Marco Gombacci za Demokracijo: Nobelova žirija končno sprejela pametno odločitev Izpostavljeno

  • Napisal  Marco Gombacci
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kolumnist Demokracije in poznavalec Bližnjega vzhoda Marko Gombacci. Foto: Demokracija Kolumnist Demokracije in poznavalec Bližnjega vzhoda Marko Gombacci. Foto: Demokracija

Nobelova nagrada za mir vsem ženskam, ki so bile mesece, leta sužnje, ki so jih zatirali barbari kalifata. Nobelova nagrada Nadji Murad, Jazidki, ki je bila tri mesece sužnja Islamske države in je, ko je pobegnila, postala glas vseh tistih žensk, ki jim je bil odvzet del življenja, njihovo dostojanstvo in njihov nasmeh.

Ko je Islamska država zavojevala nova območja, so ženske preprosto ugrabili, jih posiljevali, in ko so zgubili zanimanje zanje, so jih prodajali na pravi pravcati tržnici s sužnji. Obravnavali so jih kot živali in ne kot človeška bitja.

Ocenjujejo, da je bilo tako ugrabljenih približno tri tisoč žensk, predvsem Jazidk pa tudi kristjank. V Iraku sem spoznal Rito Habeeb, kristjanko iz Kakarkoša, iz doline Ninive na severu Iraka, ki so jo avgusta 2014 ugrabili in so jo kurdske sile osvobodile šele leta 2018, po štirih dolgih letih zlorab in nasilja.

»Z nami so delali kot z živalmi, strašne stvari so počeli z nami,« mi je dejala Rita. »Tepli so nas vsakokrat, ko se jim je zahotelo, brez razloga. Posiljevali so nas, z nami so delali kot s spolnimi objekti. Potem so nas prodajali, kot da smo blago,« je nadaljevala.

Iz Iraka, kjer so jo ugrabili, so jo preselili v Rako, kjer se je morala z drugimi sužnjami udeleževati javnih usmrtitev in mučenj, ki so se odvijala na trgih. Tudi nekatere ženske so javno hladnokrvno usmrtili, se spominja Rita z grozo v očeh. Dve ženski, ki sta bili z njo, so obtožili, da sta vohunki, in ju takoj pobili do smrti. Štiri dolga, predloga leta so bili taki prizori del normalnega vsakdanjika.

Tam so bile sicer tudi organizacije, ki so s trgovci z ljudmi trgovale za osvoboditev teh žensk, vendar pogajanja velikokrat niso bila uspešna, in dokler mesta v rokah črnih zastav niso bila osvobojena, stotine in stotine žensk ni imelo druge izbire, kot da upajo, da bo naslednji dan zadnji dan, ki ga bodo preživele v tistem peklu.

Sedaj se vse te ženske s težavo vračajo v normalno življenje. »Niso vsi na Bližnjem vzhodu tako odprti, da bi v družbi sprejeli žensko, ki jo je posiljeval in zasužnjil drug moški,« pravi Rita. »Kdo ve, ali bom lahko našla zaposlitev, moža, mesto v družbi, ki mi pripada.«
In če je to sploh mogoče, postane ta izkušnja še bolj brutalna, ko pomislimo na usodo otrok ugrabljenih žensk. Večino so jih vojaki džihadisti vzeli materam in jih po temeljitem pranju možganov rekrutirali v vrste kalifata in jih poslali umret na fronto.

Ko je Nadja Murad izvedela, da so ji podelili Nobelovo nagrado za mir, je to posvetila vsem ženskam, ki so doživljale ali še vedno doživljajo enako usodo kot ona sama v tistih nekaj vaseh, kjer imajo džihadisti zaprte še zadnje sužnje.

Nobelova žirija je po več zgrešenih strelih v prazno in nagradah, podeljenih brez razmisleka, končno sprejela odločitev, ki je zelo pomembna. Priznanje žrtvam spolnih zlorab in obsodba posiljevanja kot bojnega orožja je pomembno sporočilo za vso mednarodno skupnost. Preveč časa so se feministična gibanja ukvarjala, včasih upravičeno, včasih pa le zaradi reklame, z obtoževanjem še enega producenta ali igralca v vrsti in hkrati popolnoma ignorirala njihove sestre, ki so živele v suženjstvu vladavine kalifata.

To je pozabljivost, ki najeda verodostojnost feminističnih gibanj. Ta bi lahko začela z močnim in glasnim gibanjem #metoo tudi za vse ženske, ki so jih džihadisti vsak dan zlorabljali, posiljevali in pretepali in o katerih je odlično poročala prav Nadja Murad, pa so to žal ignorirala.

nazaj na vrh