Lenart Rihar: Turška nevarnost in dan državnosti Izpostavljeno

  • Napisal  Lenart Rihar/Časnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Deokracije foto: arhiv Deokracije

Slovenija je zabavna dežela. Ne čudijo se samo Francozi, ko se zazirajo v ljubljanski kip Napoleona: »Ali vas ni on okupiral?!« Ampak o.k., Ilirske province pravzaprav res niso bile od muh. Predvsem so bile svetlobna leta daleč od barbarstva neke druge, Brozove province debelo stoletje kasneje. Dodatnih sedemdeset let kasneje pridejo neki veljaki in razlagajo, kako je bila ta krvava broz-ga temelj slovenske državnosti.

Nemogočo ropotijo prodajajo na ta in oni način, v splošnem pa dovolj subtilno, da jo poneumljeno ljudstvo veselo kupuje. (Če bo to isto ljudstvo na predsedniških volitvah dokazalo, da zori, da se je za zadnji primer »samo« zmotilo, se bom rad opravičil.)

Slovenija je res zabavna dežela. Res je bil prelom s totalitarizmom strašno sramežljiv, v mnogih ozirih skoraj nikakršen. Res je, da imamo zaradi tega hud deficit demokracije. A po drugi strani je spet res, da bi v intimi volilnih kabin lahko dali duška demokratičnim vzgibom. Črne skrinjice se kljub vsemu ne oglašajo več, strah ni več opravičilo. Ko pa že enkrat izvolimo veljaka, (do zdaj ni bil, če se omejimo na predsednike, še nobeden brez brozovskega pedigreja) mu pravzaprav nimamo pravice zameriti, da propagira sistem, ki ga je naplavil. Lahko omenja krščanske temelje in spravlja komunizem na smetišče zgodovine, a temeljnega razmerja med dobrim in zlim, med demokratično in revolucionarno stranjo v Sloveniji se ne sme pritakniti. Osnovna človeška prvorazrednost Barbarinega rova bi ga, čim bi z nekaj konteksta prišla v zavest Slovenije, odplaknila tja, kamor ekstremna protičlovečnost sodi.

Zabavnost Slovenije je mogoče živeti samo s hudo dozo črnega humorja in z dejstvom, da kljub vsemu živimo nek vsakdan, ki nosi dokaj prepričljivo fasado normalnosti. Naposled je bil humor med ljudmi živ celo v najsvinčenejših časih, ko ni bilo nobenih izgledov, da jih bo kdajkoli konec. Tako imamo torej razloge, da nam je malo tudi zabavno, ko gledamo poskakovanje posttotalitarcev ob letošnji slovesnosti za dan državnosti. Par zrnc resnice deluje kot par zrnc soli na žabje krake. Pravzaprav so na nek način še najbolj klavrni statisti vladne koalicije, ki servilno prikimavajo »levičarjem«, kako da je bela barva res vsaj na pol tudi črna …

Za hip se vendarle kaže pomuditi ob govoru nekdanjega predsednika Türka. Nekaj spodobnega občutka za slovenski trenutek nima z njim kot celoto kaj početi. Pred sabo moramo imeti povprečnega volivca, njegov tolerančni prag za zgodovinsko laž, njegovo nemoč pred politično in medijsko manipulacijo, obenem pa nekakšno navdušenje za instant dobro in lepo. Če imaš pred očmi tega večinskega Slovenca, si frapiran, kako mojstrsko je govor spisan. Na debelo operira z mislimi, ki bi jih verjetno podpisal sam bl. Slomšek, vmes pa naplete vse, da je, kot smo v Sloveniji vajeni, z manjšino sprevržena večina, celota.

Ni dvoma, da je neposredno starčevsko rjovenje dosti manj nevarno. Zato je danes eden največjih izzivov dovolj velikemu številu ljudi priostriti receptorje, da bodo sposobni jasno identificirati tiste, ki nam ne želijo dobro. Stari, tam v času renesanse, ko so molili, da bi bili rešeni kuge, lakote in vojske, so to znali:

Le da nisi mi Turčin, / fej Turčin, / pod goro, / pod to goro zeleno.

Rad te ima Slovenov sin, / Slovenov sin, / pod goro, / pod to goro zeleno.

Verzi so iz romana Alojza Rebule Zeleno izgnanstvo. V njem avtor govori o renesančnem papežu Piju II.

Lenart Rihar/Časnik.si

nazaj na vrh