Lepo je v naši domovini biti Gregor Židan Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Se še spomnite leta 2011? Tistega leta je namreč nastala stranka Pozitivna Slovenija. Nastala je iz ljubljanske Liste Zorana Jankovića po tistem, ko se je v ljubljanski mestni hiši mudila četica »uglednih Slovencev«, ki je ljubljanskega župana na kolenih prosila, naj se vendar angažira tudi na državni ravni, da ne bo zmagal njihov večni razredni sovražnik Janez Janša. Rečeno, storjeno! Stranka je bila hitro ustanovljena, »Zoki« pa je med kandidate potegnil tudi precej znanih imen iz šovbiznisa, še zlasti pa iz športa. Za tisti čas dovolj atraktivna poteza, da je stranka dobila največ poslancev. In ja, seveda – ker Zoran Janković, ki je bil sicer gladko izvoljen za poslanca, po neuspehu pri pogajanjih za svojo izstrelitev na funkcijo premierja, ni zdržal v poslanskih klopeh in se je spet vrnil nazaj na Magistrat, ga je na njegovem poslanskem mestu zamenjala Alenka Bikar. Atletinja in udeleženka olimpijskih iger, za katero se ne spomnim, da bi kdaj imela kakšen govorni nastop v parlamentu.

 

Kandidatov iz sveta športa je bilo sicer še več. Tudi po drugih strankah, ne le v Pozitivni Sloveniji, stranki, ki je danes tako rekoč samo še spomin na stare čase. Njen nekdanji član je bil tudi Jani Möderndorfer, sicer nekdanji ljubljanski podžupan in nekdanji predsednik KK Olimpija, sicer pa v parlamentu zagotovo največji ekspert za prestope. Njegova najnovejša postojanka je sedaj Lista Marjana Šarca, od odhoda iz PS je bil še član SAB in SMC. Njegov najnovejši prestop pravzaprav nikogar ni presenetil, saj je letanje s cveta na cvet Janijev zaščitni znak. Bolj me je presenetilo to, da ni te poteze naredil že ob sami izvolitvi Janševe vlade. Morda bi izgledalo preveč prozorno, če bi prestopil že takrat. Verjetno je bilo krivo tudi to, da je v državni zbor spet prišel skozi »stranska vrata«, kot nadomestni poslanec namesto dr. Mira Cerarja, ki je končal mandat zunanjega ministra, malo prej predal posle predsednika SMC, nato izstopil iz stranke, v parlamentarne klopi pa se ni vrnil več. Tako da je Jani lahko ostal.

Bolj zanimiv pa je še drug prestop – SMC je namreč zapustil tudi Gregor Židan, nekdanji nogometaš. In zanimivo, tudi on ni ravno zgovoren tip človeka, v državni zbor pa se je prebil kot substitut za sedanjega predsednika SMC ter ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. In nato pojasnil, da je dobil sanjsko pobudo, ki je ni mogel zavrniti. Tako kot vsi nogometaši, ki dobijo vabilo v nov klub. No, zabavno je bilo, ko je imel Gregor Židan, ki s prvakom SD in svojim novim strankarskim šefom ni v bližnjem sorodu, svoj prvi javno nastop. Ne sicer v sami parlamentarni dvorani, pač pa na tiskovni konferenci, kjer je s svojimi grimasami na obrazu deloval podobno kot legendarni Mr. Bean. In omenjal »pollaži« ter »polresnice«. Njegovega nastopa bodo zagotovo veseli moderni jezikoslovci, ki bodo te besede hitro vpisali v slovenski novorek. Zagotovo pa je s svojim nastopom vsaj nekoliko razbremenil nekdanjega reprezentančnega kolega Sebastjana Cimerotiča, ki mu je ljudska žlehtnoba na vrat obesila marsikatero lastnost iz vicev o blondinkah in policajih.

In seveda, vrstili so se komentarji, češ židani Gregor je prevaral volivce. Morda jih je res, ampak naš politični sistem je tako čudno zamotan, da je težko ugotoviti, komu izvoljeni poslanec realno odgovarja. Na volitvah je to narejeno tako, da v okraju sicer res obkrožite ne samo stranke, ampak tudi določenega kandidata (in lahko se zgodi, da vam je stranka všeč, kandidat pa ne – ali pa obratno). A tudi če ta kandidat v okraju dobi največ glasov, ni nujno, da bo izvoljen. Odločilno je, koliko strankarska lista v volilni enoti pobere odstotkov in s tem poslanskih mandatov. Kot je znano, vsaka od osmih volilnih enot vsebuje enajst okrajev, s tem pa prispeva enajst poslanskih mandatov v celotno sestavo državnega zbora. Ker pa se mandati izračunavajo proporcionalno, je povsem mogoče, da bo iz nekega okraja izvoljen kandidat, ki je bil med vsemi kandidati v okraju šele na četrtem ali petem mestu, tisti prvi pa ne. Čudna logika, ampak tako pač je.

Še bolj nelogičen pa naš sistem postane pri prestopih. Redki so poslanci, ki so res »vlečni konji« (po G. G. Mišiču) določene stranke in bi se zanje res lahko rekli, da so neposredno izvoljeni. Večina se jih v državni zbor prebije po zaslugi stranke, za katero kandidirajo. In tudi Gregor Židan ni nobena izjema. V parlament je prišel kot kandidat SMC in še to kot nadomestni poslanec. A ko se nekdo enkrat prebije v parlament, sistem zaščiti tudi njegovo samovoljo. Ustava namreč določa, da je poslanec predstavnik celotnega ljudstva in ni vezan na nikakršna navodila. Ni predstavnik okraja, enote, občine, niti svoje stranke ne. Je predstavnik ljudstva, karkoli že to pomeni. To pomeni, da se lahko povsem poljubno odloča, komu bo pripadal po izvolitvi. Neposrednih sankcij za prestop in »izdajo volivcev« ni, ker sistem bojda ščiti njegovo svobodno odločitev po vesti. Po tej plati so edino volivci tisti, ki bi ga lahko kaznovali na naslednjih volitvah, a tudi to je bolj teorija kot praksa. Denimo, najbolj znani prestopnik v slovenski parlamentarni zgodovini Ciril Pucko, ki je bil leta 1996 izvoljen kot poslanec SKD in je nato postal samostojni poslanec, znan po svoji podpori izvolitve dr. Janeza Drnovška za mandatarja, je bil leta 2000 ponovno izvoljen za poslanca, tokrat na listi LDS. A verjetno ga je v DZ izvolila povsem drugačna baza volivcev. Vsekakor pa je bilo zanimivo, kako so režimski mediji opravičevali njegovo potezo, češ s prestopom je ravnal državotvorno. Tako kot je državotvorno sedaj ravnal Gregor Židan, ker je odščipnil en poslanski glas sedanji koaliciji.

Poslanski prestopi so vedno bili in tudi bodo problem, ker lahko tudi zelo močno spremenijo razmerje sil v primerjavi s tistim, ki ga v izhodišču določijo volitve. Zgodili so se že primeri, da je celotna poslanska skupina izstopila iz stranke, ki so jo zastopali. To se je po prvih volitvah v državni zbor zgodilo s peterico poslancev Zelenih Slovenije, ki so zapustili stranko in ustanovili novo (Zeleno – ekološko socialna stranka), ki pa se je na znamenitem blejskem kongresu, v ozadju katerega sta stala Milan Kučan in Niko Kavčič, skupaj s socialisti in Bavčarjevimi demokrati (frakcija razpadle SDZ) pridružila tedanji Liberalno-demokratski stranki, nastala je Liberalna demokracija Slovenije z isto kratico in istim predsednikom (Drnovškom). V istem času je tudi močno, kar dvanajstčlansko poslansko skupino Jelinčičeve SNS zapustila večina poslancev, ki so se večinoma prerazporedili v dve samostojni poslanski skupini. Razkol v SNS se je kasneje ponovil še enkrat in sicer, ko je iz šestčlanske poslanske skupine odšla trojica , ki je pripadala levičarski frakciji (Sašo Peče in njegova Lipa) – če bi se tedaj za prestop odločil še Bogdan Barovič, bi to pomenilo konec obstoja poslanske skupine SNS. Bili pa so tudi primeri prestopnikov, ki so v enem mandatu poslansko skupino menjali celo dvakrat: Zvone Lah je denimo najprej prestopil iz SDS v NSi, nato pa je zapustil tudi slednjo.

Skratka, Gregorju Židanu se ni treba bati praktično ničesar. Če bo na novih volitvah kandidiral na listi SD, bodo volivci te stranke verjetno nagradili njegovo »državotvorno« dejanje, ne glede na to, da kakšne posebne dodane vrednosti za stranko ne predstavlja. Tranzicijski levici je uspelo pridobiti dva glasova iz koalicije, sedaj računajo, da bodo dobili še kakšnega, saj bi to pomenilo, da bo vlada, ki jo imamo sedaj, postala manjšinska. V sistemu, kot ga imamo sedaj, se prestop očitno splača. Kar je verjetno dokaz, da je partija (ZKS) malo pred »sestopom z oblasti« odlično pripravila teren in uveljavila varovalne mehanizme, ki ščitijo predvsem njene interese. V državi, kjer sta »levica« in »desnica« asimetrični, formalni mehanizmi le redko ustrezajo »desnici«. Zato je lepo v naši državi biti Gregor Židan, ker lahko stranko zamenjaš tako kot nogometni klub. In lahko na podlagi »sanjske ponudbe, ki je ne moreš zavrniti«, odločaš o politični prihodnosti države.

nazaj na vrh