Ko slišim za globalno segrevanje, se primem za denarnico! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

V zadnjih mesecih se je znova močno okrepila kampanja proti tako imenovanemu globalnemu segrevanju. Ker je ta sintagma že dokaj prežvečen pojem, ga mnogi raje imenujejo podnebne spremembe, kar je pravzaprav zelo izmuzljiv pojem, saj se podnebje spreminja, odkar obstaja planet Zemlja. Res je sicer, da k temu pripomore tudi človeška civilizacija. A če pomislimo, da k onesnaževanju okolja pripomore tudi živinoreja, ki je veliko starejša gospodarska panoga kot denimo industrija, torej glavni onesnaževalec okolja, potem je jasno, da se nahajamo v neki čudni logiki izumljanja tople vode. Podnebje se spreminja ves čas – to dokazujejo tudi ledene dobe v preteklosti. In ekstremni vremenski pojavi niso zgolj produkt moderne dobe, ampak so predvsem odziv na sodobno Sodomo in Gomoro, le da si večina ljudi pred tem dejstvom nalašč zatiska oči.

 

Pustimo ob strani dejstvo, da so prav prejšnji teden mediji prišli na dan z novimi ugotovitvami, da je povprečna temperatura na našem planetu v zadnjih letih skokovito narašča, čeprav se lahko vprašamo, koliko lahko še zaupamo znanosti, ki postaja vse bolj servis sodobnih ideoloških in mitskih prepričanj o tem in onem. Ko gre za ekologijo, je treba priznati, da se evropska industrija vse bolj ekološko osvešča, to vedno bolj velja denimo za avtomobilsko industrijo, ki je v zadnjih letih doživela škandal z dizelskimi motorji. Trendi razvite družbe nam ponujajo še vedno precenjene električne avtomobile, ne da bi nam povedali, kolikšno ekološko breme predstavlja izdelava enega takšnega avtomobila. Za človeka je seveda najbolj ekološko pešačenje, a tudi tu pridemo do ugotavljanja, koliko ogljikovega dioksida povprečen moški izdiha ob pešačenju na ravnem v veliki vročini (denimo 35 stopinj Celzija) in relativni zračni vlažnosti 80 odstotkov. To je le dodaten pokazatelj, da je obsedenost z makro-ekologijo, kar je sicer temeljna značilnost globalnega eko-socializma, velikokrat povezano s prepričanji, ki nimajo nikakršne racionalne podlage.

A to za globalno eko-levico niti ni pomembno. Slednja je poskrbela za nekakšen globalni shod proti podnebnim spremembam, ki je spomladi dobil svojo filialo tudi v Sloveniji. Pustimo ob strani dejstvo, da se je tega shoda veliko dijakov udeležilo predvsem zato, da so se vsaj za en dan znebili pouka. Globalna eko-levica je šla še korak dlje in našla novo ikono v boju proti globalnemu segrevanju v osebi mladoletne Švedinje Grete, ki je postala nekakšen idol za evropsko mladino. In še več: Greta naj bi si letos vzela v šoli prosto leto, da bo lahko lažje izvajala kampanjo proti podnebnim spremembam, tudi s pomočjo jadranja v New York. In seveda si nihče ne bo postavil vprašanja, koliko ekološka je bila izdelava jadrnice, s katero bo svetovna ikona ekosocializma prijadrala v državo, ki naj bi predstavljala eno največjih groženj planetu Zemlja. Nevarne jedrske elektrarne sovjetske izdelave tu rajši pustimo ob strani. Da neumnost res nima meja, dokazuje tudi nedavna izjava britanskega princa Harryja, da zaradi ekoloških razlogov ne bi imel več kot dva otroka. Bizarno do amena!

Vendar se motimo, če mislimo, da je Greta zgolj junakinja globalne levice. O globalnem segrevanju ves čas govori tudi papež Frančišek, kar je dovolj, da se tovrstnega diskurza oprijema čedalje več mnenjskih voditeljev iz katoliških vrst. Ko sem lani raziskoval vključenost nevladnih organizacij v platformo Sloga, sem lahko odkril nenavadno bližino med izpostavami levice, kot je denimo Mirovni inštitut, in nekaterimi katoliškimi organizacijami, saj so se oboji znašli pod istim dežnikom. Ko sem nekatere od slednjih povprašal o tem, sem dobil nenavadne odgovore, češ saj sploh nismo vedeli, da smo vključeni v to platformo. No, dejansko je bila vsa stvar v tem, da so preko tovrstnih platform kandidirali za proračunska sredstva. In prav v tem grmu tiči ekološki zajec – vsa kampanja glede globalnega segrevanja, pardon, podnebnih sprememb je namenjena temu, da se vsem evropskim staroselcem v glavo vbije občutek krivde. Češ, vi ste onesnaževalci, vi ste krivi za nesreče, sedaj pa za to še plačajte. In tako pridemo do vedno novih in novih davkov. O tem, da največ globalnega onesnaževanja prispevajo države tretjega sveta, ki v zadnjem času doživljajo pospešen industrijski razvoj, pa ekosocialisti raje molčijo.

Verjetno se boste strinjali, da je nabijanje občutkov krivde v vsakdanjem življenju eden najbolj perfidnih načinov manipulacije z ljudmi. Če hočeš sočloveka, ki ti je blizu, obvladati, da bo plesal po tvojih notah, najdeš njegovo šibko točko, ga narediš za storilca, sebe pa za žrtev. In seveda se mora zaradi svojega storilstva ves čas »odkupovat« in permanentno sprejemati vlogo grešnega kozla. Kar v praksi pomeni, da moraš denimo, če skušaš iti kaj po svoje, poslušati, da si navaden umazan nehvaležnež, ker na primer nisi poskrbel za starše, jim nisi vrnil dobrote, ki si ti jo izkazali (dejstvo pa je, da pri medgeneracijskemu odnosu nikoli ne gre za simetričnost, kajti »ptički« prej ali slej odletijo iz gnezda in dajejo ljubezen naprej). Iz tega začaranega kroga je zelo težko izstopiti, dokler nisi popolnoma ozaveščen, da si žrtev manipulacije, in dovolj močan, da se temu upreš.

Na družbeni ravni ta princip ravno tako deluje. Tudi pri migrantskem vprašanju. Ko je italijanski notranji minister Salvini v zadnjem času rekel STOP vsem ladjam, ki so hotele v Italijo pripeljati nov kontingent muslimanskih migrantov, je bil takoj tarča ostre kritike s strani nemškega kolega Seehoferja in zahtev, naj Italija takoj odpre pristanišča za ladje z migranti. Seveda je Salvini to zahtevo zavrnil. In ima prav, čeprav so hoteli z njim manipulirati, češ da Italija ravna samovoljno in ne v duhu skupnega reševanja migrantskega vprašanja na ravni Evropske unije. In kakšna je sploh ta skupna migracijska politika? Predvsem ta, da Evropska unija ostane odprta za uvoz islama, vprašanje je le, kako in koliko si bodo članice Evropske unije razdelile migrante med seboj. Verjetno ni potrebno posebej ugibati, koliko na ta račun služijo nevladne organizacije, ki od tihotapcev dobivajo »belo blago« - namesto da bi rešene migrante pripeljali v najbližjo obalo (Libija, Tunizija), jih odpeljejo v Evropo. Gre torej za načrten uvoz, katerega namen je povsem spremeniti demografsko podobo stare celine. Seveda na račun slabe vesti in občutkov krivde, ki bi jih morali imeti »beli Evropejci« - češ, kar so naši predniki zagrešili, naj sedaj potomci poplačamo tako, da Evropo »pobarvamo« na temno in ji vtisnemo Mohamedov pečat.

Tisto, kar je najbolj moteče, pa je naivnost, utemeljena s krščanskimi argumenti – kardinal Vinko Puljić, sarajevski nadškof in metropolit, je tako pred leti razložil, kako je med vojno v Bosni in Hercegovini vsa humanitarna pomoč iz arabskih držav prihajala v roke izključno muslimanom, saj jo je bilo prepovedano deliti kristjanom. Ko pa je papež Frančišek obiskal Lesbos, je vzel s seboj še nekaj migrantov, seveda je dal prednost muslimanom.

Torej, ko bo spet kdo omenil globalno segrevanje, se bom najprej prijel za denarnico. Na tem mestu sporočam: na račun vbijanja občutka krivde od mene ne boste dobili niti centa. Prav tako ne pričakujte od mene, da bom na račun občutkov krivde že vnaprej privolil v »novo« Evropo.

nazaj na vrh