Križi in težave papeža Frančiška ali kako je kult osebnosti srečal samega sebe Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

V teh prazničnih dneh je po spletu zaokrožil dokaj kratek posnetek papeževega kroženja med ljudmi, pri čemer ga je ena od vernic, ki je stala pri ograji, zagrabila za roko in ga kar ni hotela izpustiti (glej VIDEO). Papež je v afektu udaril po njeni roki in se ves namrščen odpravil stran. Videti je bil zelo jesen in slabe volje. Kasneje se je za nastalo situacijo javno opravičil.

 

Reakcije v slovenski tvitosferi so bile predvidljive. Češ, poglejte ga, pokazal je svoj resnični obraz. Glejte ga, satana, nasilen je do vernikov, uslužen pa do muslimanov. No, na drugi strani pa so se oglasili tudi branilci papeža Frančiška, češ tako se s papežem pač ne dela in pika. Tudi Jezus ne bi pustil, da bi se ga na tako neodgovoren način dotikali. Zanimiv komentar v zvezi s tem je ponudil portal Domovina.je (TUKAJ), kjer opisujejo tudi primer, kako je sveti pater Pij nekoga oklofutal, ker se ni hotel spovedati greha, ki ga je svetniški spovednik po duhu zaznal pri neiskrenem spovedancu. Sicer pa: tudi papež je samo človek.

Priznati moram, da mi je omenjeni komentar na portalu Domovina kar všeč. In veste, zakaj? Predvsem zato, ker se je končno tudi pri številnih oboževalcih sedanjega papeža zgodil sestop z »božje« na človeško raven. Da, papež je res po funkciji rimski škof in tudi Petrov naslednik, apostola Petra pa je Jezus postavil kot prvaka med apostoli, kot tistega, ki ima ključe nebeškega kraljestva. Apostol Peter je bil sicer znan kot dokaj nestanoviten in vihrav človek, Jezusa je najprej celo skušal rešiti pred trpljenjem in smrtjo, zaradi česar je bil imenovan za »satana«, nato pa je v najbolj kritičnem trenutku Jezusa celo zatajil. Vendar se je srečal z Jezusovim usmiljenim pogledom in se pokesal. Šele binkoštni dogodek, ki se je zgodil petdeset dni po Jezusovem vstajenju, je Petra in ostale apostole povsem preoblikoval. Iz prej boječih, nestanovitnih in nepoučenih ribičev (vsaj večina je opravljala tak poklic) so postali veliki oznanjevalci, ki so v Jezusovem imenu delali tudi čudeže. A s tem niso nehali biti ranljivi in grešni ljudje. Zato je tudi celotna zgodovina Cerkve dejansko dokaz o tem, da Cerkev v ozadju dejansko vodi Bog sam (oz. Sveti Duh) – kajti če je ne bi, bi že zdavnaj propadla. Vsaj glede na to, kdo vse se je doslej znašel na papeškem prestolu (od razvratnežev do morilcev, kar seveda ni noben dokaz, da so bili vsi papeži doslej zločinci). Bili so tudi časi, ko je Cerkev imela naenkrat dva papeža ali celo tri. In jasno je, da takšnih pretresov nobena zgolj človeška ustanova ne bi mogla zdržati.

V primerjavi z vsem tem, kar se je dogajalo v zgodovini papeštva, se zdi nedavni incident bolj kot neke vrste "drobiž". Vendar pa pokaže na nek širši problem. Čez dobra dva meseca bo namreč minilo že sedem let od izvolitve sedanjega papeža. Treba je priznati, da mu nihče ni pripisoval tako dolge dobe papeževanja. Škofje ordinariji se navadno upokojujejo pri 75 letih, papež Frančišek pa je ob svoji izvolitvi imel 76 let. Sedaj jih ima 83, še vedno izgleda zelo čil in zdrav. Vsekakor veliko bolj kot pa denimo sv. Janez Pavel II., ki je pri teh letih dejansko že na pragu svoje smrti – no, res je, da je breme papeške službe nosil precej dlje in doživel tudi atentat, zaradi katerega je že doživel klinično smrt. Za Janeza Pavla II. sem bil, dokler je bil živ, vedno prepričan, da noben njegov naslednik ne bo mogel ponoviti njegove popularnosti. Vendar sem se zmotil, saj je sedanji papež Frančišek podrl prav vse rekorde. Leta 2013, ko je bil izvoljen, se še nisem dobro zavedal, koga v resnici zastopa in da je s tem zmagala struja t. i. katoliških progresivcev, ki stavijo na modernizem ter marksistično navdahnjeno teologijo osvoboditve. Ves katoliški svet – tudi (in še zlasti) slovensko – se je obrnil po vetru in začel papeža razglašati za nekakšnega še živečega svetnika, ki se mu je klanjal in se mu še vedno klanja tudi levičarski milje. Povedano drugače: kult osebnosti je dobil zelo konkretno obliko in včasih sem imel občutek, da gre za bolj za rimskega cesarja kot za poglavarja vesoljne Cerkve. In spomnimo se, rimske imperatorje so velikokrat imeli za nekakšna živa božanstva, navkljub obstoječim rimskim bogovom.

Kaj pomeni kult osebnosti sedanjega papeža, smo lahko tudi občutili, ko smo se srečevali ne samo s papeževim včasih že kar čudaškim udinjanjem muslimanskim migrantom, pač pa tudi z njegovo teološko mislijo, ki jo je izražal skozi okrožnice in apostolske spodbude, kot je denimo »Amoris Laetitia« (Radost ljubezni), ki je naletela na hude notranje kritike. Toda kritiki so bili hitro utišani, tudi na silo, medtem ko je mainstream katoliški tisk skrbel za to, da se je o papeževih dokumentih vselej pisalo samo pozitivno. Kritikov papeža Frančiška, pa čeprav samo tiste, ki so vsebinsko odgovarjali na njegove zablode, pravzaprav niti ni bilo treba utišati – to so storili katoliški mediji tako, da so jih enostavno potisnili v anonimnost in jih s tem naredili za neobstoječe. In če danes pogledate katoliško sceno na Slovenskem – denimo, kdo se največ pojavlja v javnem prostoru kot predavatelj in mnenjski voditelj – lahko opazite, da za tiste, ki niso »na liniji«, dejansko ni prostora. Ne pojavljajo se v javnosti, tudi če bi imeli za povedat res kaj koristnega. Ne vabijo jih kot predavatelje, niti ne na okrogle mize. Skratka, čista anonimizacija. Če nisi član »Frančiškove partije«, če ne podpiraš migrantov, tez o globalnem segrevanju in o ekološkem spreobrnjenju ter amazonske sinode, si kratko malo »nič od nič«. In dovolj za takšen položaj je že to, da se ne držiš trendov, ki jih narekuje sledenje domnevno nezmotljivi avtoriteti papeža Frančiška.

Sicer pa smo lahko v zadnjih letih opazovali pospešeno profanizacijo figure ter institucije papeža kot takega. Že Frančiškov neobičajen pozdrav »Dober večer« takoj po sami izvolitvi je marsikaj postavil na glavo. Razlika med katolištvom in svetom se je zmanjšala, tudi zabrisala. »Biti všeč ljudem« namreč še ne pomeni »biti všeč Bogu«. Če se je na eni strani vzpostavila slabo prikrita avtoritarnost Frančiška in njegovih vazalov, se je na drugi strani papeška služba umazala daleč preko mere, da bi lahko govorili o tem, da mora pastir pač imeti vonj po ovcah (ampak, glej ga, zlomka – pastir se ne more povsem poistovetiti z ovco). Papež je postal, če povzamem na facebooku objavljeno mnenje, nekakšen plišasti medvedek, ki si ga ljudje podajajo med seboj po mili volji, misleč da nikomur ne bo storil nič žalega. In potem se v tem svetu pravljic nenadoma pojavi motnja, ki se ji reče »fizični napad na papeža«, ki jo sicer posebej omenja in sankcionira tudi Zakonik cerkvenega prava. Papež Frančišek se je tako znašel v precej nehvaležnem položaju – posledice kulta osebnosti ter profanizacije lastne službe so mu tu prišle »za hrbet«, pomagati mu niso mogli niti varnostniki, ki so očitno reagirali prepozno. Reagiral je pač v skladu s tem, kar je – v svoji pristni človeškosti. Pravzaprav takšna reakcija niti ni tako slab zgled. Prej je slab zgled preveliko istovetenje z množicami in z javnim mnenjem.

Tudi to je razlog, da se nad tem dogodkom niti ne pohujšujem preveč. Morda tudi zato, ker je papež pokazal več človeškosti, kot bi jo sicer. In ker je morda tudi sam spoznal, da lahko kaj hitro postane sredstvo v rokah nekoga drugega. Popularnost pač za seboj prinaša tudi pasti. Od papeža pač ne pričakujem, da bo popoln. Ravno obratno – da pokaže svojo ranljivost in slabotnost. Zakaj bi sicer njegovo ljubezen do migrantov sicer smatrali kot zgled popolnosti, če vemo, da se za migracijami skrivajo zloglasni načrti uničenja evropske civilizacije. A po drugi strani se slednja uničuje kar sama s tem, ko vztraja v pridobitvah, ki vodijo v civilizacijski propad in ne v napredek.

Resnici na ljubo je treba tudi povedati, da se v zadnjih sedmih letih, odkar vesoljno Cerkev vodi papež Frančišek, ni zgodilo nič tako temeljnega, da bi se kaj premaknilo na področju nove evangelizacije v Evropi. Vatikan svoje napore in finančna sredstva vlaga v t. i. tretji svet, evropska Cerkev pa tava v nekakšni brezciljnosti, upad vernosti pa skuša reševati s tem, kar je del problema in ne rešitve – s »približevanjem človeku« tako, da se prilagaja svetu. Namesto da bi slišali pričevanja o tem, kako Bog konkretno deluje. No, morda pa bomo to vendarle dočakali, ko bo kateri od evangelizatorjev papeža še bolj odločno prijel za roko in ga ne bo spustil…

nazaj na vrh