Kolesarska »ljudska« vstaja v Ljubljani

  • Napisal  Dr. Iztok Durjava
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kolesarska »ljudska« vstaja v Ljubljani. A res? Foto: Polona Avanzo Kolesarska »ljudska« vstaja v Ljubljani. A res? Foto: Polona Avanzo

Ko so mi pred časom  v »neodvisnem« časniku Delo (30. 4. 2020) objavili članek, v katerem sem obsodil protizakoniti prvi zbor levičarjev na Trgu republike v Ljubljani, ga je urednik kar lepo oklestil.

Izpustil je namreč bistvo članka, ki se glasi: »Dogodek bi lahko ogrozil tudi življenja vseh nas, je pa z jim Slovenija neslavno postala bolj balkanska kot sam Balkan. Tako se ni zgodilo nič podobnega  protestom v Ljubljani in Mariboru na primer v Srbiji in Srbski krajini, kjer velja policijska ura. Državljani Bosne in Hercegovine, Kosova in Albanije, kjer vladajo izredne razmere, podpirajo ukrepe svojih vlad in spoštujejo vladna napotila.

Tudi v Severni Makedoniji prebivalci upoštevajo karanteno. Kaj takega ni doživela niti naša soseda Hrvaška, tako kot mi članica Evropske unije, saj bi bilo to v neskladju z njenim uspešnim bojem proti ubijalskemu virusu. Vsi normalni Slovenci tudi vemo, da je bila v omenjenem boju nadvse uspešna tudi Slovenija.« Sem pa dolžan manjši popravek glede Srbije, saj je tam med tem opozicija demonstrirala pred srbskim parlamentom in zahtevala odstop predsednika Aleksandra Vućića.

V petek, 8. 5., je v  Ljubljani kakšnih 5000 ljudi znova protestiralo proti aktualni vladi z nekakšnim kolesarskim desantom na središče Ljubljane. Teh 5000 ljudi se je razglasilo kar za slovensko ljudstvo in kot že mnogokrat poprej svoj protestni shod razglasilo za slovensko vstajo. Priča smo bili hudim obtožbam vlade, ki je v mesecu in pol s pravimi ukrepi in požrtvovalnim zdravstvom ter drugimi zaslužnimi ljudmi zavrla prvo fazo pandemije in reševala naša življenja.

Vlada je sprejela tudi dva pomembna zakona, ki sta poskrbela za lajšanje eksistenčnih stisk ljudi in priskočila na pomoč omaganemu gospodarstvu. Obtožbe vstajnikov zaradi domnevne korupcije pri nabavi zaščitne opreme pa so temeljile na ovadbi in obtožnici nacionalne televizije v oddaji Tarča, policija, tožilstvo, sodstvo, ki so edini odgovorni za tovrstno ukrepanje in preiskave, pa za te vstajniške bicikliste ne obstajajo.

Nihče od teh neodgovornih posameznikov, med katerimi so bili tudi vidni poslanci stranke Levica, se ni zavedel, da bi v času krize lahko prišlo do drugačnega scenarija: nekdanji predsednik vlade, ki je hotel z odstopom reševati svoj izgubljeni politični položaj na izrednih volitvah, bi moral vsaj slutiti, da bi to lahko vodilo v katastrofo in Ljubljana bi lahko postala drugi Bergamo.

Protestniki so tulili tudi proti neki fiktivni policijski državi, diktaturi in nekakšni orbanizaciji Slovenije. Nihče od teh bistroumnih vstajnikov pa niti po naključju ni in tudi nikoli ne bo pomislil, da je za Slovenijo bolj od orbanizacije ali janšizacije nevarna kordišizacija, mesecizacija, štrukljizacija in predvsem kučanizacija naše dežele, saj slednji črpajo svoje ideje iz že preseženih družbenopolitičnih opcij.

Tako se je nekdanji predsednik republike Milan Kučan po koncu prve faze reševanja pandemije oglasil z intervjujem v Nedeljskem dnevniku (22. 4. 2020). Sam sem, ker nimam rad dolgih tirad nekdanjega predsednika, prebral le povzetek intervjuja, ki ga je objavil prav tako »neodvisni« Dnevnik (23. 4. 2020).

Kučan je v povzetku najprej kot nekakšen nadučitelj okaral predsednika republike Boruta Pahorja, češ da se ni odzval na znano depešo Svetu Evrope. Sam sem prepričan, da je moral Pahor zadevo premisliti, saj zlasti »neodvisni« slovenski mediji, kadar le morejo, zlivajo nanj golide smrdljive gnojnice in vsakdo, ki ima vsaj malo  časa, zahteva zaradi nekih nepomembnih zadev predsednikov odstop.

Pri tem je zlasti aktivna skupina akademikov različnega izvora. In to kljub temu, da je Pahor med ljudmi cenjen in priljubljen, kar kažejo številne ankete tako z desnega kot tudi sredinskega političnega pola. Pahor je namreč prvi predsednik v samostojni Sloveniji, ki je v svojem drugem mandatu doumel, da mora biti predsednik vseh Slovencev in ne samo nekakšnega komunističnega nadrazreda.

Seveda pa se je Kučan lotil tudi ukrepov aktualne vlade. Motijo ga predvsem napovedana večja pooblastila vojski in policiji. Sam pa je čisto pozabil, da je kot komunistični prvak kar dobro sobival z nekdanjo politično policijo, ki je na osnovi tajne zakonodaje opravljala hišne preiskave, prisluškovala komur koli je hotela, izsiljevala s sodelovanjem in opravljala vsakršne umazane rabote.

Še posebej pa mi je padla v oči Kučanova oznaka, ki jo je namenil notranjemu ministru Alešu Hojsu in se dotika njegove menda vprašljive integritete.

Ob tem bi se človek vprašal, kakšna pa je integriteta njegovega prijatelja in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Njemu je nevarni virus omogočil, da bo lahko, namesto da bi se zglasil kot že velikokrat poprej na sodišču, sicer brez pompa praznoval njemu ljubi 9. maj in zapel kakšno revolucionarno vižo. Sicer pa Jankovićeva integriteta ni sporna niti za drugega veljaka slovenske partije Janeza Kocijančiča niti ne za slavnega in to pot tudi slavljenega ekonomista Jožeta Mencingerja.

Na koncu pa naj navedem še eno  integritetno zagato, tokrat nekdanjega Kučanovega svetovalca Zdenka Roterja. Ta je v baje »resnicoljubni« knjigi Padle maske povsem »pozabil«, da je bil, ko je kot operativec služboval v slovenski politični policiji in je sestavljal obtožnico zoper Edvarda Kocbeka,  njegov glavni špicelj s tajnim imenom Piette pravzaprav pisatelj Jože Javoršek.

Slednji je omenjenemu operativcu dostavljal na stotine skonstruiranih poročil, ki so Kocbeka zelo obremenila. Je pa res, da sem se na Padle maske spomnil v času, ko moram masko vsak dan uporabljati tudi sam.

Dr. Iztok Durjava, Ljubljana

nazaj na vrh