Mitja Iršič: Leva politična opcija povsem zabredla v močvirje nekompetentnih novih obrazov Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Zadnjič so se na Pop TV, ki je v času predvolilnih soočenj postal medijski generalštab stranke LMŠ presenečeni spraševali zakaj so Slovenci tako proevropski in se zavedajo vseh prednosti, ki jih Unija prinaša, hkrati pa ne hodijo na evrovolitve. Odgovor na tako diskrepanco je preprost. Slovenci se seveda nagonsko zavedajo, da je pol milijardni skupni trg, v katerega je vključen cel kup najbogatejših držav na svetu pozitivna stvar za tako majhno državo kot je Slovenija. A dobrih strani EU ne povezujejo s slovenskimi kandidati za poslance Evropskega parlamenta. Za to ni kriv Evropski parlament in njegov manko bolj robuste zakonodajne funkcije ampak folkorno levo politično kupčkanje, zaradi katerega je celo bivši predsedik socialnih demokratov v trenutku iskrenosti rekel, da se obnašamo tako, kot da je itak nepomembno kaj pošiljamo v Bruselj. Kompetence so manj pomembne, ali pa sploh niso, pomembno je da je “naš”.

 

Medtem ko se na desnici s tem ne hecajo in tudi za samopreživetje pošiljajo evroposlanske staroste in domače izkušene politike, pa je leva politična opcija povsem zabredla v močvirje nekompetentnih novih obrazov, s katerimi je globoka država že povsem kontaminirala domačo politično sceno. Te volitve so bile očitno priložnost, da zacementiramo sloves amaterizma slovenskega levega političnega establišmenta, katerega sta prva tako vestno gradila Borut Pahor in Samuel Žbogar, da ju je francoski veleposlanik po razkritih diplomatskih depešah Wikileaks označil za “popolnoma neizkušena politika, ki ne vesta kaj delata”. To je bilo 2008. Vam je kaj znano? Danes je to modus operandi slovenske politike. Anonimneži in amaterji brez osnovnih izkušenj v visoki politiki in ekonomiji strašijo po Gregorčičevi 20 in se pretvarjajo, da so povsem običajni funkcionarji povsem običajne države. Da niso smo se prvič zavedali komaj leta 2014 ko so evropski poslanci širokih ust in praskajočih čel nemo opazovali komično nekompetentnost Alenke Bratušek, ki je le nekaj tednov pred tem še zasedala najvišji položaj v državi…

Kaj reči o rezultatih?
Vedelo se je da bo SDS ob navezi z SLS zmagala. Kandidati na listi so bili znani, z evroparlamentarnimi izkušnjami, kampanja pa je bila izpeljana podobno brezhibno kot lanska za državnozborske volitve. Kljub temu ima desnica kot politična opcija enega poslanca manj kot v prejšnjem sklicu, kar je izredna škoda. Ob konsolidaciji NSI bi dodatne sinergije kaj hitro poskrbele za zgodovinski rezultat sploh glede na to kakšne katastrofalne kandidate so na prve vkope predvolilnega boja pošiljale novo-obrazne levičarske stranke. Glasovi v prazno so enako kot strel v koleno. Tako koalicija SDS-SLS-NSI kot SDS-Dom in NSi-SLS sta imeli dobre možnosti, da ohranita razmerje 5-3. Je pa lekcija za prihodnost, da lahko desnica v toksično levem okolju kot je slovensko uspe le tako, da se konsolidira – tako da bodo vsi vedeli kje je njihov dom.

Kar so letos na soočenja pripeljale leve stranke že krepko presega meje dobrega okusa. Irena Joveva je personifikacija amaterizma Šarčeve politike. ‘Širokooko’ mlado dekle, ki s srednješolsko retoriko napiflano razlaga lik in delo svojega strankarskega vodje, ko pa se jo vpraša kaj bolj kreativnega pa pove da je še mlada in da pravzaprav nič ne ve. Na koncu se je izkazalo da imajo beli, heteroseksualni starejši cis moški, ki so pripravljali strategijo LMŠ-jevega naskoka na Evropo prav, z domnevo, da bo Irena skozi sito, ki mu v anglosaksonskem svetu pravijo ‘pussy-pass’ prišla v Bruselj. V teh nervozno-feminističnih časih jim čestitam, da so tako spregledali volilno telo, a je vseeno treba priznati, da jim ne bi uspelo, če ne bi v komercialni Pop TV hkrati imeli čisto svoj agitprop program, kjer je Joveva namesto kot raztresena srednješolka (kot na RTV in drugih soočenjih), delovala kot nervozna, a dobro naučena osnovnošolka, ki odgovore pred tovarišico zdrdra v hecni, očitno na pamet naučeni retoriki. Takrat se mi je zdelo, da si niti Slovenija ne bi dovolila izvolitve tako očitno nekompetentne osebe, ki bi nas predstavljala v supranacionalni uniji. Pa sem se zmotil. LMŠjev hetero preblisk, Popova medijska mašinerija, makedonska diaspora, Jesenice… vse skupaj je mladi Ireni prineslo toliko glasov, kot da bi zanjo glasovalo vso Celje, kar je vsekakor impresivno in hkrati zaskrbljujoče za zdravje našega volilnega telesa. Klemen Grošelj – ki vendarle ni bil tako izven svojega elementa kot mladenka – je le še potrdil, da ogromno ljudi jaha na umetno ustvarjeni fantazmi velikega vodje Marjana Šarca, političnega Dončiča, ki je prišel na zemljo, da nas blagoslovi s svojim superiornim načinom vladanja.

Dva mandata za Socialne demokrate sta naravna katastrofa teh volitev. Vsaj za tiste, ki bi radi gradili Evropo na prostotržnih, konzervativno-krščanskih temeljih kot so si jo zamislili očetje Evropske Unije. Ne bi bila katastrofa, če bi to bili socialni demokrati iz leta 2004. A naši socialni demokrati imajo ideološko več skupnega s Partido Socialista Unido de Venesuela kot z normalno socialdemokratsko stranko. Prehodili so isto pot kot laburisti pod neomarksistom Corbynom. Zato so neizvoljivi na rednih volitvah brez živega ščita novih obrazov, ki jim dajejo navidezno legitimnost. Na ezoteričnih volitvah kot so evropske pa še zmeraj prikažejo terensko moč svoje zastrašujoče močne 74 let stare mašinerije, ki ima zasevka v skoraj vsaki slovenski vasi. Skozi volitve so vse povprek na desnici obtoževali populizma in ideološkega razdvojevanja, sami pa so bili – brez kančka samoironije – polnih ust Orbana, Salvinija, partizanskega tovarištva, antifašizma, socialistične uravnilovke in pravične porazdelitve premoženja. Da sta na njihovi listi slavila dva za normalnost nevarna leva aktivista ni nobeno presenečenje. Tanja Fajon je do zdaj že dodobra izpilila svojo podobo borke proti fantomskemu fašizmu in sovražnemu govoru, v imenu katerega si med vrsticami želi carte blanche vladni dekret za “nadzor” nad tem kaj državljani in novinarji pišejo po spletu in portalih (kitajska komunistična partija pošilja lepe pozdrave). Za njeno izvolitev bi bilo dovolj že da se na volišča prikažejo Primorci, VemKdoJeZmagal™ brigada borcev proti fašizmu in ekonomsko-socialne enakosti hrepeneči jugonostalgiki.

Ko je izvoljen skrajnež z latinoameriškim serijskim morilcem
Večje presenečenje je trdi levičar Milan Brglez za katerega nekateri govorijo da je boter Šarčeve koalicije, saj bi brez njegovih groženj z uničenjem SMC danes imeli desno-levo sredinsko koalicijo. Nič sredinskega ni na tem gospodu, z latinskoameriškim serijskim morilcem na majici, vztrajnim zagovornikom legitimnosti diktatorja Nicolasa Madura in prav zanimivimi pogledi na naravno pravo pri moralnih dilemah povojnega revolucionarnega razgrajanja. 6.970 Slovencev mu je dalo preferenčni glas, kar pomeni da je bil izvoljen le zato, ker se je priklopil na dominantno stranko levice. A vseeno zaskrbljujoče. 6.970 ljudi, ki se strinja in podpira njegovo različico radikalno leve struje socialne demokracije. Sivobradi starejši gospod je premagal tudi mlado Dominiko Švarc Pipan, ki je zdaj že tradicionalno zopet pogorela, kar nakazuje da so jugonostalgiki, brigade in etatisti, ki so preferenčne glasove delili v SD, to počeli bolj po vsebini kot pa LMŠ-jevi, kamor se zgleda zatekajo ljudje, ki jim je politika bolj postranska stvar.

Mlačni SMC- jev Perič s trobljenjem v isti antifa/solidarnost-za-vse rog, kot druge stranke na levi je bil ustrezen labodji spev za stranko, ki je leta 2014 mlela vse pred sabo kot danes LMŠ. Angelika Mlinar je to počela veliko bolj prefinjeno in uspešno. Hitro se je ujela v kalno jezero slovenskega ultralevičarstva, ki se pretvarja da je liberalno ter dajala občutek kot da se že desetletja udeležuje proslave v Dražgošah. Dobro so jo naučili vseh prvin: Demonizacija osi Orban-Salvini-Kurz kot nekakšne desničarske skrajnosti, za katero imajo zdravilo prav slovenski liberalci. V zvezi s tem absurdna teza o “skrajnosti” predsednika vlade Sebastiana Kurza, ki še kar nadzoruje slovensko-avstrijsko mejo, čeprav je bojda povsem varna. Neposredni napadi na SDS zaradi povezav z Orbanom. Sovražni govor. UTD. Socialna pravičnost. Pravice žensk, kjer se pod terminom pravice misli predvsem na privilegije, ki bi spola umetno uravnotežil. Jagodni izbor liberalizma po slovensko. Prav videlo se je da Alenka nekje ob strani odra kriči: “Evviva il comunismo e la libertà!” In res – Angelika je za novinko dobila impresivno število preferenčnih glasov, kar bi ji seveda takoj omogočilo, da se lansira v mainstream slovenske politike, če bi si to seveda želela, kar pa ne verjamem – slovenske funkcionarske plače so komaj dovolj za srednji razred v Avstriji, kar je daleč od tega kar bi si želel tamkajšnji povprečni kaviar liberalec.

Podobno velja za Igorja Šoltesa. Ne glede na to, da je dolgočasen kot davčne napovedi je uspešno gradil svoj imidž Desusovega birokrata, ki mu je mar za pokojnine in okolje, z občasnimi prebliski, ki so zadovoljili upokojensko bazo naivnežev (moralistični izbruhi o 600 evrov pokojnine, s katerimi se je hotel premeteno izogniti očitkom, da v Bruslju zasluži milijon evrov za delo, ki bi mu navadni ljudje s 40 letno delovno dobo brez težav rekli kofetkanje, skrbi pred stranskimi učinki cepiv, zopet UTD, katerega pravoverni levičar pač ne more izpustili, saj predstavlja mokre sanje vsakega njegovega volivca, pa nacional-socialistična promocija naše super hrane, v paketu z demonizacijo tuje prehrane, GSOjev in nikoli dokazanimi pomisleki, da tuje multikorporacije vzhodne evropejce pitajo z manj kakovosto prehrano. Tej zadnji temi je RTV prav njemu v čast namenila cel segment enega od soočenj, najbrž v upaju da bo najljubši sin najljubšega slovenskega serijskega morilca v tej mlakuži našizma zablestel in se katapultiral v Bruselj. Pa mu ni uspelo. Ali je zato kriva njegova splošna nezanimivost ali dejstvo, da je Demos politično truplo na vrsti za odstrel je stvar debate, a glede na to da je prejel kar 21.017 glasov, je odgovor očitno slednji. Dolgočasnost in argumentativna trhlost slovenskim volivcem ne pomeni veliko. Zato ga je najbrž pokopal rigamortis stranke na katero se je parazitsko priklopil. Zdaj se lahko le naslonimo nazaj, počakamo in uživamo, dokler se kot strela iz jasnega nekje v labirintu javne uprave ne najde neka novo nastala funkcija, ki po bogsigavedi kakšnem naključju točno ustreza Šoltesovemu življenjepisu.

Skrivnostna so pota Gospodova
Najbolj prijetno presenečenje teh volitev je bil fiasko stranke Levica. Mojstri zlaganega moraliziranja so dolgo kotirali visoko in samozavestno računali na vsaj enega poslanca. Na žalost niso pravilno presodili kako slaba kandidatka je sposobna biti Violeta Tomić. Tako slaba, da bi se morda tudi z njenimi izpadi uspeli pretihotapiti v Državni zbor, v Bruselj kjer je prag višji pa ne. Težko je reči kaj konkretno je naredila Violeta narobe, da so jo revolucionarji izdali. Morda njeno tuhtaje o Krimu med soočenjem spitzenkandidatov, kjer se je prav videlo, da razmišlja, kaj bi rekla, da ne bo Vladimir Vladimirovič preveč jezen. Ali pa ko je na istem soočenju povedala, da Evropa ni zgrajena na krščanskih vrednotah ampak antifašističnem boju – enovrstičica ki v bizarnem svetu slovenske politike sploh ni tako čudna, tam pa so jo ljudje gledali kot da je padla z Lune. Morda to, da je bila proti obveznemu cepljenju, dokler ji niso v stranki razložili, da je antivaxerstvo ena od teorij zarot, ki jih njihova struja socializma ne mara. Morda absurdna in žaljiva trditev, da smo Evropejci kolektivno obvezani poskrbeti za ekonomske migrante, zato ker smo sodelovali pri invaziji na Irak. Tudi skrajni levičarji bodo dolgo razmišljali preden bodo razumeli da so bojda Alžirci, Maročani in Pakistanci prišli zajedat njihovo socialno podporo zaradi invazije na Irak. Kot že tolikokrat prej se je tudi tokrat skrajna levica uštela pri svoji kalkulaciji koliko je migrantom prijazna njihova ciljna publika. Trdi socialisti niso liberalci, niti sredino iskajoči jugonostalgiki, ki gnezdijo pri Fajonovi, ampak (ponavadi antisemitski) sebičneži, ki migrante vidijo kot zajedavce socialne države – ta po vseh pravilih pripada njim, ne pa migrantom. Kljub običajni podpori kaviar socialističnih privilegirancev v Ljubljani in Primorju ni bilo dovolj. Violeta Tomić, goreča podpornica latinskih samodržcev je preveč leva (na tak ali drugačen način) celo za levičarski osamelec sredi Evrope. Kar je po svoje ena od stvari, ki nas lahko vsaj malo pomirjajo, na tak način kot borci Al Kajde, ki pravijo, da bi ubijali ženske, ne pa malih otrok, zato se distancirajo od ISIS. Smo ultrasocialisti, a imamo svoje meje.

Ob rezultatih pa najbolj bode v oči volilna udeležba. Le 28 odstotkom ljudi se je zdelo vredno priti na volišča. Drugi najmanjši odstotek v EU, kjer v povprečju pride na volišče vsak drugi volivec, pri nas pa vsak četrti. Kot sem dejal v uvodu, se delno da nezanimanje volivcev razložiti z neresnostjo levih strank, ki v ogenj pošiljajo kruhoborce, bleferje in zaslužene kadre katere je treba varno parkirati v Bruslju, da ne bi motili domačega bratstva in enotnosti. Drugi del enačbe pa so vsekakor mediji. Če prej ljudi evropske institucije na sploh niso preveč zanimale, potem mediji vsekakor niso opravili svoje naloge, da bi jim Evropo približali. A so naredili ravno nasprotno. Zagnusili so jim jo. Naprej z navijaštvom, ki so ga posamezne televizije na soočenjih imele do svojih adutov. Spomnimo se Reševanja vojakinje Joveve na zadnjih Popovih soočenjih, pa ujčkanje Tomićeve, Fajonove in Šoltesa z njim ljubimi temami ekonomske neenakosti na RTV. Nato z brezveznimi temami, ki niso nikogar, ampak res nikogar zanimale, poslanci pa so odgovarjali temu primerno. Skoraj nobenega govora o fundamentalnih težavah, ki nas danes pestijo: Kako bomo odreagirali na trgovinsko vojno med kitajsko in ZDA. Kako se bomo zakonodajno preventivo pripravili na še 5 let Trumpove protekcionistične Amerike, tako iz ekonomskega kot vojaškega vidika. Kako bomo varovali okolje ne da bi pri tem ožemali davčno srednji sloj, da se nam rumeni jopiči ne zgodijo po vsej Evropi. Kako pomagati legitimni Libijski vladi v Tripoliju in Iraški v Iraku da presekamo dotok beguncev (Sirija je do nadaljnega izgubljen primer). Kako se bomo na evropski ravni zakonodajno borili proti tihim povezovanjem tihotapskih hudodelskih združb in NVO-jem. Kakšno vizijo imajo poslanci pri evropski iniciativi za razvoj umetne inteligence? Ampak ne…

Ne nakladajte. Show me the money
Naši novinarji so predvidljivo brodli po lokalnih močvirjih, domačih tem, ki so tako brezvezne, da je bilo nemogoče spremljati vsaj eno soočenje do konca: plače evroposlancev, arbitraža s Hrvaško, Šarčev (ne)govor, Tajanijev govor v Bazovici, pokojnine in minimalne plače(kaj že imajo z EU?!), našistično forsiranje slovenskih prehranskih izdelkov, sveta trojica Orban-Salvini-Tajani in kako se bo Evropa znebila populističnih nacionalistov, sovražni govor… Se pravi dnevno-politične teme z priokusom Evrope. Mediji so volitvam zadali zadnji udarec v predel prsi. Če smo prva soočenja še polni pričakovanj spremljali v upanju, da se bodo kresala mnenja ob temah, ki bodo odločilno vplivala na razvoj EU kot mednarodne velesile, smo po tretjem, četrtem soočenju le še frustrirano menjevali programe sem ter tja, če bo kakšen novinar vprašal kaj pametega…. “Porast skrajnodesnega populizma je za Evropo velik pr…” *klik* “… njegove besede o Italijanski Istri so odmevale…” *klik* “…. torej kaj bi vi povedali Jeanu Claudu Junckerju, če bi mu hoteli razložiti slovenske zahteve v zvezi z arbi…” *klik* “Na kak način bi lahko uporniške države kot sta Poljska in Madžarska prisilili, da sprejmeta migrantske kv….” *klik* “… dodatki pa znašajo kar 4500 evrov za delovanje pisarne, kako bi vi upravičili tak znes….” *klik*klik*klik*…. volitev je konec. Koliko smo se pogovarjali o viziji EU kot ekonomski velesili? Koliko o možnosti za ekonomski napredek Slovenije znotraj nje? Nič. Zero. Nada.

Morda, le morda bi bilo slovensko navdušenje nad evrovolitvami višje, če bi jim mediji znali temo približati, jim naprej razložiti zakaj je EU pomembna za njihove žepe potem pa evroposlance prisiliti, da povedo kako bodo v skladu s svojimi pristojnostmi poskrbeli, da bodo ekonomske sinergije unije vedno večje in na kak način bomo zaradi tega denarno vsi na boljšem. Če se bi poslance izpraševalo na tak način, potem Tanja Fajon ne bi mogla več velik uspeh svojega prejšnjega mandata izpostavljati prizadevanja za sprožitev 7.člena pogodbe o EU proti Madžarski in Poljski. Ne, ne dragi evroposlanci. Ne nakladajte. Show me the money!

nazaj na vrh