Mitja Iršič: Miti in legende o Kasemu Solejmaniju ter kolektivne norosti globalne levice Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Globalni levi sceni se je kolektivno zmešalo. Po uspešni likvidaciji mednarodnega terorista Solejmanija je to zdaj jasno. Iranski teokrati si najbrž manejo roke, ko vidijo kako levi politiki, estradniki in ideologi od znotraj nažirajo temelje zahodne civilizacije in dobivajo kulturno vojno, ne da bi vanjo vložili en cent. Uporabni idioti revolucije so zmeraj bili orodje v rokah takšnih ali drugačnih psihopatov – nekoč Sovjetov, danes sunitskih in šiitskih teokratov na Bližnjem vzhodu.

Uboj Solejmanija je razkril vso bedo levice. V ZDA se vsaj ne pogreznejo na slovensko raven, da bi terorista razglašali za mučenika in spoštovanega generala. Izjave demokratskih senatorjev se vrtijo okrog retoričnega bombončka levičarskega pacifizma: “Ja, Solejmani je bil slab fant, ampak zdaj nas je strah, da nam bodo kaj naredili. Obamina taktika, da perzijske osvajalce utopimo v ameriških dolarjih je boljša izbira …” V redu razumem – politično preigravanje pač. Le skrajno leve izpostave kot so CNN si upajo tako daleč, da celo dvomijo v Solejmanijevo krivdo in govorijo, da “ni dokazov”, da je počel teroristična dejanja. Ali pa smešna igralka Rose McGowan, ki se je Irancem v imenu ZDA “opravičila” za napad in jih srčno prosila naj ne napadejo ZDA (potem so ji pravi Iranci v komentarjih povedali, da so srečni, da je ta bližnjevzhodni krvnik mrtev, a najbrž ni prebrala).

Iracionalni strah zaradi Solejmanijeve smrti je zajel celotno zahodno civilizacijo, zato je dobro, da razčistimo nekaj najbolj vpijočih mitov, ki so te dni preko rusko-iranskih vzvodov te dni preplavile socialna omrežja in medije.

Solejmani je bil ugleden general, ne pa terorist
Pravnica iz Yala je za CNN povedala, da je situacija drugačna od tiste, ko so odstranili Bin Ladna zato, ker je za Solejmanijem stala država, Bin Ladna pa je bil gverilski volk samotar. Zato najprej za osvežitev spomina – kdo sploh je ta država katere drugi mož po izvršilni pomembnosti naj bi bil Solejmani? Iranska teokracija pobija politične disidente in homoseksualce v javnih spektaklih, podobno, kot so to počeli talibani. Ljudje živijo pod stresom vsakodnevnega strahu, da se bodo zamerili kakšnemu režimskemu aparatčiku in jih bo vzela noč. Pod šahom Pahlavijem eno najhitreje rastočih ekonomij na Bližnjem vzhodu, kjer so imele ženske toliko pravic kot v Evropi, so teokrati naredili le še eno od bližnjevzhodnih lukenj, kjer se bolj kot z izboljšanjem življenja prebivalcev ukvarjajo z ortodoksnim sledenjem svoje različice abrahamskih mitov. Zato je brezposlenost 40- odstotna, inflacija pa 70- odstotna. Oktobrski protesti so bili posledica zavožene ekonomije. V mednarodnih odnosih je uradno stališče iranske vlade in njenih zastopnikov, po arabskem svetu (Hezbolah, al-Quds) “uničenje sionističnega režima v Izraelu”. V državi od mandata predsednika Mahmuda Ahmadinedžada vsako leto poteka konferenca zanikovalcev holokavsta. Iran je tako edina država na svetu, ki odkrito poziva k genocidu nad etnično skupino in državo.

Krilatica “death to America” ni le revolucionarni slogan – leta 1987 so iranske oblasti uvedle praznik imenovan dan smrti za Ameriko, kjer se Iranci veselijo prihajajočega genocida nad Američani. Solejmani je bil osrednja figura take uradne državne pozicije. Zadnji pravi apostol perzijskega al-Bagdadija, Rukola Homeinija, despotskega teokrata, ki je začel in dokončal iransko versko revolucijo. Kot Homenini je verjel, da se je Iranu v vojni z Irakom v osemdesetih zgodila krivica, ki jo je treba s krvjo maščevati. Kot Homeini je videl ključno zmago iranskega naroda v genocidu nad Židi v Izraelu in Američani v ZDA. Z infiltracijo v šiitske centre arabskih držav v Libanonu, Jemnu in Iraku je bil eden od arhitektov vseh konfliktov na Bližnjem vzhodu in posredno tudi ISIS. Leta 2007, ko se je začelo poglabljanje sektaškega nasilja v Iraku, so ameriške sile zasegle več konvojev, ko so sile al-Quds v Irak tihotapile težko orožje in bombe. Veliko bomb, ki so v Bagdadu in drugod po Iraku tedaj pobile na deset tisoče civilistov, je prišlo iz Irana, ki si je z netenjem sektaškega nasilja obetal tihi prevzem Iraka. Iranski interes je bil, da se bombandiranja šiitskih svetišč naprti sunitski Al-Kajdi, v upanju, da bodo potem šiiti vrnili in razstrelili kakšno sunitsko mošejo. Al-Quds je tako imel ključno vlogo pri ustvarjanju nemirov v Iraku, Irancem pa se je investicija z obrestmi povrnila.

Solejmani si je Irak podredil do takšne mere, da je bil šiitski predsednik Nuri al-Malaki le njegov mecen, Iran pa je v internih depešah med državama Irak obravnaval kot svojo satelitsko državo. Prebivalce Iraka, katere so pred Islamsko državo “osvobodili” Solejmanijevi gverilci, poročajo o grozljivih zgodbah, ko so sunitsko skupnost ustrahovali, mučili celo pobijali. Sunitskemu kmetu so ubili ženo in štiriletnemu sinu v koleno z vrtilnim strojem izdolbli luknjo, dokler ni prisegel zvestobe šiitskim milicam. Solejmani je mučenja zadovoljno opazoval in se zraven smejal. Bil je tako na ameriškem kot tudi evropskem seznamu potrjenih, najbolj zloglasnih teroristov, skupaj z Abu Bakr Al-Bagdadijem in Ajmanom al-Zavahirijem. Evropske obveščevalne službe so ga obravnavale kot terorista, tudi po sklenitvi iranskega jedrskega dogovora. V ZDA je celo skušal rekrutirati mehiški kartel, da podstavi bombo pod avto Savdskega veleposlanika.
 
Komisija, ki je preiskovala teroristične napade 11. septembra 2001 je ugotovila, da je Solejmani poskrbel za varno infiltracijo desetih teroristov v Afganistan (skozi Iran), kjer so se urili za napade. Ameriški liberalni mediji trditev niso mogli ovreči razen s tem, da šiit Solejmani ne bi pomagal sunitski al-Kajdi. A to, da si šiiti in suniti med sabo ne pomagajo, ko gre za napade na izraelske in ameriške civiliste, je mit. Solejmanijev al-Quds vendarle odkrito sponzorira skrajno sunitsko teroristično organizacijo Hamas v Palestini. Kot terorista so ga vodile nekatere arabske države – na primer Jordanija. Ta je leta 2015 prijela iraškega operativca al-Quds, ki je v Jordaniji načrtoval teroristične napade. Ukaze za infiltracijo naj bi dobil neposredno od Solejmanija.

Solejmani se je pomagal boriti proti Islamski državi
Najprej zagrizimo v tisti mit, ki ga na žalost ponavljajo tudi ljudje na desnici. Amerika je ustvarila ISIS. Logična konsistentnost take izjave je podobna, kot če bi se ustrelil v koleno zato, da dobim zastonj pot z rešilcem do bolnišnice. ISIS ni bil v korist tržno naravnanih sistemov kot so EU, ZDA ali Kitajska. Takšni si želijo predvsem stabilnost, saj je nestabilnost slaba za posel. Ni res, da ZDA vodi “vojaška industrija”. Ta je kaplja v ocean. Tanki Abrams, mitraljezi M16 in Lockheed Martin F16 niso gonilo ameriškega razvoja in dobička. Gonilo so Apple, Facebook, Microsoft in Google. Ko je vojna, je globalno manj posla. Edini ljudje, ki jim je ISIS koristil so tisti, ki nič ne proizvajajo, oz. katerih claim-to-fame je le džingiskansko vojaško osvajalstvo in oklepanje avtokracije: od ISIS so pridobili Putin, Asad in Iranski kleriki. Ne trdim, da so ga Iranci ali celo Rusi ustvarili. Ironično – posredno ga je ustvaril Barack Obama. Pa ne zato, ker je želel globalni kalifat, kateremu bo prodajal orožje (kakšni neumni zaključki) ampak ker je v svoji nobelovski pacifistični vnemi najprej iz Iraka umaknil večino ameriških vojakov, nato pa se le malo zatem sredi arabske pomladi odločil, da ne bo posredoval proti Asadu v Siriji, ko je bil zato še čas. Ta je takrat že kemično zastrupljal svoje prebivalstvo, ki se mu je uprlo. Iraški vakuum in kaos zaradi sirskega neposredovanja zahodnih zaveznikov sta povzročila popolno nevihto iz katere se je rodil ISIS. Kakšno vlogo je pri tem imel Solejmani? Dvojno. Po eni strani je bil sunitski ISIS njegov naravni sovražnik, a je skupaj z Asadom pomagal pobijati uporniške Sirce in sunite nasilno izseljevati iz mest – kar je še več sunitskih prebivalcev potisnilo v objem ISISa. Za njih je bil ISIS manjše zlo od šiitskega fašističnega Iranca. Enako kot v Iraku, kjer je s tiho orožarsko in politično podporo šiitski večinski oblasti, sunitske prebivalce Iraka silil na margino in posredno v naročje Islamske države.

Ko je opravljal operacije za Asada, so te bile predvsem proti sunitskim milicam in FSA (vojaške enote nenaklonjene Asadu). ISIS je bil v drugem planu. Rako in Mosul – ključni bitki v boju proti ISIS – niso osvobodili ne Iračani, ne Asad, ne Solejmani, ampak Američani ob pomoči Kurdov. Če ne bi obstajal sunitski kalifat, bi si ga morala Asad in Solejmani izmisliti – bil je odličen filter za precejanje populacije in siljenja šiitskega dela prebivalstva, da svojo zvestobo obljubijo sirskemu diktatorju. Solejmani tako ni bil neposredno odgovoren, da je ISIS nastal, je pa na njegov račun vsekakor razširil vpliv Irana v regiji. Zato je bil njegov boj proti kalifatu vedno s figo v žepu. Zgodbe o neustrašnem borcu proti ISIS v več bolj ali manj fantazijskih različicah izvirajo iz ruskih in iranskih državnih medijev. Znak, da stara sovjetska šola dezinformacij, po vzoru Goebbelsa, še kako deluje v sodobnem svetu.

Odstranitev Solejmanija je bila kršitev mednarodnega prava, oz. celo vojni zločin
Legalnost in legitimnost odstranitve ni bila nikoli vprašljiva. Ustanovna Listina ZN iz 1945 dovoljuje državi samoobrambno v primeru napada na svoje interese. Napad na ameriško ambasado pred nekaj dnevi ni bil prvi, ki ga je orkestriral Solejmani. Kot angel smrti je bil odgovoren za vsaj 600 ameriških življenj in nešteto civilnih žrtev med arabskim prebivalstvom, kjer je po posebnem pooblastilu svoje vlade netil napetosti med verskimi skupnostmi. Ni bil le na ameriški listi mednarodnih teroristov ampak tudi na evropski. Soglasno so jo sprejele vse članice EU. Dokazov, da je sodeloval v zarotah, ki so pobijale tako zahodne kot arabske civiliste je bilo dovolj, Iranska vlada pa se jih niti ni pretirano trudila prikriti, konec koncev je “general” deloval kot zunanji zastopnik, v nikoli končani vojni proti sovražnikom Irana – njegovi krvavi pohodi so v njihovih očeh bili posredovanja po vojnem pravu (jus ad bellum). Povsem legitimno bi ga odstranila že Busheva in Obamina administracija – bivši predstavniki obeh so javno povedali, da sta oba bivša predsednika o takšni potezi razmišljala potem pa sta si zadnji trenutek premislila. Ne zato, ker ne bi bilo pravne podlage za odstranitev, ampak ker so se bali mednarodnih posledic. Bush si ni želel dveh front, Obama pa je Irancem namesto tega poslal 150 milijard dolarjev v upanju, da jih bo bojevitost do Američanov in vnema do izdelave jedrske bombe minila. Ni jih.

Trump bo z atentatom sprožil tretjo svetovno vojno! Začnite delati zaloge za bunkerje!
Iranski režim je zadnji režim na svetu, ki odkrito koketira z genocidom, a je skozi desetletja pokazal, da poseduje samoohranitveni nagon. Verski nevrotik Hamenej, njegove mule, predsednik Rohani in generali iranske revolucionarne garde niso Abu Bakr Al-Bagdadi, ki je komaj čakal, da ga nekdo odreši tega bolečega zemeljskega obstoja in ga popelje v svet brhkih devic. Iranski despoti so tuzemska bitja. Vedo, da je neposredni napad na cilje ZDA smrtna obsodba, tega pa si ne želijo. Zato zadnje dni pošiljajo rakete “v bližino” ameriškega veleposlaništva v Bagdadu, pobijejo nekaj iraških civilistov, nikoli pa ne bodo neposredno napadli enot ameriške vojske ali napadli veleposlaništva (prej posredno, tako kot v Bengaziju, a tega nikoli ne bodo priznali). Vse kar lahko pričakujemo v naslednjih tednih in mesecih je nekaj “zgrešenih” raket, zaseg kakšnega tankerja iz ZDA prijazne države. Nekakšno simbolno gesto – da Ali Hamenej pred lastnim ljudstvom, ki ga po vstajah že tako sovraži, ne bo imelo za slabiča. Potem bi se znala iranskim avtokratom hitro zgoditi bolj resna revolucija, kakršno je leta 1979 doživel Reza Pahlavi. Pravzaprav so napadi na veleposlaništvo, ki so se zgodili pred odločilnim ameriškim odgovorom, znak obupa režima. ZDA so ga prvič po dolgih desetletjih mlačne politike s sankcijami zares stisnile v kot. Tudi domač poskus revolucije je bil posledica sankcij, zato je režim bil prisiljen iskati zunanjo zaslepitev z izzivanjem ZDA. Zdaj so jo za nekaj časa dobili – skupaj z odločnim sporočilom ZDA, da se njihovi teroristični zastopniki ne bodo več mogli prosto premikati po šiitskem muslimanskem svetu in sejati seme napetosti med sunitskim in šiitskim prebivalstvom. Nikar se ne bojte tretje svetovne vojne. Iran se dobro zaveda, da lahko ZDA deželo v enem popoldnevu spremenijo v radioaktivno puščavo ali pa v nekaj mesecih v državo, kjer bi si ženske prvič po revoluciji lahko snele naglavna pokrivala, ne da bi jim grozil zapor.

Iransko ljudstvo in celoten Bližnji vzhod je zdaj složen v enem – vsi sovražijo Trumpa in idealizirajo generala Solejmanija. Death To America!

Niti približno. Razmere na Bližnjem vzhodu so veliko bolj zapletene, kot nas uči medijska doktrina če-ima-turban-je-naš. Sovraštvo med Perzijci in Arabci je staro več tisočletij. Ljudje so presenečeni, ko prvič zvedo, da Perzijci bolj sovražijo Arabce kot Jude. Nekoliko manj stare so napetosti med suniti in šiiti, ki pa so v zadnjih dveh desetletjih krive za praktično vsak razdor na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki. Iran je v nelagodnem zavezništvu z nekaterimi arabskimi diktatorji (Asad), manjšinami (Hutiji v Jemnu) in večinskimi vladami (Irak) zaradi šiitskih povezav, kar pa ne pomeni, a je latentno sovraštvo, razlike in nezaupanje izginilo. Zato se je del Iračanov (sunitski) v Bagdadu veselil, ko so zvedeli novico o Solejmanovi smrti. Tudi v preostalem delu sunitskih muslimanskih držav pretiranega točenja solz ne bo. Solejmanijeva smrt še v Iranu ne bo požela plebiscitarno žalovanje, ne glede na to kar kaže Iranska nacionalna televizija.

Le nekaj mesecev nazaj so sile revolucionarne garde poklale 1500 lastnih ljudi – protestnikov, ki so protestirali proti Homeiniju in njegovi represivni teokraciji. Solejmani je bil simbol tega zatiranja. Tudi zato je bilo po dogodku na zidu sredi Teherana v perzijskem jeziku napisano “Hvala Trump!”. Nobena vojaška akcija na domačih tleh se ni začela brez njegovega blagoslova – tudi tiste, ko se je načrtno pobijalo domače civiliste. Ko pomislite na tistih 29 razmesarjenih iranskih otrok, ki jih je pokončala Homeinijeva revolucionarna garda najprej pomislite na Solejmanija. Ko so pobili 1000 svojih ljudi, je Solejmani iraškim oblastem sporočil, da je “vse pod kontrolo”. Revolucionarna garda je napadla civiliste z njegovim eksplicitnim ukazom.

Podobno se je zgodilo med protivladnimi protesti v Libanonu, ki so bili najprej uperjeni proti korupciji, nato pa so hitro postali protesti proti Iranu in Hezbolahu – stranki šiitskih klerikov, katere arhitekt je leta 1980 bil prav Solejmani, – ki se je kot zastopnica iranskih interesov infiltrirala v libanonsko politiko. Dan za tem, ko je Solejmani priletel iz Bagdada v Bejrut, je vojska nasilno razgnala protestnike. Pomembno vlogo je odigral tudi v Jemnu, kjer so njegove sile al-Quds najprej namenoma in načrtno netile nestrpnosti med manjšinskimi Hutiji (ki so šiitske veroizpovedi) in jemensko uradno oblastjo, ki jo je podpirala Savdska Arabija. Ko je razmere uspešno pripeljal do vrelišča, je začel Hutije oboroževati s težko artilerijo. Državljanska vojna v Jemnu je bila njegov otrok. Predvsem med sunitskim prebivalstvom je veljal za krvoločnega angela smrti, ki ga ni sram napasti mehkih (civilnih) ciljev. Zato ni čudno, da so ob smrti tega sodobnega perzijskega gusarja ljudje v delih Iraka, Jemna, Sirije, Libanona in celo Irana stekli na ulice in se veselili. Tega vam niso pokazali ne zahodni ne arabski ne iranski mediji – slednji iz očitnih razlogov, zahodni pa ker se tak potek dogodkov ne sklada z chomskistično narativo ameriških intervencij kot prinašalk kaosa in zamere proti zahodu. Tako toliko kot ga je na Bližnjem vzhodu v štirih desetletjih povzročil on, ga ni niti ISIS.

Ampak kljub vsemu, brez Solejmanija mi živeti ni. Ne spim. Ne jem. Berem stare perzijske poete in mislim na njega. Kaj mi je storiti?!
Poišči pomoč. Morda v stranki Levica ali SD ponujajo terapevtske seanse, ki pomagajo pri premagovanju čustev izgube in depresije. Vseeno, ZDA so storile taktično napako, da so razjezile Iran. Ta se bo zdaj maščeval, s pobojem zahodnih civilistov v Iraku in še bolj intenzivno razvijal jedrsko orožje.

Zanimivo, kako priljubljeno se je pritoževati nad ameriško prisotnostjo na Bližnjem vzhodu, čeprav je ta daleč najbolj zmerna stran v konfliktih, nikogar pa ne moti iranska ekspanzionistična politika v regiji (kaj je Solejmani iskal v Iraku?!). Iran je preko svojih skritih zastopnikov med šiitskim prebivalstvom eden glavnih netilcev napetosti v tem nemirnem delu sveta. Obamin načrt, da bi jih zasuli z ljubeznijo, popuščanjem, sočutjem in ameriškimi dolarji je bila strategija za deset let, dolgoročno pa bi pomenila geopolitično katastrofo – ko bi si Iran ekonomsko opomogel, bi svet imel po sovjetski zvezi prvo zares nestabilno, avtokratsko jedrsko silo. Ameriško sporočilo je pomenljivo – iranske proxy vojne je s tem dnem konec. Kdorkoli se bo na Bližnjem vhodu še igral šiitskega Ramba v tujih državah in podpihoval globoko zakoreninjene verske napetosti, si bo podpisal smrtno obsodbo. Leta 1979, ko so se perzijski kleriki prvič podali v svet širit svoj gospel, takšnih operacij tehnologija ni zmogla. Danes jih – in prav je, da jo ZDA za dolgoročno varnost vseh nas uporabijo. Morda se bo za kratek čas varnost Američanov in zahodnjakov nasploh v teh že tako po naravi nevarnih predelih sveta poslabšala. Dolgoročno, pa je to edini način, da se po genocidu hlepeči državi prepreči ekspanzija in zastrupljanje okolice. Tirane bo zdaj bolj strah mogočnega ameriškega stroja. Putin, Xi, Un in Maduro opazujejo.

Za konec naj povem še par jeznih o Slovencih, ki jih je teroristova smrt bizarno prizadela. Mi smo posebna resničnost, zmrznjena v času. Čas, kjer je SFRJ bila del gibanja neuvrščenih skupaj z arabskimi despoti. Od tod še danes bizarne težnje po simpatiziranju s skrajnim islamom različnih okusov – od šiitskega Hezbolaha do sunitskega Hamasa in Islamske bratovščine. Anti-imperialistični nagon Titove Jugoslavije je balkanske komuniste po inerciji združil z islamskimi skrajneži. Jugoslavija je bila ena redkih držav na svetu, ki je priznala tedaj še predvsem civiliste morečo teroristično organizacijo PLO – ko so klali izraelske turiste na letališču Schwechat je bila SFRJ edina država na evropskem kontinentu, ki morije ni uradno obsodila. Tudi po Titovi smrti se je flirtanje s skrajnim islamom nadaljevalo vse do razpada federacije. Najbolj očitno leta 1985, ko je Jugoslavija sprejela in pred Američani zaščitila teroriste palestinske osvobodilne fronte pod vodstvom mednarodnega terorista Abu Abasa, potem ko so ugrabili ladjo Achille Lauro in umorile ameriškega invalida Leona Klinghofferja.
 
Jokanje za mednarodnimi zločinci je del DNK slovenskega naroda. Z njim so odrasle generacije. Z njim bodo vzgojili svoje sinove in vnuke, da bodo veselo naprej blejali zlajnano anti-imperialistično pesem ruskih nastavljencev na Balkanu. Odkar se je Tomaž Terček pred kamero zjokal, ko je umrl glavni balkanski vojni zločinec. V Sloveniji je povsem normalno, da se mednarodni terorist na nacionalni televiziji prelevi v uglednega generala in državnika, ameriška odstranitev le tega v vojni zločin, naslovnico pa tako na komercialni televiziji kot nacionalki krasi slika arabskih množic, z gorečo angleško in ameriško zastavo. Slovenija je otok skrajnosti in koketiranja z islamskim radikalci, ki se po ideologiji prav lepo razumejo s socializmom. Zelo liberalno od vas kvaziliberalci. LGBTQ skupnost iz Teherana vam pošilja lepe pozdrave iz vislic.
nazaj na vrh