Letu 2016 v slovo

  • Napisal  Vinko Gorenak
Leto 2016 se poslavlja Leto 2016 se poslavlja Foto: Wikimedia Commons/ Public Domain

Slovenija je leto 2016 preživela v relativnem miru in spokoju ob popolnem upravljanju države iz ozadja in ne s strani aktualne Cerarjeve vlade. Ta se je ukvarjala sama s seboj, s svojimi notranjimi problemi in trenji med koalicijskimi partnerji ter seveda z velikim razkorakom med tem, kaj so govorili pred volitvami, in tem, kar smo dejansko dobili po volitvah.

Pred nekaj trenutki (29. decembra opp.) me je klicala mlada in optimistična novinarka lokalnega časopisa. Takole je bila odločna: »Pripravljam rubriko »znani pravijo«, a mi v dveh treh stavkih poveste, po čem si boste zapomnili leto 2016?« Prosil sem jo, če ji lahko odgovorim čez nekaj minut, da zberem misli. No, res sem razmišljal, kateri dogodek se mi je v letu 2016 najbolj vtisnil v spomin. Nisem ga mogel določiti, vsaj enega ne, zato sem ji odgovoril takole: »Leto 2016 si bom zapomnil po sklopu dogodkov, ki bodo za daljše obdobje zaznamovali tako Slovenijo kot Evropo. V Sloveniji je postalo dokončno jasno, da vlada ne bo naredila nobene nujno potrebne reforme. Evropa pa je z migrantskim valom in posledično serijo terorističnih napadov zaradi napačne politike odločno zakorakala v smeri razpada, česar si, seveda, ne želim.«

Naj bo ta komunikacija tudi neke vrste izhodišče za enega mojih zadnjih prispevkov v letu 2016. Prostor v lokalnem časopisu, namenjen tej rubriki, pač ne omogoča, da bi povedal kaj več. Ja, leto 2016 ni bilo nič kaj vzpodbudno niti za Slovenijo, niti za Evropo.

Slovenija je leto 2016 preživela v relativnem miru in spokoju ob popolnem upravljanju države iz ozadja in ne s strani aktualne Cerarjeve vlade. Ta se je ukvarjala sama s seboj, s svojimi notranjimi problemi in trenji med koalicijskimi partnerji ter seveda z velikim razkorakom med tem, kaj so govorili pred volitvami, in tem, kar smo dejansko dobili po volitvah.

Pred volitvami so obljubljali najvišje moralne in etične standarde, v praksi Cerarjeve vlade pa smo dejansko dobili nekaj povsem drugega. Dobili smo mnoge neetične, za svoj žep delujoče ministre, ki se nikoli niso odrekli dodatkom za pripravljenost, visokim honorarjem mimo plač, visokim sejninam in še kaj. Mednje sodi tudi sam Cerar. Toda vse to smo izvedeli po volitvah, pred tem pa je večina državljanov nasedla Cerarjevim puhlicam o visokih moralnih in etičnih standardih.

Jasno je, da mora vlada vladati z vsemi priljubljenimi pa tudi nepriljubljenimi ukrepi. Slednje, med katere sodijo velike reforme družbenih podsistemov, vsaka vlada naredi takoj po začetku mandata in nikoli na koncu mandata. Iz lune se vidi, da je v Sloveniji potrebna zdravstvena reforma pa reforma trga dela, tudi finančna reforma, konec koncev tudi resne priprave na pokojninsko reformo. Ničesar od tega se ni zgodilo in se tudi ne bo.

Vlada je začela z bombončki volivcem, kot je 2. januar, ki bo spet dela prost dan. Erjavec naj bi izposloval najnižjo pokojnino v višini 500 evrov, kar je Erjavčev in vladno medijski nateg ljudi, saj si večina predstavlja, da bo to veljalo za vse upokojence, resnica pa je ta, da bo to veljalo le za tiste s polno delovno dobo.

Za Cerarjevo vlado je očitno važen mir in spokoj na poti v še večjo revščino in poskus pridobitve še enega mandata. Hkrati pa so nas prehitele, ali so tik pred tem, da nas prehitijo, vse tiste države, ki smo jih še nedavno gledali tam daleč za nami, kot so Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Litva, Latvija, Estonija.

Evropa pa je leto 2016 začela z velikim migrantskim valom, ki ga je v veliki meri vzpodbudila tudi sama. Leto pa, zaradi popolnoma zgrešene politike, končuje s stotinami mrtvih, posiljenih in okradenih državljanov in v strahu živečih judi. Napačna politika Bruslja, v veliki meri pa tudi nemške kanclerke Merklove, so sprožili odhod Velike Britanije iz EU. Po njenem odhodu ni nič več tako, kot je bilo. Če po francoskih volitvah odide še Francija, bo Evropa podobna tisti iz leta 1939/1940, seveda na drugačnih osnovah.

Sam tudi zaradi sestankov v Bruslju vse bolj vidim Evropo treh svetov. Prvi je klasično zahodni (Nemčija, (še)Francija, Belgija, Nizozemska, Luxemburg), drugi je skandinavski (Danska, Finska, Švedska in ne glede na status Norveška), tretji pa je višegrajski del Evrope (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska).

Vse bolj se zdi, da obrobne države Evrope živijo vsaka s svojimi problemi. Tiste na jugu, od Portugalske preko Španije in Italije do Grčije, s finančnimi problemi in problemi ilegalnih migracij. Tiste na skrajnem vzhodu, Litva, Latvija, Estonija, v večnem strahu pred Rusi. Romunija in Bolgarija in delno tudi Hrvaška pa živijo nekje na »začetku« Evrope, saj konec koncev so članice, a brez evra in Schengena, čeprav vsaj Bolgarija in Romunija Schengenske kriterije že zdavnaj izpolnjujeta, a jima stara dobra Evropa preprosto dela krivico in ju drži izven Schengena.

Če skušam te različne svetove Evrope pogledati nekoliko bližje, se mi zdi, da najboljšo politiko trenutno vodijo države Višegrajske skupine pa tudi Litva, Latvija in Estonija. Koristijo Evropska sredstva, urejajo svoje gospodarstvo in finance ter praktično brez muslimanskih migrantov gospodarsko zelo hitro napredujejo.

In kje je Slovenija? Seveda na napačni strani. Uradno se deklarira za del klasično zahodnega dela Evrope, kar dejansko, seveda, ni, sprejema muslimanske migrante, dobesedno izganja svoje izobražene državljane, hkrati koketira z Rusi, si bolj kot Trumpa želi Clintonovo, ne dela nobenih gospodarskih in drugih strukturnih reform, skratka stagnira.

V takih razmerah si odhajajoče leto 2016 tako v Sloveniji kot tudi Evropi zasluži čim prejšnjo pozabo.

Vir: Vinko Gorenak/gorenak.net

nazaj na vrh