Milan Gregorič: Doklej še sramotno poigravanje s Kocjančičevo nagrado?

  • Napisal  Milan Gregorič
Alojz Kocjančič (1913-1991) Alojz Kocjančič (1913-1991) Foto: Ognjišče / Primorci.si

Leta 1993 se je pisatelj Marjan Tomšič ob prejemu nagrade Prešernovega sklada za literaturo odpovedal svečanemu sprejemu, vključno z darilom (sliko), ki ga je ob tej priložnosti načrtoval Obalni izvršni svet, in to v korist nekega sklada v okviru civilne družbe za nagrajevanje literarnega ustvarjanja slovenskega kulturnega prostora v Istri. Iz te pobude je potem ob sodelovanju Obalnega izvršnega sveta in Kulturnega kluba Istra iz Kopra (KKI) nastala nagrada, poimenovana po duhovniku in pesniku Alojzu Kocjančiču (1913-1991), starosti in ikoni slovenskega literarnega ustvarjanja v Istri, ki se mu je ob nagradi oddolžila tudi s simpozijem in zbornikom o njegovem življenju in delu ter z doprsnim kipom ob cerkvi v Koštaboni, kjer je dolga leta služboval kot cerkveni pastir.

Prvi sponzor nagrade je bil Obalni izvršni svet, po njegovi ukinitvi pa so to obveznost prevzele tri obalne občine, z namenom, ki ga je nakazal že Marjan Tomšič, da bi naj namreč nagrada kasneje prerasla v samostojen sklad. Dobro desetletje je potekalo podeljevanje nagrad nemoteno, dokler ni leta 2005 politika surovo posegla v sklep žirije, ko je peščici svetnikov italijanske skupnosti in takratne Združene liste izolske občine uspelo preprečiti podelitev nagrade avtorju tega prispevka z ničemer dokazano utemeljitvijo, da je proti sožitju, čeprav je npr. samo v letih 1990-2005 kot redek posameznik objavil in podpisal na desetine tekstov v obrambo pravic in dostojanstva italijanske in slovenske manjšine ter priseljencev iz drugih republik (gl. knjigo »Razpotja, izbire, spopadi«, Mladika, Trst, 2006). Kulturni škandal se je ponovil leta 2010, ko se je žirija nagibala k podelitvi nagrade pesniku in publicistu mag. Bertu Pribcu, a so koprske občinske oblasti dale vedeti članom žirije, da Pribac v svetu MO Koper ne bo potrjen, ker da je član regionalne stranke Oljka, ki je bila kot opozicija oster kritik občinske politike.

Žirija se je iz stiske rešila tako, da je za nagrado izbrala igralko Sašo Pavček, ki z istrsko kulturo ni imela kaj dosti skupnega. Ob tej priložnosti je učiteljica in pesnica Vera Vezovnik takole opisala svoje občutke, ki jih je doživljala v gledališču ob podelitvi nagrade Pavčkovi (PN, 13. 10 2010): »Že ob vstopu sem zaslutila, da nekaj ni v redu. Le kje so vidnejši kulturniki, ki jih srečujem v knjigarnah in na predstavitvah knjižnih del… Tako osamljena se mi je zdela na odru ugledna igralka Saša Pavček in podelitev priznanja je bila brez prave topline… Podobno so doživeli večer tudi drugi iz moje družbe… Morda pa bi se morala spoštovana gospa Pavček… le vprašati, ali je res ona tista, ki ji zdaj pripada to priznanje…« In na koncu je bila nagrada ponovno povaljana v blato leta 2012, ko je žirija izbrala za nagrajenca mag. Berta Pribca in spet avtorja tega sestavka, ki pa ga je približno ista peščica izolskih svetnikov kot leta 2005 v pristojni občinski komisiji ponovno uspela izločiti nič manj kot z utemeljitvijo, »da je treba na nagrajenca gledati s političnega vidika, to je, kateri opciji pripada oz. katerega predsedniškega kandidata podpira« (Mandrač, 8. 11. 2012). Ravno takrat so namreč potekale predsedniške volitve ter je pisec tega sestavka v prvem krogu javno podprl dr. Milana Zvera. Nič ni pomagalo niti to, da pa je v drugem krogu javno podprl Boruta Pahorja. Tako so nikomur odgovorni odločevalci iz svojega varnega in zahrbtnega zakulisja na nedemokratičen in strahopeten način ponovno pohodili predlagatelje kandidatov in žirijo, nagrajenca pa spet popljuvali in okradli, saj ni bila ne enim ne drugim dana najmanjša možnost, da bi se lahko branili. Iz incidenta so namreč potem nastali resni zapleti, tudi med občinami, s posledico, da leta 2012 nagrada sploh ni bila podeljena, ter je ob avtorju tega prispevka tudi ubogi Pribac, ne kriv ne dolžen, spet izvisel kot kolateralna škoda tega škandala. In ne nazadnje se tri obalne občine samovoljno, neodgovorno in v nasprotju s svojimi odloki poigravajo z nagrado, jo več let tudi ne razpišejo (2008, 2009, 2013, 2014, 2015, 2016), čeprav piše v odlokih, »da se priznanje (nagrada) podeljuje praviloma enkrat letno«, in zgolj komisija (žirija) »lahko sprejme sklep, da se priznanje v posameznem letu ne podeli«.

Sporni in dvoumni členi občinskih odlokov kot rak rana nagrade

Kmalu po prvem škandalu v zvezi z nagrado je KKI, kot eden od ustanoviteljev nagrade, leta 2008 ob sprejemanju sedanjih občinskih odlokov o nagradi opozoril tri obalne občine na nekatere sporne in dvoumne določbe v odlokih ter predlagal ustrezne dopolnitve, ki jih pa občine niso upoštevale, čeprav je dopolnitve podprlo, kot bomo videli v nadaljevanju, veliko število kulturnih in drugih civilnodružbenih organizacij in vidnih posameznikov slovenske Istre in Primorske. Ob drugih manjših predlaganih dopolnitvah naj spet in spet opozorim na tri temeljne in bistvene. Kot prvo je treba izbor nagrajencev iztrgati iz krempljev politike in prepustiti žiriji, kot je to bilo mišljeno ob ustanovitvi nagrade in se je to korektno izvajalo eno polno desetletje. Drugič je treba jasno določiti, kaj se nagrajuje. Pri ustvarjanju, vezanem na jezik, se lahko nagrajujejo le dela v slovenskem jeziku in slovenskih istrskih narečjih. Podobno, kot se pri vsakoletnih nagradah »Istria nobilissima« nagrajujejo dela, pisana v italijanskem jeziku in romanskih istrskih narečjih. S tem, da so lahko avtorji teh jezikovnih dosežkov tudi neSlovenci, kot so pri nagradah »Istria nobilissima« lahko tudi neItalijani. In kot je to primer pri nagradah, ki jih Hrvaška v Istri priznava za podobna dela v hrvaškem jeziku in hrvaških narečjih. Na področjih, ki niso vezana na jezik (likovno ustvarjanje, glasba ipd.) pa ta omejitev odpade, ker je njihov jezik univerzalen. In, končno, je prvotni pravilnik predvideval ob nagrajevanju uveljavljenih kulturnih ustvarjalcev, tudi ločeno nagrajevanje ljubiteljstva, kar je kasneje pri sprejemanju občinskih odlokov izpadlo iz besedila. Tako je ljubiteljstvo ostalo praznih rok, kar je bilo za neutrudne animatorje na podeželju tako veliko razočaranje, da se mnogi podelitev nagrad sploh niso več udeleževali, ter so očitali, da jim je mesto ukradlo Kocjančiča. Celo številni vidni kulturniki, kot smo lahko prebrali iz zapisa Vere Vezovnik, so zadnja leta prenehali prihajati na podelitev nagrade. Tudi to jemlje nagradi del njenega smisla, saj nosi ime po človeku, ki je avtentičen predstavnik ravno podeželske Istre in njenih ljudi.

Nekaj sklepnih misli

Morebitna samovoljna ukinitev nagrade bi pomenila napad na ta prostor in žalitev njegove kulture in njegovih ljudi. Zato je treba nagrado nemudoma oživiti in jo postaviti na zdrave temelje. Kajti, če ostane taka, kot je, z določbami, ki predstavljajo anahronizem in omogočajo vsakršno politično zlorabo, je bolje, da je ni, ali pa da počaka na boljše čase. Zato je treba določbe spremeniti. Kot že navedeno je KKI že leta 2008 pripravil predlog nekaterih bistvenih sprememb, jih dal v javno razpravo in naletel na veliko podporo, ter z njimi seznanil tudi tri obalne občine. Podprlo jih je več kulturnih društev na podeželju (Škofije, Šmarje, Puče-Koštabona, Movraž, KD Gledališka skupina Dekani, in KD Beseda slovenske Istre) ter več drugih kulturnih in družbenih organizacij in sicer: KKI Koper, Mnenjsko gibanje za Slovensko Istro, Koper, Društvo TIGR Primorske, Koper, Izvršni odbor Združenja borcev in udeležencev NOB, Koper, Slavistično društvo, Koper, Društvo za trajnostni razvoj Istre, Portorož, Društvo slovenskih izobražencev, Trst, Klub krščanskih izobražencev, Koper, Društvo Hadriaticum, Koper, Škofijski ordinariat Koper prek svojih predstavnikov mag. Renata Podberšiča, mag. Boža Rustje in Alojza Subana, dekana Dekanije Dekani. Predlog sprememb je podprlo tudi več vidnih kulturnih in javnih delavcev ter dosedanjih nagrajencev, med njimi npr. Boris Pahor, Marjan Tomšič, mag. Bert Pribac, Rožana Koštial, Nada Morato, Dušan Jakomin, Alberto Pucer, Jože. A. Hočevar, Sergij Pahor, Rožana Špeh, Rafael Vidali in drugi. Kocjančič bo sicer s svojimi deli, z nagrado ali brez nje, preživel vse župane, ter se bo njegov spomin prenašal iz roda v rod tudi takrat, ko ne bo nihče več vedel, kdo in kdaj je bil kje župan. Zato pozivam kulturno in demokratično javnost, da se dvigne in stopi v bran nagradi, kajti »nič storiti in nič tvegati, pomeni služiti«, kot je to nekje lepo zapisal Drago Jančar.

nazaj na vrh