Kočevska reka, kraj povezan z bolečino, trpljenjem in upanjem slovenskega naroda Izpostavljeno

  • Napisal  Vane K. Tegov
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: V fokusu foto: V fokusu

Nedolgo nazaj je pot nanesla v smeri  proti Kočevski reki. Ne prvič. Vsakokrat je doživetje in čutenje  močno, a vedno drugačno. Drugačno tudi zato, ker je vedno nekaj drugače doživetega dojetega, k sebi vzetega. Včasih tudi zaboli, zapeče, »švisne« pod rebra in  ti potegne glavo kvišku najprej zaznaš okolje potem pa spremljaš ta nevidni migljaj kako nadaljuje v neskončne višave dokler ne postane eno z neskončnostjo. In tam ostane visoko nad nami misel, ki je kot zvezda Danica vedno tam nad nami v skrbi za našo usodo tu spodaj. Tu spodaj oziroma tam spodaj kjer je planota, bogato gozdnata z vsem lepim danim naravnim in pristnim.

Ni  pa bilo vedno tako. Mnogo stoletij so tukaj domovali, živeli, ustvarjali, se rojevali,  postali eno z naravo kočevski Nemci, ki so v te kraje prišli  okrog leta 1350. Z dotedanjimi  prvotnimi prebivalci so  tvorili jedro ki je bilo močno, pridno prizadevno in vzdržno dolga stoletja. Prenesli so obdobja ko je bilo hudo ali manj hudo, nikoli pa tako kot po drugi svetovni vojni. Tukaj je vera bila vedno doma. Tukaj v Kočevski reki so imeli  svojo župnijo že leta 1370 kar samo potrjuje, da  je to bila močna skupnost. To, prav to, je bilo hudo moteče za nove medvojne in po vojni  nastajajoče  oblasti,  ki so po druge svetovni vojni postali vse drugo kot spoštljivi do preteklosti. Seveda tudi med vojno so cerkve bile žrtve  različnih vojaških skupin kot so četniki, Italijani, Nemci. Najbolj neusmiljena je bila povojna tako imenovana nova, »ljudska« oblast. Sredi vas je stala cerkev Svetega Janeza Krstnika, izredno dober primerek baročne cerkve, ki so jo porušili komunisti in sicer leta 1953-54, skupaj  z še 26 cerkvami s tega območja.  Po pripovedovanju  domačega župnika Jožeta Milčinoviča, ki je v te kraje prišel leta 2004, so  komunisti in revolucija  tukaj  in v širši okolici uničili vse kar je spominjalo na vero, uničili do 26 cerkva oziroma 95 sakralnih objektov te še 400 manjših obeležij z verskim predznakom.  S postavitvijo cerkve Svetega Janeza Krstnika sta se vera in Bog vrnila tam kjer bi morala biti ves čas, med ljudi. Čudovita, čustvena in obenem pretresljiva pripoved oziroma resnica o tem kakšno zlo je bil komunizem in kaj je vse hudega storil ljudem. S strani brezbožnikov in izdajalcev slovenstva, se pravi komunistov, je bil izveden kulturocid, verski genocid ter popolno iztrebljanje Kočevarjev-Nemcev, staroselcev, ki so v te kraje prišli okrog leta 1350. Tukaj so se dogajale pretresljive zgodbe povezane  z vero in vrnitvijo te v te kraje kjer so vera in vse povezano z njo doživele zatrtje  tudi vsega ostalega kar spominja na konfesionalno.

Želja po izgradnji nove cerkve je bila tako močna da so leta 1994 postavili temeljni kamen za novo cerkev. Po petih letih  je bila julija 1999 posvečena prvotnemu svetniku Janezu Krstniku.

Na tem območju po drugi svetovni vojni je nastalo zapro območje Gotenica, je bilo  poleg vadbenih objektov za »čuvaje« novega reda narejen »mini mundus« mali svet pod zemljo kjer bi se zatekli pred vsesplošnim napadom  imperialistov. Da bi realizirali to bolno misel so tako rekoč izpraznili območje in pripeljali zveste podanike »rdečemu »carju,  predel  z čudovito naravo in klenimi ter  pristnimi Slovenskimi domačini in Kočevarji zamenjali za klečeplazne prišleke, ki niso imeli pristnega stika in čutenja pokrajine okrog sebe.

Konec minulega stoletja kot opravičilo države za uničeno kočevsko sakralno dediščino  je zraslo novo svetišče  po načrtih arhitekta Janeza Gomboca. Notranjost je prijeten splet starega in novega prevladuje pa toplina lesa. Kar se same Kočevske reke tiče je tukaj zelo pomembno vedeti da se je v prelomnih časih zgodil  pomemben , odločilen korak pri nastajanju nove države, oziroma njene vojske. Tako kot ej bilo potrebno na ruševinah stare zgraditi novo cerkev, je bilo potrebno tudi na vojaškem področju začeti z ustanavljanjem

 vojske nove države, k i se je prav za prav  zgodilo  nedaleč stran  od cerkve svetega Janeza Krstnika. Tam nekaj sto metrov stran je prvič zadišalo po Slovenski vojski.

Kočevska reka ima resnično eno najlepših sodobnih cerkva v Sloveniji. Svetišče zaznamujejo  dela akademskega kiparja Staneta Jarma z mnogimi lesenimi kipi in skulpturami in nitaži Slikarja Marka Jermana. Sama cerkev ter skulpture   iz lesa živijo in so vgrajene  v sosledju in sonaravnem  nizu  kot da so dolgo  v »dobri« družbi. Skoti vitraje Marka Jermana prikazana obdobja  iz življenja slovenskega  naroda, ki je na svoji poti srečeval z mnogimi  nevšečnostmi in nesrečami. Na vitrajih se pozornemu  opazovalcu ponudi videti prizore in polpretekle pa tudi iz nekoliko bližje preteklosti. Se ne sme zgoditi in si ne smemo dovoliti, da se obnovljeno, na novo začeto zaupanje  podre  z nerodnim gibom ali nespametjo tisto doseženo stopnjo notranje, mentalne  obnove  za katero je bilo naporno in težko  povrniti in vrniti  na kraj,  ki mora biti  vzet za svetega  vsaj po dveh  bistvenih stvareh: vrnitev vere same preko vsega naštetega povezanega z obnovo cerkve Svetega Janeza in drugo, da se neguje tisto kar se je začelo pred devetindvajsetimi leti v »Parku MSNZ«,  to je pot in kasneje  cilj,  ki se mu reče lastna  Slovenska država. Zato si Kočevska reka zasluži posebno mesto v mislih in srcih zavednih Slovencev doma in na tujem. Tudi z obiskom in molitvijo v cerkvi Svetega Janeza Krstnika

 

Negujmo to kot je prav in kot je potrebno, s srcem!

Vane K. Tegov

Vir: TUKAJ.

nazaj na vrh