Mitja Iršič: Levica – tajni agent desnice Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič: Levica – tajni agent desnice

Alexandria Ocasio Cortez je ameriški Luka Mesec. Pred kratkim je njen populistični socializem stisnjenih pesti, udarnih enovrstičnic in ekonomsko dvomljivih trditev treščil ob resnično življenje. Več mesecev je s sindikati in novim valom lokalnih skrajno levih politkov bila pravičniško bitko proti Amazonu, ki je želel v okrožju Queens graditi nov sedež podjetja in celotno okolico spremeniti v Silicijevo dolino vzhodne obale.

 

Alexandrio in njene lokalne zaveznike je motilo, da bi bilo podjetje deležno treh milijard dolarjev davčnih vzpodbud (od tega 1,2 milijarde zveznih olajšav, preostalo pa na lokalni ravni) za gradnjo in razvoj. Prav tako jih je skrbela rast življenjskih stroškov, povezanih z višanjem najemnin v okolici novega centra. No, pravičniški boj ni trajal dolgo –  Amazon si je po mesecih podtikanj in pritlehnih kampanj, ki so želele očrniti njegov korporativni ugled, premislil in se odločil, da bo raje gradil drugje. Skupaj z njim bo šlo 25 tisoč dobro plačanih delovnih mest, spremljevalna industrija, ki bi dajala kruh najmanj 100 tisoč ljudem v okolici novega centra (po nekaterih ocenah celo pol milijona ljudem) in 27,5 milijarde evrov davčnih prihodkov – samo za mesto – v 25 letih (za primerjavo: to je tretjina celotnega slovenskega BDP).

Kakšna druga zvezna država bo Amazona izredno vesela. Izgon Amazona je sledil morbidno predvidljivemu sosledju dogodkov, s katerim levičarji napadajo kapital, ki želi v regijo prinesti napredek in delovna mesta. Najprej demonizacija bogate multikorporacije (zmeraj vžge pri trdo levih volivcih), nato problematiziranje davčne olajšave, ki bi jo prejela (tudi vedno udarna tema pri levičarjih), nato križarska vojna na Twitterju, ki jo je vodila Alexandria Ocasio Cortez, kjer je z argumenti absolutnega ekonomskega ignoramusa ovčkam v Queensu razlagala, zakaj je Amazon slab za regijo. Njen boj je začutilo trdo-levičarsko volilno jedro in začelo masovno retvitati njene pravičniške objave. Ko je bil trend dovolj poudarjen, so se na socialistični vlak proletarske sreče vkrcali še lokalni politiki. Po volitvah 6. novembra so demokrati v mestni senat izvolili enega največjih nasprotnikov Amazonovega prihoda v mesto. Jeff Bezos, direktor Amazona – sicer tudi sam demokrat -, je ugotovil, da so ga levičarski politiki dali na žar in z demonizacijo začeli škodovati ugledu družbe. V izjavi za javnost je podjetje kratko in jedrnato povedalo, da so ob pogledu na politični odpor do projekta ugotovili, da nočejo delati v takšnem okolju. Amazon se je prostovoljno umaknil. Kljub temu, da je gradnjo novega sedeža podjetja v okrožju Queens podpiralo 70 odstotkov meščanov. New York City je dobil lekcijo. Kapital – tudi investicijski –  je plaha ptica.

Ko je mesto žalovalo, je anarholevičarska drhal nazdravljala
Guverner zvezne države New York Andrew Cuomo in župan mesta New York Bill DeBlasio – oba demokrata – sta v šoku in skušata popraviti vtis mesta kot podjetjem prijaznega. Cuomo je odhod Amazona ozačil za največjo tragedijo, odkar je na funkciji. A to je le nekakšen spomin na demokratsko stranko, kot je nekoč bila. Sredinsko leva stranka, s poudarkom na tržni ekonomiji. Čeprav sta v okviru ameriške politike tudi DeBlasio in Cuomo pred desetimi leti predstavljala skrajno levico. Le da ne tako skrajno, ki bi napovedala vojno kapitalu. Tega obdobja je nepreklicno konec. Novi rod demokratov je prevzel stranko – Alexandara Ocasio Cortez je le najbolj medijsko odmevna. Ženske, ki se bodo potegovale za naslednico Hillary Clinton v boju za Belo Hišo – Kamala Harris, Elisabeth Warren, Kirsten Gillenbrand, so vse iz iste lige neomarksističnih trojanskih konjev. Intersekcionalno-feministično levičarsko, kolektivistično seme starega belega cis moškega, ki je leta 1988 Američanom poročal o vseh radostih Sovjetske zveze – očeta demokratičnega socializma, Bernieja Sandersa. Demokratska stranka v ZDA se z Berniejevimi amazonkami spreminja v politično strujo, na moč podobno slovenskim Socialnim demokratom in Levici. Zdaj se kar tepejo, kdo bo bolj sovražen do kapitala in kdo bo prej obljubil brezplačno šolstvo in zdravstvo, sponzorirano z davkoplačevalskim denarjem, kdo bo na novo sprožil rasno vojno (analogno razdvajanju naroda, ki se ga s čaščenjem komunističnega režima poslužujejo naši socialisti).

Medtem ko je večina mesta šokirano žalovala in se praskala po čelu, je Alexandria skupaj s svojo anarholevičarsko drhaljo nazdravljala, in dejstvo, da je ravnokar pregnala 25 tisoč dobro plačanih delovnih mest proglasila za zmago malega človeka nad najbogatejšim Američanom (Jefom Bezosom). Rekla je, da so vsa Amazonova delovna mesta povezana z izkoriščanjem delavcev (za primerjavo: delo skladiščnika v njihovih centrih v ZDA je plačano najmanj 15 dolarjev na uro, kar je 2-kratnik minimalne plače in okrog 20 odstotkov več kot v drugih podobnih skladiščih). Skrbelo jo je, da bodo višje najemnine stanovanj okrog Amazonovega centra ljudi odgnale stran ali jih spremenile v brezdomce (res da bi se najemnine za odtenek povišale, a le zaradi tega, ker bo kar naenkrat celotno okrožje postalo center industrijskih priložnosti za cel kup poklicev, zaradi česar bi bili vsi na boljšem, tudi tisti brez višje izobrazbe). Poleg tega pa je povedala ključno stvar, ki razkriva vso banalnost socializma. Bojda umik Amazona ni noben problem, tako Alexandria. Zdaj bodo lahko tiste 3 milijarde porabili za gradnjo cest in podzemnih železnic. Razumete? Mladi socialistki sploh ni jasno, da davčne olajšave niso denar v blagajni, ki ga država da požrešnemu kapitalistu, ampak del zasluženega, ki ga podjetnik ustvari iz nič, država pa mu tisti del dovoli obdržati (v obliki davčne olajšave). Amazon je kljub olajšavam in računovodskim ukrepom za zmanjšanje dobička leta 2018 v blagajno prispeval 1.200.000.000 dolarjev iz naslova davkov. Ja, Amazon plačuje davke, kljub mastnim naslovom, ki jih vidite v slovenskih člankih, prevedenih iz ameriških publikacij. Zaradi davčne zakonodaje, ki jo je sprejela že Clintonova administracija leta 1993, ne plačuje federalnih davkov (zaradi investicij in izplačil dividend zaposlenim), še zmeraj pa plačuje lokalne, državne in mednarodne davke – poleg davkov na plače, ki jih plačuje svoji vedno večji skupini redno zaposlenih.

Socialistična antikorporativna logika gre torej nekako takole: država multikorporaciji “podari” kup denarja, multikorporacija kopiči dobičke, izplačuje nizke plače in ne plača nobenih davkov.

1 odstotek najbogatejših plača 37 odstotkov davkov
Takšno miselno gimnastiko je zelo pomembno razumeti, pa če ji sami verjamejo ali ne – zato, ker jo bodo ne glede na to prodali svojim volivcem. In zato, da sploh intimno razumemo, kako si njihovo volilno jedro predstavlja miselne vzorce ljudi, ki na take Ahilove pete padejo. Dobro je, da vemo: socialisti mislijo, da denar nastaja v platonskih nebesih, benevolentna država pa ga pravično deli med ljudstvo, medtem ko ga malevolentna raje da kapitalistom. Ne razumejo koncepta ustvarjanja denarja iz dodane vrednosti. Zato so naravno podvrženi strupenim konceptom, kot sta kolektivizem in državno nadzirana redistribucija premoženja.

ZDA so klub vsemu država, ki je nastala na ramenih zasebnega lastništva in podjetniške svobode. Ja, vedno več je mladih socialističnih milenialsov, ki so prepričani, da jim udobno življenje pripada že zato, ker so se rodili, a v jedru je to še zmeraj dežela individualistov, ki razumejo vrednost zasluženega dolarja in spoštujejo vlogo podjetij pri zagotavljanju njihove blaginje. Kljub aktivistom, ki jih marksistični profesorji na univerzi učijo o zloglasnem enem procentu ljudi, ki si lasti večino premoženja in ne plača skoraj nič davkov, je povprečnemu Američanu še zmeraj povsem jasno, da tisti osovraženi pogoltneži iz 1 odstotka plačajo več davkov (kar 37,5 odstotka) kot 90 odstotkov ljudi iz nižjih razredov – ti jih skupaj plačajo le 30,5 odstotka. Zato so tudi levičarski portali hudo kritizirali skrajno levo strujo mladih demokratov, ki so Amazon gverilsko pregnali iz New Yorka, in morda bo ravno ogorčenje nad to prelomno odločitvijo odigralo ključno vlogo pri ponovni izvolitvi Donalda Trumpa.

Demokrati prišli do spoznanja, da se streljajo v koleno
Tim Pool
, eden najbolj prepoznavnih obrazov mlade levice, sicer mladenič, ki je prvi dokumentiral proteste Occupy Wallstreet, je odhod Amazona označil za napako, ki bo na daljši rok usodno škodovala demokratom. Rekel je, da je Alexandria Occasio Cortez s svojimi izjavami, s katerimi kaže pomanjkanje ekonomskega znanja na osnovnošolski ravni, največje orožje republikancev. Ni bilo prvič, da so se bolj zmerni demokrati ujeli v bitki z domnevnimi zavezniki v skrajno levem delu stranke, ki jo vodi Alexandria. Le nekaj tednov prej je njeno radikalno krilo predstavilo Green New Deal (novi zeleni plan), skupek utopičnih, absurdnih ekoterorističnih idej, ki bi zmanjšale stopnjo človeškega poseganja v okolje (stal bi 100.000.000.000.000 ameriških dolarjev, povsem opustošil gospodarstvo in med drugim vsebuje tako modre poteze, kot je prepoved letalskih prevozov, ki bi jih nadomestili vlaki). Medtem ko so radikalne kandidatke za predsednico (Harrisova, Gillebrandova, Warrenova) podprle nori načrt, so ugledni demokrati, med njimi starosta Diane Feinstein, upravičeno kritizirali tak smešen skupek idej kot nerealističen in kot posmeh resničnim okoljskim ukrepom.

Kaj se dogaja? Ameriškim demokratom, ki so leta in leta med svoje vrste spuščali vedno bolj skrajno leve ideologe, da bi z njimi nagovorili manjšine, se je zgodilo, da so ti isti ideologi postali pomemben del stranke. Hkrati pa se je z afero Amazon prvič zgodilo, da se je zaradi skrajnosti in ekonomske nepismenosti novega vala revolucionarjev zgodilo nekaj, kar se bo poznalo na ulici in v denarnici volivcev. Revolucionarji so prvič začeli krojiti ekonomsko usodo drugače tradicionalno kapitalistične države. Prebivalci Queensa, enega revnejših okrožij New Yorka, bodo zaradi izgube Amazona vidno deprivilegirani. Restavracije, bari, fitnes centri, masažni saloni, gradbena podjetja, logistična podjetja … vsi so se veselili konca ekonomske stagnacije, ki tisti del mesta tare že desetletja. Zdaj bodo namesto Silicijeve doline vzhodne obale dobili praznovanja antikorporativnih aktivistov, ki se veselijo, da se nikoli ne bo nič spremenilo. In vsi bodo vedeli, da je zato kriva demokratska stranka. Socialisti so zdaj pač njen integralni del in ko oni s svojo “progresivno” agendo v koleno ustrelijo celotno lokalno skupnost, je pištola v resnici v rokah vseh demokratov. Demokratska stranka je tako pred usodno odločitvijo – ali bo pospravila po svoji hiši ali pa pustila, da jo radikalci požrejo in jo spremenijo v socialistično stranko slovenskega, grškega ali latinskoameriškega stila. Stranko, ki napada podjetnike, kapital, napredek in razvoj v imenu fantazijske pravičnosti, lažne ekologije in marksističnega pojmovanja enakosti. Četudi enakosti v revščini.

Večina Slovencev gleda na stranko Levica s podobnim gnusom kot pošteni Newyorčani
Zdaj pa preslikajmo ameriško situacijo na naš socialistični osamelec pod Alpami. Zadnjič sem bil vprašan, kaj desnica sploh lahko spremeni, da bi obrnila trend vnebovzetja svetega Marjana Šarca in njegovih ALDE-apostolov. Kaj naj “spremeni”? Moj odgovor je kontraintuitiven. Absolutno nič. Desnica ne potrebuje nobenih ekscesov. Popularnost vlade Marjana Šarca je fatamorgana, ki bo trajala tako dolgo, dokler bodo globoko državno sponzorirani mediji motivirani, da jo mazilijo. Tudi če bo motivacija trajala v nedogled, bo Šarca, njegove čavistične ukrepe, vztrajno ignoriranje fiskalnega sveta in odklonilen odnos celotne ministrske ekipe do podjetništva dohitela ekonomska resničnost. Najbrž niti ne bo potreben konec konjunkture. Tudi na desnici imamo svoj adut, kot demokrati v Alexandriji Ocasio Cortez in njeni hordi butlsocialistov. Naš adut je stranka Levica. Stranka, ki je naš tajni agent, pa se morda tega sploh ne zaveda. Slovenci smo racionalni ljudje. Pridni, delavni, vestni, gensko nadarjeni v tehničnih vedah in po kmečko iznajdljivi. Nismo bili zastonj eden od tehnoloških centrov avstro-ogrske monarhije. Trdno verjamem v zdravo jedro slovenstva, ki ga ni moglo zlomiti 46 let komunističnega stagniranja niti pajdaški kapitalizem v samostojni državi. Verjamem, da razen ljubljanskih in piranskih japijev večina Slovencev gleda na stranko Levica s podobnim gnusom kot pošteni Newyorčani na svoje demokratične socialiste. Dobro za desnico je, da Levica igra skrito nadkoalicijsko vlogo. Da je Šarec brez nje v najboljšem primeru le poslanec, v najslabšem pa zopet le drugorazredni komik. Težnje po izstopu iz Nata, bizarni klici po odpiranju mej, shizofreni pregoni fantomskih fašistov, pogrom nad podjetniki, ki ga je Šarec na tiho podprl, pozivi k renacionalizaciji in odkupi propadajočih trgovskih verig, hvalisanje z višanjem minimalne plače, odstop od praktično že zaključene pogodbe o nakupu 8-kolesnikov … vse to so stvari, ki jih mora Šarčev peterček požreti, prebaviti in se z njimi identificirati. Tudi to je obraz njegove vlade. Levica je kot strelovod za vse radikalne ideje, ki si jih je slovenska leva elita zmeraj želela izreči, pa si jih nikoli ni upala. Zaradi nje so v obskurnost in skrajni radikalizem zapadli Socialni demokrati, ko so z njo hoteli tekmovati za volivce iz bazena jugonostalgikov, zapriseženih komunistov in poražencev globalizacije. Zdaj je čas, da podobno naredijo še s Šarcem in preostalimi tremi političnimi trupli, s katerimi je sklenil koalicijsko pogodbo. In bodo. Slej kot prej. Situacija, kot je zdajšnja, je pač na daljši rok nevzdržna, tega se zavedajo prav vsi v vladi in zato vladajo od mesečne plače do mesečne plače v upanju, da bi jih bilo čim več. Medtem pa je Levica postala njihov integralni del.

Vse, kar mora desnica narediti, je, da se izogiba ekscesom in mirno vodi politiko zdravega desno sredinskega pragmatizma. Vlagati predloge konstruktivnih zakonov, ki bi liberalizirali trg dela, višali splošno davčno olajšavo, privabljali tuje investicije, vzpodbujali nastanek kreativnih visokotehnoloških podjetij. Na sejah opozarjati na Sizifovo delo zvišanja minimalne plače, na status quo, ki ga bo po Kolar Celarčevi očitno na vse pretege branil tudi novi minister, na dolgoročno nevzdržnost javnih financ, na davke še iz kriznih časov, ki so danes, sredi največje konjunkture v zgodovini človeštva, še kar na kriznih ravneh.

Drugega desnica ne potrebuje. Le umirjeno, konsistentno, globalno usmerjeno, podjetnikom in kapitalu prijazno politiko. Ta morda danes, v času debelih krav, ne bo priljubljena. Je pa dolgoročna naložba, saj se je bodo volivci na sredini spomnili, ko se bo milni mehurček Marjana Šarca dokončno razpočil. Kdaj bo to? Morda takoj potem, ko bo EU tudi uradno v recesiji. Morda, ko se bodo ukrepi nadkoalicijske Levice, s katerimi se danes hvalijo, začeli kazati v realni ekonomiji. Katastrofa z Amazonom je bila ameriška Ahilova peta, ki se je prvič manifestirala v realnem sektorju. Banalnost socializma je treščila ob ekonomsko resničnost. To so dogodki, ki spremenijo generacijo. Naša Ahilova peta se bo v realnem sektorju pokazala z zamikom. Takrat bo najbrž Levica poraz podjetnikov s stisnjeno pestjo praznovala kot zmago preprostih ljudi nad kapitalom. Računam na zdravo sredico našega naroda, da bo takrat tako njim kot Šarcu pokazala sredinca. Do tedaj pa se sprostimo, vzemimo vrečko kokic in uživajmo v predstavi. Ljudi ne moremo spremeniti. Spremenile jih bodo izkušnje.

nazaj na vrh