Mitja Iršič: Slovensko šolstvo – pot v sivo socialistično povprečje! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Zadnjič sem na Twitterju opisal anekdoto, ko se ameriški par, ki je prišel živet v Slovenijo, seli nazaj, med drugim tudi zato, ker je naš šolski sistem predpotopen. Medtem ko se v ZDA pri 15 letih učijo programiranja in izdelave domačih strani, se pri nas učijo uporabe tipkovnice. Buren odziv je bil pričakovan in dobrodošel. Slovenci smo po naravi izredno defenziven narod (nacional-interesenti to lastnost radi uporabljajo v svoj prid vse od pivovarskih vojn naprej) in seveda so takoj pokonci skočili branitelji nacionalnega ponosa, ki so trdili, da to pač ni tako. Američani so butasti in nerazgledani, domači šolarji pa na testih PISA dosegajo nadpovprečne rezultate. Seveda je obrambni mehanizem razumljiva stvar. Sploh ko nam nacional-interesna propaganda leta v glavo vbija občutek lažne globalne superiornosti: NašaDobraHrana™ je najbolj sveža, najbolj neškropljena, najboljšega okusa in najbolj genetsko pristna. Naši delavci so najbolj pridni, najbolj vestni in najbolj učinkoviti na svetu – tako zelo, da “Slovenci ne moremo delati za kitajske plače”, kot rasistično pripomni Lidija Jerkič. Naša voda je najbolj čista in najbolj ustavno zaščitena na svetu in JKP-ji od nas upravičeno, pravično in povsem nekapitalistično zahtevajo 100 evrov poračuna konec leta. Neokrnjene kolhozno vodene gozdove nam zavida celotna EU, sploh ker ne more naše kvalitetne hlodovine uporabljati v svoji lesno-predelovalni industriji brez žegna SD-jevih politkomisarjev. Imamo največ športnikov per capita, najbolj zavaljene prašiče in prašičerejce, najboljši zrak, ki bi ga lahko ustekleničili in prodajali manj srečnim, bolj industrializiranim družbam. Slovenija je alfa in omega. V tem pogledu je pač normalno razmišljanje, da je tudi naš šolski sistem referenca na svetovni ravni. V to nas prepričujejo mednarodno primerljivi testi, ki naše učence in dijake vedno zvona uvrščajo blizu vrha globalnih lestvic. 

 

A ti testi so varljivi. Kot sintetični testi zmogljivosti pametnih naprav in računalnikov, ki se na koncu malokdaj premo sorazmerno prenesejo v resnično življenje. Testi PISA, po katerih smo nadpovprečni predvsem v naravoslovju, sami po sebi nimajo veliko skupnega s šolskim sistemom kot takim (razen če bi bil ta absolutno disfunkcionalen, kakršen je tisti, ki so ga obiskovali inženirji iz Sirije, Iraka in Afganistana, ki čakajo v vrstah v Veliki Kladuši, da bi Pipistrelu pomagali pri razvoju aerodinamike propelerjev). Pri naravoslovju je pomemben predvsem naravni talent. Za razliko od družboslovja, kjer lahko vestno delo nadomesti naravne danosti. Kakršenkoli genotip Slovenci že imamo, je naš IQ je v primerjavi z balkanskimi narodi dokaj izstopajoč in bližje zahodnemu germanskemu genetskemu kontinuumu. Čeprav živimo v času, ko iz Wikipedije izginevajo celotni oddelki, ki so govorili o bolj ali manj pametnih etničnih skupinah, narodih in kulturah, ker je bojda leta 2019 to fašističen argument, pa če ima znanstveno težo ali ne. Hja no …

Ampak, če si snamemo plašnice in si končno nalijemo čistega vina … gospe in gospodje … vsi smo hodili v iste šole, kajne? Eni še v komunizmu. Drugi v kvazi-kapitalizmu. Če pustimo ob strani ideološko komponento odsluženih tovarišic in njihovih mladih neoliberalno nekontaminiranih kolegic, s katero skušajo slovenski levičarji skozi javno šolstvo vzdrževati svoj tisočletni socialistični rajh, ima slovensko šolstvo tudi povsem tehnično-vsebinske težave. Gotovo vsak od vas – tudi tisti zagreti levičarji – dobro pozna določene zakonitosti slovenskega šolstva, ki ste jih (priznajte no vendarle!) doživeli prav vsi. Naj omenim le tiste najbolj v nebo vpijoče:

– Jemanje ogromnih količin faktografskih podatkov iz cele vrste med sabo nepovezanih panog. Takšno Wikipedija-pridobivanje znanja učence in dijake izredno obremenjuje, ker se morajo na pamet učiti velike količine snovi, ki pa je prazna in v sebi ne nosi nobene globlje metadata vrednosti. V prvem letniku gimnazije sem recimo na pamet znal celoten postopek fotosinteze, nadudlal sem se vse štiri nemške sklanjatve, na pamet poznal mnenja pomembnih akademikov o Prešernovih Sonetih, poznal sedimentne kamnine, iz katerih je bil sestavljen kopenski del Evrazijske tektonske plošče, in po nareku šolskega načrta poznal vse duhamorne podrobnosti človeškega razvoja od kamene dobe do zatona Rimskega imperija. Komaj ko sem prvič obiskal ameriški campus, sem videl, kako drugačen pristop poznajo tam. Ameriške osnovne, srednje šole in kolidži so veliko lažji od slovenskih, sploh za lenuhe, ker jih brez težav izdelajo vsaj s C – njihova različica “dobro, 3”. A lažje so, ker je manj faktografije in več poudarka na razumevanju in motiviranju najbolj nadarjenih, ki lahko potem v posebnih delavnicah v partnerstvu z učitelji in profesorji najdejo svoj pravi klic v življenju. Zato se včasih smejimo Američanom, ki Avstralijo na globusu sveta iščejo v Indiji, smeh pa nas mine, ko se zavemo,  da so tudi glavni arhitekti informacijske dobe, v kateri živimo zadnjih 20 let, izdelek ameriškega šolskega sistema. Tam sem komaj spoznal, da je izdelovanje antropomorfiziranih googlovih iskalnikov namesto individualnih ljudi kontraproduktivno ravnanje.

– Stremenje k socialistični uravnilovki. Zadnjič je minister Pikalo dejal, da je merilo dobrega izobraževalnega sistema to, da se spodnjih 10 odstotkov učencev čimbolj približa povprečju. To je stara slovenska šega še iz komunističnih časov, ki se po tem, kar slišim, prenaša tudi v sodobni čas. V OŠ nihče ne zaostane. Gotovo ste imeli sošolce, za katere ste vedeli, da so zadostni samo zato, ker je nemogoče, da bi bili nezadostni. Socialistična uravnilovka se je začela v šoli, končala pa v ljudski tovarni kombajnov številka 17. Ravno včeraj sem se pogovarjal s parom, ki ima tri otroke. Vsi se pritožujejo, da imajo delež sošolcev, ki ne počnejo nič, pa vseeno “izdelujejo” razrede. Ljudski befel gre naprej in “uspešnost” prosto po socialistu Pikalu se ohranja. Seveda ob hkratnem zatiranju najuspešnejših in ubijanju kreativnega potenciala radovednih. Spomenik slovenskega šolskega sistema bo za vse večne čase Robert Lešnik, glavni oblikovalec pri Daimler Benzu, ki so ga na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje 3-krat zavrnili, preden je obupal in poskusil srečo v Nemčiji.

– Nekompetentni učitelji. Nekoč sem vam že razlagal o učiteljici angleščine v petem razredu osnovne šole, ki ni znala angleško. No, to je bil le en eksces, gotovo ste skozi šolanje spoznali cel kup prikazni za katedro, pri katerih ste se praskali po čelu in spraševali … “Pa kako je lahko ta človek postal učitelj?!” Na žalost je pri nas študij pedagogike družbeno razumljen kot butl-študij, ki se ga lotijo tisti, ki niso dovolj pametni za medicino ali tehnične študije. Ko sem se včasih na študentskih žurih pogovarjal z bodočimi tovarišicami, zakaj so se odločile za takšno poklicno pot, je bil odgovor zmeraj v smislu: “Ker je ful na izi, pa ker hit’ dobiš službo!” … Občasno pa še dodatek: ” Bi mi pomagal pri diplomi? Ne vem, kaj naj napišem.” … Ja, včasih sem se zgrozil, ko sem razmišljal, da bodo bodoči rod Slovencev učile party girls, ki ne znajo skupaj spraviti zaporedja koherentnih stavkov. Ampak v Sloveniji, kjer budno oko nacionalnega programa bdi nad učiteljevim udejstvovanjem, to ne bi smel biti velik problem, kajne? Oh, pa je. Dober učitelj zna iz skopega uradno odmerjenega programa pričarati svet zanimivosti, ki bo mladega človeka vsrkal vase in prevzel do take mere, da bo komaj čakal na naslednjo učno uro. Slab pa se bo usedel za mizo, odprl knjigo in začel brati, kjer se je ustavil prejšnjič. Mi pa bomo prikrajšani za bodoče Boscarole, Akrapoviče in Lešnike.

Učitelji inu profesorji, ki jih je povozil čas. Ta točka se neposredno nanaša na anekdoto iz uvoda, ki je domov pregnala nesrečno ameriško družino. Slovenci smo ljudje, ki jih je Jurčič lepo ujel v noveli Telečja pečenka. Stotnik Bitič je vsak dan v krčmi ob Zeleniku ob istem času večerjal telečjo pečenko, dokler ni nekega dne ugotovil, da v krčmi vladajo slabe higienske razmere, zaradi česar je moral spremeniti svojo rutino in si hrano začeti kuhati sam. Življenje se mu je ob razbiti rutini povsem spremenilo, kar je skozi različne pripetljaje pripeljalo do tega, da ga je na koncu zadela kap. Stotnik Bitič je prispodoba slovenske duše. Smo ljudje, ki parkiramo na istem parkirnem mestu, spijemo kavo v isti kavarni, vozimo avtomobile iste znamke in od rojstva do smrti delamo na delovnem mestu, ki nam ga je “zrihtal” mrzli stric malce po diplomi. Tudi učitelji in profesorji niso nadpovprečni vizionarji, ki bi mladež za roko popeljali v pogumni novi svet. Imel sem srečo, da sem šolo obiskoval ravno na tisti kritični prelomnici, ko internet še ni povsem osvojil sveta in so se ljudje delili na tiste, ki so se povsem prepustili novi revoluciji in tehnološke skeptike. Moj profesor informatike v gimnaziji je bil med slednjimi. Povedal nam je da “vorldvajdveb” nima svetle prihodnosti, ker so modemi prepočasni za resno delo, potrošniki pa si ne želijo nenehne omreženosti – saj že faksi opravljajo delo, ki naj bi ga e-pošta. Silil nas je v uporabo Windows 3.11, ne glede na to, da smo bili že globoko v dobi Win95. Naučil nas je sprogramirati en sam program: rutino, ki v Pascalu izbere 15 naključnih števil od 1 do 100, izbere soda med njimi ter jih sešteje. Morda so se pa časi spremenili od bronaste informacijske dobe do danes? Prav rad bi verjel v to. A vsak dan slišim zgodbe bivših sošolcev in znancev, ki so obupali nad študijem informatike, potem ko so videli, da jih tukaj učijo stvari, s katerimi se bodo kvečjemu lahko zaposlili kot višji svetovalci III na MJU-ju. Tisti res perspektivni so študij nadaljevali v tujini ali pa so se samoiniciativno učili iz online tečajev, dokler niso materije obvladali dovolj, da so se uspeli prodati v tujino. Kolikokrat ste sedeli pri pouku in se spraševali, iz katerega stoletja je vaš mentor?

– Bruhanje nezaposljivih kadrov. Ta komponenta je skupni konglomerat zgoraj omenjenih težav, hkrati pa dejstva, da večina dijakov za nadaljevanje študija izbere (lažje) družboslovje kot naravoslovje. Delno je za to kriv tudi plitev trg dela – ni multikorporacij, ki bi dijake motivirale, da študirajo naravoslovje. V nemški zvezni državi Baden-Württemberg Daimler Benz pridobi več kot polovico novega kadra neposredno iz srednjih šol, tako da jim sponzorira študij v zameno za poklicno zvestobo. Pri nas je politologov, filozofov, sociologov, psihologov in antropologov občutno več kot diplomiranih inženirjev strojništva in gradbeništva. Ko se ta kader zaleti v pomol resničnega življenja, kjer je treba za mesečno plačo ustvariti dodano vrednost, se začne proizvodnja nezadovoljnih bodočih volivcev Levice in Socialnih demokratov. Koalicija velikega vodje Šarca se sicer trudi, da bi čimveč takšnega poklicno nesposobnega kadra pospravila po ministrstvih, agencijah, zavodih, a tudi oni ne zmorejo postoriti vsega. Zato danes zasebne družbe iz realnega sektorja iščejo delovno silo v tujini – naš bazen kompetentnih delavcev pač ni dovolj globok. Vsak dan k meni hodijo tarnajoči delodajalci, ki bentijo, da jim faksi dostavljajo le pofl, s katerim si ne morejo nič pomagati, razen če sami investirajo v drago usposabljanje. Vajeništvo je pri tem sizifovo, saj morajo delavci iz šole priti že vsaj kot na pol zaključeni izdelki, v državi, kjer se študenti elektrotehnike podobno veliko učijo o zbranih delih Prežihovega Voranca kot o trofaznem toku, pa je to pač sistemska težava, ki je vajeništvo ne bo rešilo. Sam sem se počutil dokaj neumno, ko sem z diplomo prišel skozi vrata pravne fakultete, pa sem več vedel o pretorskih sodbah iz antičnega Rima kot o tem, kako sestaviti tožbo, ki jo bo obravnavalo slovensko okrožno sodišče. Pa sem čez leta spoznal, da pravniki nismo edini, ki iz šole pridemo povsem poklicno kastrirani. Enako je z inženirji, arhitekti, informatiki … Posledica tega pa je še ena šega slovenskega prostora, za katero sem dolgo mislil, da je po vsem svetu podobna, dokler nisem začel potovati. Namreč, Slovenija je dežela, kjer ljudje večkrat ne opravljajo dela, za katerega so se izučili, ampak nekaj povsem tretjega. Pač, kar jih je naučilo življenje. To pa šolski sistem naredi skoraj irelevantnega. Pozabimo na z diplomiranimi ekonomisti in politologi napolnjen javni sektor, kjer so vsi enaki v svoji povprečnosti. Realni sektor je poln s.p. biologov, ki prodajajo hamburgerje, ekonomistov, ki pečejo pasje piškote, mehanotronikov, ki prodajajo življenjska zavarovanja. To je tiha tragedija slovenskega naroda, ki bolj pomenljivo nakazuje na kvaliteto brezplačnega šolskega sistema kot 10 let generičnih testov PISA. Verjemite, ni povsod tako. V Šanghaju inženirji logistike za DHL skrbijo za računalniško vodenje nakladanja širokotrupnih transportnih letal, v New Yorku diplomirani ekonomisti na Wall Streetu opravljajo terminske posle za velike banke, v Seulu inženirji elektrotehnike v laboratoriju razvijajo naslednjo revolucijo v tehnologiji NAND-Flash shranjevalnih medijev.

Seveda vse ni slabo. Poznam nekaj odličnih učiteljev, ki izstopajo iz povprečja. Takih, ki tudi v okviru državno požegnanega šolskega sistema znajo učence motivirati, da ti razmišljajo tudi izven okvira. V sedmem razredu me je učila učiteljica matematike, ki me je tako navdušila za tematiko, da sem potem kljub pomanjkanju naravnega talenta za naravoslovne vede vse življenje za hobi preučeval filozofsko-eksistencialistične aspekte matematike. Takih učiteljev je dovolj. A malokdo od njih zdrži znotraj okostnjaka slovenskega šolskega sistema. Če pa že, pa njihov vpliv ni dovolj velik, da bi naredil tisto spremembo, ki jo potrebujemo.

Stavek iz uvoda sem na Twitterju zapisal, da bi sprožil debato. Rad bi slišal vaše zgodbe. Kako pa ste vi doživljali pot skozi slovenski izobraževalni sistem? Razpišite se. Povejte svoje zgodbe. Če ste eden tistih, ki vam je bilo vse super, bi vas prav rad srečal v živo. Saj osebno še nisem srečal človeka, ki bi bil svojim šolanjem (ali šolanjem svojih otrok) zares zadovoljen, na MIZŠ pa očitno srečujejo skoraj izključno take. Če se bomo kot Pikalo in bolivarska koalicija sprenevedali, da je s šolskim sistemom vse v najlepšem redu in potrebujemo le nekaj kozmetičnih popravkov, potem bomo zmeraj po slovensko stopicali na mestu, namesto da bi se spopadli z resničnostjo in zelo konkretnimi težavami, ki nam pretijo. Podobno se obnašamo v vseh družbenih sferah, kjer vsi vemo da so potrebne spremembe – zdravstvo, davki, pokojninski sistem … Vztrajno volimo status quo socialiste, ki bodo poskrbeli le za to, da bo vse tako, kot je bilo včeraj, težave pa bodo že rešili pogumni, mladi ljudje iz leta 2035.  Glejte, nekaj ni v redu v našem superiornem brezplačnem šolskem sistemu, tega se zavedamo vsi. Mladi ne najdejo zaposlitev. Podjetja ne najdejo kadra. Diplomanti hodijo iz šol brez osnovnih predznanj. Ti heci so bili morda še vzdržni pred 30 leti, ko svet še ni bil globalna vas. Danes pa bo kruta realnost slej kot prej potrkala na vrata, tako kot pred 10 leti, in nas spomnila … “Hej Slovenci … niste tako superiorni, kot ste mislili.” Šolski sistem je center našega upanja na vzdržno prihodnost. Socialisti si ga predstavljajo kot tovarno povprečnosti, ki bo štancala zveste volivce partije. Tudi zato se tako zelo bojijo zasebne iniciative na tem področju. Ker bi še večja zasebna pobuda z neizbežno širitvijo idej razkrila vso bedo trenutnega sistema in ga prisilila, da se konkurenčno prilagodi in tudi sam ideološko prečisti, idejno redefinira in kakovostno izboljša. A dokler bomo volili socialiste, bomo pač vsi skupaj z našimi otroki žrtve enosmernega vlaka v sivo povprečje, v družbi nelustriranih držav, ki se ne morejo ali ne znajo iztrgati iz okov preteklih demonov. Šolstvo pa bo trajna pot v sivo socialistično povprečje. Narod Petra Kozine, Janeza Puha, Edvarda Rusjana in Hermana Potočnika si zasluži boljše.

nazaj na vrh