poskrbeli, da bomo svet videli še bolj črno-belo, da ne rečem rdeče. Ljudje pač so, kar so. Če jih ne želimo po kitajsko nadzorovati, jim moramo pustiti da si ustvarijo svoje mnenje. Ne glede kako pristransko in zmotno je. Dober pristop imajo Baltske države. Tam se proti lažnim novicam, ki jih razširja Kremelj borijo s pomočjo usposobljenih volonterjev (Baltski škrati) in državnih institucij (Estonija je v ta namen že leta 2007 ustvarila Cyber Defense League, ki se je najprej borila proti ruskim hekerskim napadom). Zaenkrat taktika deluje. Ankete pravijo, da kremeljski propagandi tipa RT/Sputnik Estonci, Latvijci in Litovci manj verjamejo kot pa preostali Evropejci. Pri tem ni treba zapirati portalov ali ukinjati uporabniških računov na socialnih omrežjih. Taktika deluje na principu mehkega, argumentiranega prepričevanja. Nobena svoboščina pri tem ni omejena.

Jedro žlahtnosti zahodne civilizacije je absolutna svoboda posameznika. Svoboda gibanja, misli, izražanja, idej, ustvarjanja…. Naša civilizacija je nekaj posebnega. Kljub povprečnemu človeku, ki verjame v butaste pravljice in znanstveno nevzdržne teorije zarot svet nekako… funkcionira. Napačno se nam včasih zdi, da tak svet obstaja že od nekdaj. Ne. Obstaja le dobrih dvesto let, v vsem svojem sijaju pa manj kot sto. Pa še to le v izbranih družbah, ki so bile blagoslovljene z evroatlantskim kulturnim kontinuumom. Večina sveta še zmeraj živi pod čevlji despotov in vseprisotnega nadzora. Kaj pomeni svoboda se boste zavedali komaj ko boste na Kitajskem v iskalnik Weibo vpisali “Tiananmen Square Massacre” ali v Rusiji v Google napisali “Putin – Rotenberg mafia ties”. Svoboda ni sama po sebi umevna. Svoboda je ranljiv eksperiment, ki trenutno še kar traja, a ne bo več dolgo, če ga ne bomo cenili in negovali.

V času poplave informacij iz interneta so levičarji začutili priložnost da jo omejijo z izgovorom, da mora mati država svoje uboge, funkcionalno nesposobne državljane “zaščititi” pred lažnimi novicami. Pri tem pa se poslužuje vsak dan bolj “kitajskih” predlogov. Od nadzora digitalnega življenja posameznika in organizacij, kjer konzumira informacije, do pravih Stasi vdorov v zasebnost. Danes bi nam radi levičarski aktivisti nataknili nagobčnike. Vsak dan je več konferenc, javnih panelov, člankov, raziskovalnih del, ki vsi nakazujejo k enotnemu končnemu cilju – institucionaliziranem nadzoru nad svobodo izražanja in podajanjem novic. Z vladnimi dekreti določena pravila o tem, kdo lahko poroča o aktualnih dogodkih in kdo ne. Slabo navado smo izvozili iz ZDA, kjer se levica skozi pristranskost upraviteljev socialnih omrežij skuša pretihotapiti do vloge arbitra, ki bi odločal o tem kaj je prav in kar ne, kaj je moralno in kaj sprevrženo, kaj je sovražni govor in kaj je dobronamerni aktivizem. A v ZDA se čuti gromozanski odpor proti takšnemu početju. Prvi amandma njihove ustave, ki brani tudi svobodo govora in tiska, je za ustroj ameriške družbe skoraj tako svet kot demokracija sama. Pri nas je drugače. V državi z zgodovino totalitarizma in vladnega zatiranja režimsko nesprejemljivih idej je to izredno nevarna igra. Kot zdravljeni narkoman, ki bi na zabavi sredi noči nenadoma dejal: “Eh, eno črtica me ne bo ubila… za stare dobre čase.” Spomnite, se tistega stavka iz komedije “Moj Ata Socialistični Kulak”… “Danes, ko je svoboda je treba biti previden.” Hvala lepa za takšno svobodo. Smo jo že imeli in se na plebiscitu odločili, da je ne želimo več. Zdaj bi raje tisto pravo. Smrt fašizmu. Svoboda govoru.

nazaj na vrh