Kri, znoj in solze – je rešitev za Slovenijo Izpostavljeno

  • Napisal  Andrej M. Poznič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kri, znoj in solze – je rešitev za Slovenijo

Če bi hotel opisati svoja pričakovanja za prihodnja leta, potem se mi zdi ta španski izrek najbolj primeren. Pričakujem namreč čas odrekanj, za katere ne vem, če sem pripravljen nanje. Mnoge stvari, ki so bile do včeraj še samoumevne, ne bodo več dostopne. Ne mislim več na duhovne in kulturne dobrine, ki so višjega reda, temveč na najbolj osnovne dobrine, ki smo si jih do pred 14 dnevi privoščili. Prihajajoči čas se mi zdi podoben času hujšanja, le da tokrat ne bomo hujšali pri polnih mizah (kar se je izkazalo običajno za nemogoče), temveč bomo hujšali ob skromno založenih miza oz. pri praznih mizah.

Vstopamo torej v čas, ki so ga na podoben način doživeli v Angliji po juniju 1940, ko so bile njihove čete poražene v Franciji in rešene v Dunkirku. Ostale pa so “gole in bose” in čakajoč nemško invazijo. Mnogi Angleži so bili pripravljeni tedaj skleniti mir s Hitlerjem, samo Churchill jih je povezal v odločen boj proti nacizmu. Bila je to odločitev za osamljen boj, za vztrajanje proti premočnemu sovražniku. Bila je odločitev, ki je vsaj pol Evrope rešila totalitarizma in jo popeljala v svobodo 1945, ko se je “vroč” spopad prelil v “hladnega” med svobodnim svetom in totalitarizmom rdeče zvezde.

Angleški premier je tedaj uspel prebuditi v svojem ljudstvu razloge za vztrajanje in s tem tudi moč za napor. Ponujal pa jim ni gradov v oblakih, temveč “kri, pot in solze”. Ljudje so to razumeli, sprejeli in se strumno, enodušno borili. Že ob koncu leta 1941 niso bili več sami. Od tedaj so vedeli, da bodo zmagali, čeprav je bila vojna še dolga.

Nevarnost socializma, ko bi država skrbela za vse, ni daleč
Podobno je danes. Če ves svet dva meseca stoji v “vojnem stanju” in ne proizvaja dobrin, nam mora postati jasno, da se bo marsikaj spremenilo. Če celotne gospodarske panoge stojijo, se bodo sesule vase, ljudje bodo na cesti, proizvodni obrati pa zaprti. Epidemija koronavirusa nas sili, da se preusmerjamo v “preživetveno ekonomijo”. Sedaj imajo prednost le tiste panoge, ki nas ohranjajo pri življenju (proizvodnja, distribucija in prodaja hrane, zdravstvo, ipd.), in one, ki nam omogočajo razvedrilo v naših domačih “zaporih” (npr. ponudniki internetnih storitev). Mnoge prej samoumevne in pomembne stvari, pa bodo propadle.

Če ni dela, ni prihodka in socialna stiska je tu. Zavedati pa se moramo, da se je potrebno iz takega stanja čim prej izviti, ker le delo prinaša človeku čast in zadovoljstvo. Vsi poznamo pripovedi o človeškem propadu onih, ki že dolgo živijo od svojega brezdelja, ker so priključeni na socialne transferje. A zdaj bo takih množica! In nevarnost, da bi se varali z novim socializmom, ko bi država skrbela za vse, ni daleč.

Socializem pomeni sužnost in revščino za vse, razen za “novi razred”
“Novi razred”, ki že 70 let propagira socializem in od njega živi, se hitro spajdaši s kapitalističnimi veljaki, ki so obogateli z raznimi goljufijami in imajo svoje premoženje varno shranjeno v davčnih oazah (pri nas je bil nekaj časa zelo priljubljen Ciper, potem Panama, …). V brezobzirnosti in trdosrčnosti sta si obe skupini podobni, pri nas sta celo istovetni in njihov skupni izraz je Forum 21. Lahko bi rekel, da nas zelo verjetno čaka neke vrste kapitalistični socializem (najbolj so se temu približali v nacizmu). Ta ne prinaša nič dobrega, saj od tega ne bo ne več svobode in ne več družbenega miru in tudi pravega blagostanja nam ne more ponuditi.

Ob pojavu “izpada dohodka” so se takoj pojavile razne “podporne skupine”: za kulturnike, za samostojne podjetnike, za upokojence … Facebook je poln sočutnikov, ki sporočajo to in ono žalostno, a nepreverljivo zgodbo, ki naj bi prebudila sočutje. Lončka niso pozabili pristaviti niti sindikati, ki so bili zadnja leta pridno tiho, kakor, da jih ni! Da, spoštovani, vsi smo v istem zosu. Velika večina od nas je nenadoma ostala brez dela in zato brez prihodkov. Ne le kulturniki, ki prejemajo tako ali drugače denar iz proračuna, ampak tudi mnogi drugi, ki so resnično živeli od svojega dela. Vsi, ki ne delamo v “vojnih” panogah smo na istem. A nismo se vsi postavili v vrsto pred državne jasli in zahtevali najprej zase, za druge nam pa ni mar. Nekateri se zavedamo prioritet. In najprej je potrebno zmagati v bitki, ker sicer izgubimo vojno. Tedaj nam bo vseeno, kdo je prvi v vrsti pred državnimi jaslimi, saj bomo itak vsi mrtvi.

Prihaja nov val zadolževanja in novo tiskanje denarja
Kdor nima ekonomske neodvisnosti, nima svobode. Vsak, ki ti daje denar, ki te tako rekoč vzdržuje, terja nekaj zase, saj smo darovalcu dolžni za začetek hvaležnost, včasih obresti, drugič pa še kaj več. Tudi zadolžene države niso samostojne in jim posojilodajalci narekujejo, kaj storiti in česa ne. Mednarodni denarni sklad je tipična taka tipična ustanova, ki države sili k sprejemanju splava, LGTB agende in teorije spola, če hočejo od njih posojilo. Prav tako pa marsikdaj za gospodarske krize in težave nalaga šablonske rešitve, ki ničesar ne rešujejo. Na koncu so države še bolj zadolžene, gospodarsko uničene in v moralnem razsulu. Zato smo dolžni vsaj z enim očesom vedno paziti, da bomo ohranili kolikor je le mogoče svobode in samostojnosti.

Za kaj takega pa se bo treba včasih odpovedati hitenju in blaženju krize, t.j. zadolževanju. A prav to je že EU naredila. Odpovedala se je samodisciplini na področju financ. Prihaja nov val zadolževanja, prihaja novo tiskanje denarja in zato tudi inflacija. Gre za preprosto matematiko: če nič ne proizvajam, denarja pa je dovolj, pomeni, da ga tiskajo… Ali se motim? Morda bi mi kdo razložil.

“Poepidemijska obnova” terja nov “Marshallov plan”, a terja tudi podobno pripravljenost na žrtve, kakor so jo pokazali dve generaciji nazaj. Terja najprej poštenost in kolikor je mogoče pravično porazdelitev bremen. Na udaru so tukaj “proračunski porabniki”. To so vsi tisti, ki svoje plače prejemajo iz davkov. To niso samo funkcionarji, kamor spadajo tudi državni tožilci in sodniki, ki so že razglasili svojo sebičnost. Zaradi njih bo potrebno sprejeti zakon, da se jim pač vzame, kar sami nočejo dati.

Brez sodelovanja javnega sektorja bomo nazaj v socializmu
Proračun vzdržuje tudi ves javni sektor od najbolj vidnih, t. j. onih zaposlenih v državni upravi, kakor tistih, ki so zaposleni v zdravstvu, šolstvu, pravosodju, vojski, policiji, javnih zavodih, inštitutih, agencijah, da o privilegiranih pokojninah niti ne govorim … Vseh skupaj jih ni tako malo in pretežno volijo leve stranke. Ali bi bili vsi našteti pripravljeni na skrčenje svojih plač in prihodkov za 30 odstotkov? Tožilci pravijo: “Ne!” Sodniki: “Ni govora”. Potem bodo štrajkali šolniki, na ulice interneta odšli kulturniki, novinarji RTV … Pa naštevam ljudi, ki v danih razmerah prejemajo plačo. Ki ne končajo na borzi dela ne glede na kvaliteto in količino opravljenega dela!

Kar naenkrat vidimo, da se morda še zavedajo “žrtev”, ki so potrebne, ampak v duhu znane parole “žrtve morajo biti” v praksi kakor nekoč to pomeni “ampak ne mojih, od drugih”. In smo tam. Brez žrtev vseh, ki prejemajo zanesljiv denar iz državne blagajne, bomo še dolgo, zelo dolgo ostali v močvirju posledic korona virusa. Na nek način bomo nazaj v socializmu, ki smo ga komaj zapustili. Levica bo tedaj v svojem raju, vsi ostali pa v peklu.

Vse bo odvisno od tega, ali se bomo ob epidemiji vprašali o samem sebi, o svojem odnosu do resnice in pravice. Se bomo odpovedali sebičnosti in nevoščljivosti, ki nas zaznamujeta. Ali bo karantena trajala dovolj dolgo, da bomo prišli do tega in se spreobrnili. Bomo začeli delati drugače, govoriti resnico in se odpovedali laži? Bog daj! Za zdaj nam ne kaže prav dobro. In zato me prihodnost skrbi.

Andrej M. Poznič, Časnik

nazaj na vrh