Mitja Iršič: Kako je Richard Nixon rešil svet Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Ljudje se danes Nixona spominjajo predvsem po vietnamski vojni in aferi Watergate, ki je pomenila tudi njegov politični konec. Malokdo pa se ga spominja po tem, da je pred skoraj 50 leti spremenil svet kot ga poznamo in dokončno postavil temelje prevlade sodobnega prostotržnega kapitalizma nad vsemi drugimi sistemi, ki jih je pred tem poskusilo implementirati človeštvo.

 

21.februarja 1972 je Richard Nixon kot prvi ameriški predsednik prispel v Peking na uradni obisk Ljudske Republike Kitajske. To je bil prvi korak k normalizaciji političnih in ekonomskih odnosov med državama. Do takrat so ZDA represivni Maov režim kaznovale s strogim trgovinskim embargom, kljub temu, da so državo leta 1949 po komunistični revoluciji priznale kot legitimno. Prav ta prvi obisk je simboliziral spremembo ameriške strategije. Pred tem so predsedniki vse do Nixona kitajsko vzdrževali mednarodno izolirano. Podobno kot danes Severno Korejo. Geopolitični strategi Nixonove administracije so poskušali drugače – Kitajsko so bili pripravljeni sprejeti v skupnost držav, ki med sabo trguje po skupnih pravilih, s tem pa ko bodo njeni ljudje vedno bogatejši, bo veliko večino bolj zanimalo ali bi bilo bolje kupiti štiri ali šestcilindrski avto, kot pa kdaj sledi vojaška intervencija proti separatističnemu Tajvanu. In res je bilo tako.

Prvi koraki so se začeli že leto pred tem, s t.i. ping-pong diplomacijo, ko so ZDA na Kitajsko poslale svojo ekipo igralcev pingponga (pred tem je Nixon ukinil vse omejitve glede potovanj). V tistem času se je tiran Mao že zavedal, da so Sovjeti njihovi naravni sovražniki, kljub sorodni ideologiji in dejstva, da kitajske revolucije ne bi nikoli bilo brez Stalina. Destalinizacija pod vodstvom Nikite Hruščeva je naredila svoje. Leta 1966 se je vnela celo kratka Sino-sovjetska vojna za ozemlja, ki jih je Kitajski vzela carska Rusija. Prvi je razmere pravilno razumel Nixonov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger, ki si je vse od zaostritve po sporu med Sovjeti in Kitajci z zmernejšimi frakcijami Maovega režima na skrivaj izmenjeval sporočila. Kissinger sam je v Peking prišel nekaj mesecev pred Nixonom in napovedal, da bodo ZDA podprle vstop Kitajske v Združene narode in Varostni svet ZN – kar je bila takrat za zahodni svet skoraj znanstveno fantastična poteza. Uradni diplomatski odnosi se niso nadaljevali do leta 1979, a vse od tistega ključnega obiska naprej sta državi mednarodno trgovali. Najprej sramežljivo, nato vedno bolj odkrito, ko so ljudje na obeh straneh začeli ugotavljati, da medsebojna simbioza deluje. Začel se je resnični kitajski veliki skok naprej. Ta je za razliko od agrarno-kolektivističnega, ki ga je zasnoval Mao temeljil na prostotržnem kapitalizmu. Deng Xingpingove prostotržne reforme po protestih demokracijo zahtevajočih študentov na Tiananmenskem trgu leta 1989 so zaokrožile kitajski prehod iz komunistične diktature v kapitalistično diktaturo, ki se pretvarja, da je zgrajena na marksističnih temeljih.

Ekonomska svoboda je recept, da se Tiananmen več ne ponovi
Danes je večina Kitajcev povsem apolitičnih – razen aparatščikov v Pekingu, kjer je tudi največ javnih služb. V državi kjer vlada enotna partijska linija je pravzaprav težko razpravljati ali pisati o politiki, razen na tak dolgočasno predvidljivi način kot to počno Delo, Večer in Dnevnik. Opozicije ni, prav tako ni opozicijske ideologije, o kateri bi se lahko javno razpravljalo. Frakcije znotraj komunistične partije so bolj birokratsko-tehnične narave in se ne razlikujejo kaj precej ena od druge. Povprečnemu državljanu je pomembno le ena stvar: služenje denarja. Čim več denarja. Čim več posla. Čim več strank. Čim več prometa. Vse druge stvari so sekundarne.

Ekspanzionistične težnje so stvar pekinških birokratov, pa še ti se z njimi ukvarjajo tako na pol, toliko da lahko na sestankih politbiroja povedo, kako z vso vnemo delajo na tem, da bo Tajvan zopet integralni del Ljudske Republike Kitajske. A to je miselnost, ki ljudem ni bila položena v zibko. Prinesla jo je generacija, ki je odrasla v izobilju. Generacija, kateri je bolj pomemben novi Huaweijev pametni telefon, kot kitajski nacionalni interesi v kakšni od jugovzhodnih Azijskih držav. Ta generacija je danes steber prosperitete, ki skrbi tudi za to da se sinovi komunističnih aparatščikov šolajo v tujini in hodijo na smučanje v Švico. Tega se zaveda celotna neizvoljena ljudska skupščina. Vedo, da je edina pot, da se Tiananmen ne ponovi še enkrat ta, da ljudem omogoči ekonomsko svobodo in osnovne pogoje za prosperiteto. Preostalo bodo ljudje postorili sami. Kot so nekoč, ko so migrirali v Kanado in ZDA, ter tam ustanovili skoraj polovico tehnoloških gigantov, ki danes tvorijo Silikonsko dolino. Danes jim ni treba več nikamor.

Edina relikvija komunističnega totalitarizma je absolutni nadzor nad internetno komunikacijo, ki ponazarja chauchesceauskovski kompleks pekinških komijev, da je svoboda govora pot do strelskega voda za tiste na oblasti. Kljub temu se ljudje pretirano ne obremenjujejo z velikim (požarnim) kitajskim zidom in s tihim žegnom države uporabljajo VPN strežnike kot okno v svet, mimo birokratske cenzure (mladi zelo radi uporabljajo Facebook, Google Maps, Twitter in druge zahodno-imperialistične socialne pogruntavščine). Čeprav je uporaba VPN programov načeloma kaznivo dejanje, zaradi katerega lahko celo pristanete v zaporu, očitno med prebivalstvom in režimom vlada nekakšen tih dogovor.

Država brutalno zatira poskuse sindikalnih združevanj in je vse bogatejša
Na internetu obstajajo domače strani, ki prebivalcem svetujejo kateri VPN strežniki ponujajo najboljše storitve, na okencih državne China Mobile uporabikom svetujejo kateri VPN program deluje dobro z Androidom in kateri z iOS. Država tujim podjetjem zamiži na obe oči, kar se tiče uveljavljanja delovne zakonodaje o nadurah. Po navadi zopet ob tihem dogovoru z delavci, ki si želijo delati več nadur, kot pa je uradno dovoljeno. Zdravstvo je prekleto liberalizirano – skoraj vsaka storitev se plača, razen v res izredno dragih zdravstvenih paketih. Nikogar ne bodo pustili umreti na cesti, a vsak bo plačal za storitev. Storitve pa niso poceni – a so vrhunske. Kitajec, ki živi v Kanadi mi je potrarnal, da mora v Kanadi za rutinski poseg čakati 5 ur v čakalnici, na Kitajskem pa plača in je na vrsti takoj. Socialnih podpor ne poznajo, nadomestila plače pa so samo en mesec, pa še te mora plačati podjetje, ne država. Država brutalno zatira poskuse sindikalnih združevanj. NVOjevske borce za pravice delavcev so večkrat pretepli in zaprli.

A standard fundamentalno še zmeraj narašča skozi vse sloje prebivalstva. Pri tem pa se ne upošteva noro razvejana siva ekonomija, kateri država zopet s tihim privoljenjem odpira pot do prosperitete revežev. Skoraj vsak Kitajec ima nekaj hobijev s katerimi služi denar. Ljudje učijo kung fu, na tržnici prodajajo vloženo zelenjavo, popravljajo telefone, strižejo pse, prirejajo festivale taj čija … Vse brez kakršnihkoli dovoljenj, celo tako daleč gre vse skupaj, da lokalne oblasti prebivalcem same predlagajo naj mikro-dejavnosti zaradi pretirane birokracije ne prijavljajo, češ saj imajo uradniki javljeno, da se takih stvari ne preganja po črki zakona. Prekleto kaotičo in hkrati prekleto libertarno vse skupaj. A nekako deluje – država je bolj bogata kot kadarkoli, bogatejši so vedno bogatejši, a tudi srednji sloj obstaja in je po številu skoraj na ravni celotnega prebivalstva EU. Hkrati pa veliko bolj ideološko kompatibilna s konservativnim zahodom kot prej.

Na pravo pot stopil tudi Vietnam
Obstaja še ena uradno komunistična država, ki je podobno kot Kitajska doživela tiho metamorfozo v diktatorski kapitalizem. Njeno polno ime je Socialistična Republika Vietnam. Podobno kot na Kitajskem vlada neizvoljena komunistična partija, ki uradno gospodarsko upravlja po kolektivističnih 5-letkah. Podobno kot na Kitajskem, se otroci že od vrtca naprej učijo osnov marksizma. In podobno kot Kitajci, so Vietamci že zdavnaj komunizem nehali jemati resno, otrokom pa junaštva Ho Ši Minha pomenijo podobno kot slovenskim junaštva kralja Sama. Še več – socialistična republika Vietnam je danes, več kot trideset let po prostotržnih ekonomskih reformah Doi Moi (vključevali so liberalizacijo trga, deregulacijo in nižanje stroškov poslovanja za podjetja) po anketah sodeč največji privrženec kapitalizma na svetu. Neverjetnih 95% prebivalstva je odgovorilo pozitivno, ko so jih vprašali, ali je ljudem bolje v prostotržnem sistemu, kljub temu da so v njem eni bolj bogati in drugi bolj revni. V ZDA je bil ta odstotek le 70 odstoten. Ne upam si vprašati kakšen bi bil v Sloveniji.

Odkar so leta 1994 ZDA odpravile gospodarski embargo je BDP države eksplozivno rasel. Obe državi, sta po bizarnem spletu naključij pred nekaj leti celo organizirali skupne vojaške vaje – več kot 40 let po tem, ko so Američani – tedaj še neuspešno – poskušali iz Vietama narediti naslednjo Južno Korejo, Sovjeti pa so naredili vse, da bi naredili še eno Severno. A kolektivistična miselnost je danes tudi med člani komunistične partije le še dekletartorna. Ideje za katere so Vietkongovci poklali nekaj odstotkov svojega ljudstva so le še grenak spomin na zgrešeno preteklost. Danes je Vietnam eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu (v zadnjih desetih letih je bila rast med 6 in 7 odstotki). Revščina se je od dviga ameriškega gospodarskega embarga do leta 2014 spustila iz 49% na 3%. Največ izvozijo nekoč smrtnim sovražnikom čez lužo. Američani so tudi deseti največji investitor. V Hanoiju vsak dan rastejo nove stolpnice. V državi vsako leto splava na ducate tehnoloških start-upov, ki po kitajskem vzoru centralizirajo življenje ljudi okoli njihovih pametnih telefonov. V obeh državah so največji ponudniki internetne dostave hrane na dom že milijardni posli na ravni Uberja, Groupona in AirBNBja.

In še: v deželi kjer debatiramo ali naj država znova odkupi propadli Mercator se sliši tole malce komično – Vietnamski komunisti si prizadevajo, da bi zmanjšali odstotek družb v državni lasti (ki je zdaj na približno 40%), saj so takšne družbe manj fleksibilne, učinkovite in profitabilne. Država si prizadeva, da bi v obdobju 2018-2020 podvojila število zasebnih družb od 500.000 na 1.000.000. Start-upi so poleg legalizacije neformalne ekonomije domačih obrti pomemben del te širitve. Ti pa prinašajo plače, ki so primerljive s plačami v tehnološki industriji drugod po Aziji. Morajo biti – drugače bodo sposobni programerji pač šli v Šanghaj, Singapur in Tajpej. Kaj pa fizični delavci, tisti za proizvodnimi trakovi, za katerimi prejočejo obilo solz zahodni liberalci, ko skušajo skozi kolektivno kapitalistično krivdo prodajati svojo kolektivistično politično agendo?

Ameriška, ne sovjetska pot!
Saj poznate tisto legendarno zgodbo o kateri so pisali ameriški mediji, da se zaposleni v Foxconnu (tajvanski tovarni, ki za Apple, Samsung in mnoge druge izdeluje pametne telefone v kitajskem Shenzhenu) mečejo iz streh, zato ker so tako preobremejeni in da naj bi bil problem tako velik, da je podjetje pod proizvodno halo nastavilo varnostne mreže, ki bi preprečile pred naslednjimi samomorilci. No takšna narativa je na levem delu zahodnega sveta zelo pomembna. Kruti kapitalisti na eni strani, izkoriščani delavci na drugi in instant rešitev “pravične razporeditve premoženja”, ki jih kot mavrico različnih kolektivističnih ukrepov promovira zahodna levica. Nič ne pomaga, da je potem kar nekaj publikacij potrdilo, da se vsak mesec pred Foxconnvimi halami gnete gruča mladih iz podeželja katerim predstavlja približno 500 dolarjev plače bajni zaslužek, s katerim si lahko kupijo leta in leta socialnega miru na vasi. Zaslužek ki predstavlja desetkratnik dela v Ljudski tovarni cigaret št.5 ali 12 urnega dela na riževih poljih, kot se je to počelo ko je v nerazredčeni različici komunizma še poveljeval Mao. Nihče od teh mladeničev se ne pritožuje. Še več, tepejo se za nadure, da bi čim več zaslužili. Te fanatične azijske potrebe po vsaj 10 urnih delovnikih mi zahodnjaki, ki stremimo po francoskih 7 urah na dan nikoli ne bomo razumeli. Zato nam lahko levica prodaja zgodbe o izkoriščanih Azijcih. Ne več tako zelo na Kitajskem, kjer se že plača povprečnega navadnega industrijskega delavca nelagodno bliža naši minimalni, v mestu pa je itak nešteto priložnosti za zaslužek nad tisočaka evrov. Zdaj ko Kitajska postaja razvit trg, se zgodbe o izkoriščaju selijo v Vietnam, ki je še zmeraj nekje na pol poti med tretjim in razvitim svetom.

Povprečen Vietamec leta 2017 zasluži okrog 250 ameriških dolarjev, a le 6% prebivalstva dela za manj od minimalne plače (najmanj v območju ASEAN). Medtem ko je še leta 1985 po desetletju komunistične utopije zaslužil premalo, da prebil mejo absolutne revščine (1.5 ameriška dolarja na dan). Od reform Doi Moi leta 1986 je bila realna rast plač vsako leto vsaj 7 odstotna, po premirju in normalizaciji trgovinskih odnosov z ZDA pa eksplozivna (leta 1995 120.000VND, leta 2003 že 290.000VND – za primerjavo, leta 1985 je bila minimalna plača 220VND). V 30 letih je država prehodila pot od revščine na nivoju držav Subsaharske Afrike, do predverja gospodarsko razvitih držav. Med zadnjim vrhom Kim-Trump, ki se ni po naključju odvijal prav v Hanoju je general Le Van Cuong, bivši visoki uradnik vietnamskega ministrstva za javno varnost prvič uradno priznal kar so vsi v njihovi partiji že vedeli, a je bil politični salto mortale vseeno prevelik, da bi ga ubesedili. Takole je rekel: “Razlog za ekonomski uspeh Vietnama je normalizacija odnosa z ZDA. Našim Severnokorejskim kolegom bi dejal, da ne bodo mogli nikoli normalizirati svoje ekonomije dokler bodo v konfliktu z Američani.” Na nič kaj subtilen način je Kimu povedal, da bi tudi njim koristilo, če bi sever tako kot je davno tega jug posvojil “the american way” ne pa “the soviet way”. Medtem ko se je Kim Jong Un na srečanje iz Pjongjanga pripeljal s starim vlakom, iz dežele, kjer je lahkota zopet v porastu, pa njegovi južni rojaki v Vietnamu postavljajo tovarne.

Južnokorejski gigant Samsung je deset let nazaj v provinci Bac Ninh – nekoč najbolj ruralni in nerazviti provinci – zgradil ogromne proizvode hale vredne več milijard dolarjev, kjer sestavljajo pametne telefone, tablice, televizijske zaslone in drugo elektroniko. Delo je dobilo več kot 45 tisoč delavcev – vsi delajo za vsaj dvakratnik povprečne vietnamske plače. Tovarni je sledil cel kup spremljevalnih industrij. V štirih letih od 2011 do 2015 je nastalo 2000 novih hotelov in restavracij, ki služijo tujim poslovnežem. Lokalni kmetje, ki so prej za golo preživetje redili perutnino, so se v nekaj letih spremenili v bogate najemodajalce, ki oddajajo sobe v bližini tovarn. Tako bogate, da zaslužijo več kot poslovneži katerim oddajajo. Danes je BDP province trikrat višji kot v preostanku države, vladni uradniki pa priznavajo, da je Samsung glavni razlog za ekonomski preporod. 11.5 milijard dolarjev investicij drugih podjetij je neposredno povezane z podporo Samsungovih tovarn, ki bodo od letos naprej tam izdelovale tudi SSD diske in RAM module. Samo en plastičen primer kako je kapitalizem v desetletju ustvaril nirvano o kateri so prej komunisti desetletja le nakladali in jo uporabljali kot dober izgovor za klanje buržujev in krajo njihovega premoženja. Vam je zdaj jasno zakaj so Vietamci – ljudje, ki so sami na lastnih plečih občutili pravi komunizem – tako navdušeni nad kapitalizmom? Medtem ko se njihovi ideološki tovariši na severu Koreje trudijo nabrati dovolj zrn riža, za dva obroka na dan, pa na drugi strani isti Korejci iz juga države celotne predele Vietnama na daljavo spreminjajo v brsteča tehnološka središča.

Današnja Kitajska bi lahko bila brez težav večja sestra Severne Koreje
Odmevi tistega zgodovinskega obiska v Pekingu se se slišijo skozi desetletja. Presegajo regije in delitve med ljudmi. Izvirni azijski tigri (Singapur, Hong Kong, Tajvan in Južna Koreja) – eksplozivna mešanica iz zahoda uvoženega liberalnega kapitalizma in azijske delovne vneme – so bili recept s katerim so hoteli Nixonovi ljudje pacifizirati Kitajsko in s tem geostrateško nevtralizirati Azijo, hkrati pa jo s pomočjo na novo nastalega srednjega sloja Kitajcev narediti odvisno od zahoda. Uspelo jim je. Bolj kot so si kadarkoli sploh predstavljali. Kitajska je danes še zmeraj diktatura. Še zmeraj krši človekove pravice. Še zmeraj krši avtorske pravice in industrijske patente. Še zmeraj ima ozemeljske težnje v južnokitajskem morju in še zmeraj vodi ekspanzionistično politiko – čeprav na srečo v tem trenutku le ekonomsko. A lahko bi bilo povsem drugače. Današnja Kitajska bi lahko bila brez težav večja sestra Severne Koreje. Enako nazadnjaška, enako tiranska, enako fanatično kolektivistična in temelječa na kultu osebnosti. Le da približno stokrat nevarnejša za mir na svetu. Predstavljajte si Severno Korejo z milijardo in pol prebivalci, povsem razvitim nuklearnim arezenalom, enako narcisoidnim marksističnim voditeljem in ekspanzijskimi težnjami najprej na jug in pacifik, kasneje pa še na zahod, vse dokler ne bi v Velenje prišli s kalašnikovimi, ruskimi tanki in plamenometalci, namesto s strokovnjaki za belo tehniko.

Nixonov poker je bil sebičen manever Združenih držav, ki so igrale in dobile geostrateško igro s propadajočim Sovjetskim imperijem. A kot Smithova nevidna roka, je tudi ta poker po kapitalistično koristil vsem, čeprav so se vsi borili za lastne interese. Američani za prevlado nad Sovjeti. Kitajci za preživetje politbiroja po ohladitvi odnosov s Sovjeti. Kitajci so postali bogatejši, vplivnejši, a hkrati manj militantni. Američani so zaradi Kitajskega prehoda v kapitalizem postali bogatejši, zraven pa še uradni zmagovalci hladne vojne. Hkrati pa so kot stranski učinek kapitalizem zacementirali na piedestal vseh ekonomsko-političnih sistemov, dokler mu niso začele slediti še druge – uradno komunistične – dežele v regiji: Laos, Kambodža in Vietnam – z žalostno izjemo Severne Koreje. Danes se Kitajska in Vietnam pretvarjata, da sta komunistični državi, čeprav se obe (skupaj s svojimi prebivalci) zavedata, da sta proti povprečni državi EU pravi neoliberalni trdnjavi. Najbrž se bo takšna igra navideznega marksizma nadaljevala v nedogled in hvala bogu da je tako – v dobro vsega človeštva kot tudi Vietnamcev in Kitajcev. Podobno kot se naši socialni demokrati in psevdo liberalci že 30 let pretvarjajo da so kapitalisti, poteze, ki jih vlečejo in retorika, ki jo širijo, pa dokazujejo, da so le na videz prostotržni izrastek CK ZK. Ljudje se pač radi pretvarjamo. Le da pri nas na škodo ljudi, na Kitajskem in v Vietamu a v njihovo dobro.

nazaj na vrh