“Lazar, pridi ven”, se letos še posebej prilega prihodnosti, ko nam bo naklonjen “potem” pandemije. Izpostavljeno

  • Napisal  Aleš Maver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Aleš Maver Aleš Maver

V običajnih razmerah bi bil samomor finančnega ministra nemške zvezne dežele Hessen senzacionalna novica. V teh dneh, ko po vsem svetu od jutra do večera mrzlično preštevajo (preštevamo) nove žrtve koronavirusa, je bila nekako nujno potisnjena na tretje ali četrto mesto.

Gotovo tudi ni moč z gotovostjo vedeti, kaj je Thomasa Schäferja nazadnje potisnilo čez rob. A se glede na njegovo funkcijo domneva njegovih kolegov, da se je ustrašil, tako rekoč na smrt ustrašil “potem” sedanje pandemije, ne zdi iz trte zvita. Skoraj enako milo se mi je storilo ob stokanju Ursule von der Leyen, češ da so države kar tako zaprle meje in sesule svobodni notranji trg, ne da bi kaj vprašale Evropsko komisijo. Pri tem pa je bilo videti, kot da te komisije ne vodi, ampak je zgolj nemočna opazovalka ob strani. V tej luči postane “potem” Evropske unije precej manj samoumeven.

Zgolj v dveh dneh 

Priznam, tudi sam sedaj, ko imam po naravi stvari več časa, vsaj trikrat dnevno pomislim na ta “potem”. Za zdaj je jasno predvsem, da smo se v praktično dveh dneh kolektivno in prostovoljno odrekli neki civilizaciji. Bojim se, da se je pokazalo, da sloviti “problemi prvega sveta” niso samo tiste stvari, iz katerih sem se v zadnjih letih pridno norčeval, recimo precejanje promil sladkorja v prehrambenih izdelkih, marveč tudi nekatere vrednote, o katerih smo še tam 10. marca mislili, da so vendarle temeljne. Zdaj pa kaže, da so luksus, ki si ga lahko privoščimo, če Seveda poznam tisto mantro iz stripa V kot vroče maščevanje, da je v človeku za palec prostora, v katerega ne more nihče stopiti, in na tem prostoru je človek svoboden, toda težko je (še) postavljati svobodo in demokracijo na piedestal, če ne moreš praktično niti iz stanovanja. K sreči se vsaj trenutno kot skupnost še lahko sklicujemo, da nas k tej veliki odpovedi vseeno žene solidarnost, solidarnost predvsem do starejših.  In dejansko je sedanji čas tudi čas velikih in predvsem malih herojstev, ki vsemu navkljub ob odpovedi drugim vrednotam ohranjajo vero v človeka.

Nehotena dobra stran krize, na katero ni bil nihče zares pripravljen, je tudi, da pušča veliko odprtih možnosti za razlage in da lahko skoraj vsakdo najde kaj zase. Nekatere je tako v zadnjih tednih razveselila prava eksplozija državnega intervencionizma po svetu, saj jih utrjuje v prepričanju, da je samo močna država pravi recept za družbeno blaginjo. Drugi se lahko tolažijo, da je Bog končno postavil človeka na svoje mesto in da se bo ta, predvsem razvajeni zahodni človek, poslej bolj zanimal za tisto, kar je res bistveno. Nekoliko nerodno je samo, da je kriza tako rekoč ustoličila kot edino preostalo obliko medčloveškega stika ravno virtualnost, zoper katero že dolgo poteka seveda scela neuspešna križarska vojna iz različnih logov. In da nekje na dnu vseeno kljuva vprašanje, ali nima nemara vendarle prav filozof Giorgio Agamben, ki mu ekspresna kapitulacija civilizacijskih pridobitev govori, da kot edina vrednota ostaja zgolj skrb za (lastno) golo življenje.

Kako izgnati strah?

Eden od izzivov časa “potem” bo nedvomno tudi, kako iz ljudi pregnati strah, ki je bil v zadnjih tednih zasejan vanje in pognal močne korenine. Zdi se mi, da dobršen del mojih sodržavljanov tudi takrat, ko nam bo oblast dovolila, ne bo mogel zares z zaupanjem stopiti v trgovino, v predavalnico, v cerkev ali pa se jim bo sploh povsem izogibal še zelo dolgo. Zato se tradicionalni evangelij na tiho nedeljo v letu A s pozivom “Lazar, pridi ven” letos še posebej prilega prihodnosti, ki nas čaka, ko nam bo naklonjen “potem” pandemije.

 Aleš Maver/casnik.si

nazaj na vrh