Ko se vici pišejo sami Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Problem Slovenije ni toliko enoumje kot slaboumje.

 

Prav v dneh okoli božiča sem na portalu Slovenske tiskovne agencije zasledil novico o tem, da je javnomnenjska podpora vladi Marjana Šarca rekordna. Anketo je na vzorcu približno sedemsto anketirancev izvedla Mediana, ki je predstavila tudi lestvico najbolj priljubljenih politikov. Na vrhu je seveda spet predsednik Borut Pahor, na drugem mestu Marjan Šarec, ki mu podpora še raste (vau!), na tretjem pa, ne boste verjeli, evroposlanka in ljubiteljica muslimanskih migrantov Tanja Fajon, ki je prehitela celo popularno evropsko komisarko Violeto Bulc, in to kljub že pregovornemu slovenskemu nezaupanju evropskim institucijam. Predstavljam si, da morajo ljudje na ulici glasno ploskati in izvajati pravcate ovacije, kadar se Fajonova pojavi med njimi, čeprav velika večina slovenske javnosti zavrača razvpiti marakeški sporazum – ki pa ga Fajonova zelo podpira. Čudno, ne?

Priznati moram, da sem se, ko sem prvič prebral to novico, krohotal. Vendar so zadeve v resnici smrtno resne. To umetno javnomnenjsko »pumpanje«, ki še najbolj pristaja kakšni Severni Koreji, je namreč povezano z dejstvom, da je začela Šarčeva vlada s populističnimi ukrepi izvajati politiko v slogu Titove Jugoslavije, saj so začeli na hitro zapirati problematična poglavja, kot je denimo policijska stavka, na centrih za socialno delo bodo zaposlovali nove kadre, tudi državna uprava nasploh se bo precej »odebelila«. Nihče pa se ne vpraša, kdo bo to plačeval. V režimskih medijih lahko beremo le, da vlada ukinja delovna telesa – in ljudstvo, željno kruha in iger, bo spet veselo ploskalo, češ, poglejte ga, Serpentinška, kot predsednik vlade se še bolje znajde kot na odru vaške veselice.

Vendar bo tega delirija kmalu konec. In takrat bo tudi večini Slovencev jasno, da Serpentiškovi vici pač niso zastonj. Ko kruha ne bo več (kaj šele potice), se bodo tudi igre nehale. Saj se še spomnite, kdaj je SFRJ postala nesposobna vračati kredite zahodnim državam?

Opomba: Komentar je bil v začetku januarja objavljen v tiskani Demokraciji.

nazaj na vrh