Kako Slovenci skačemo v prazen bazen Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Prejšnji konec tedna smo lahko dočakali nov veliki hit predsednika vlade Marjana Šarca. Ob njegovih sedaj že kar legendarnih modrostih se morda lahko marsikdo nasmehne ali si reče, češ ta človek je preprosto znorel. So pa tudi takšni, ki mu ploskajo in si ob tem domišljajo, da so na pravi strani zgodovine, na strani resnice in pravice.

 

Marsikdo bo rekel, češ saj smo v demokraciji, vsak lahko govori, kar želi. Vendar je potrebno ob tem pripomniti, da temu ni tako – zaostrovanje praks pri pregonu tako imenovanega sovražnega govora pač ni v skladu z demokracijo. Tudi v obdobju pred letom 1990 smo imeli neke vrste demokracijo, seveda po modelu korporativnega zastopstva pod dežnikom ene in edine partije, imeli pa smo tudi neke vrste svobodo govora, ki je veljala, v kolikor se izjave niso dotikale svetih krav na oblasti, sankcije pa je urejal zloglasni 133. člen kazenske zakonodaje.

Seveda pa se velja vprašati, čemu toliko razburjenja ob zadnjih Šarčevih izjavah, ki dejansko niso mogle presenetiti nikogar, ki ima vsaj malo pojma o slovenski politiki? Šarec je izrekel tisto, kar smo lahko tudi pričakovali. Kot osebnost lahko igra klovna in arogantneža v stilu ljubljanskega župana, ki ga očitno močno občuduje, a to je zato, ker sistem to omogoča. In tudi zato, ker to omogoča brezbrižnost ljudi. In seveda smo lahko spet poslušali reakcije v stilu, češ kako mora narod izvoliti takšne ljudi. A vprašajmo se: ali razne Šarce res volijo ljudje? Namreč, doslej sem že nekajkrat spomnil na znano tezo, da je demokracija v naši državi le simulacija nečesa, kar v resnici ne obstaja. Lahko bi rekli, da imamo pred seboj navidezno resničnost, ki se sicer dobro ujema z ideali v naših glavah, češ da imamo demokratično Slovenijo. A še vedno je to zgolj navidezna resničnost. Marsikdo se bo skliceval, češ saj je tudi v ustavi zapisano, da je Slovenija demokratična država. Seveda je zapisano, a kaj zato? Papir vse prenese, pravi star pregovor. V času Titove Jugoslavije je tedanja zakonodaja jamčila versko svobodo. Kako je to izgledalo v praksi, vemo – spomnimo se samo napada na škofa Antona Vovka. Versko svobodo v komunistični Sloveniji je pred leti na karikiran način še najbolje opisal neki borčevski funkcionar iz Šentjerneja, ki je odkrito povedal, da je bilo bistvo verske svobode predvsem zagotavljati pravico človeka do tega, da je lahko ateist. Vse ostalo je spadalo v sfero opija za ljudstvo.

In če se vrnemo k aktualnemu slovenskemu premierju in njegovim modrostim o skakanju v bazen, ki je lahko tudi prazen, velja spomniti, da je vse to le parodija na splošna prepričanja, ki veljajo v slovenski politiki. Torej: čim manj razmišljajte, ne ukvarjajte se preveč s političnim dogajanjem in skrbite za svoj vsakdanji kruh. Za vse ostalo bomo poskrbeli mi, ki smo na oblasti, če lahko povzamem glavno sporočilo Marjana Šarca in njegovih botrov. Mednarodno najbolj uveljavljeni slovenski pisatelj Drago Jančar je že pred dvajsetimi leti v svojem prispevku v znamenitem zborniku Sproščena Slovenija zelo jasno opozoril, da je v naši državi nemišljenje velika vrednota. Misliti na nič in ali celo nič misliti – vse to je postalo nekakšno glavno vodilo usmerjanja družbe. Tudi zato lahko lažje razumemo, zakaj so tudi nekoč kritični intelektualci, ki so znali plavati proti toku in to tudi jasno pokazati, utihnili. Ker zavoljo svojega preživetvenega refleksa nočejo tvegati, da bi jih medijski dobro namazan stroj povsem povozil in jih odplaknil na obrobje družbe. Iz tega razloga se vsi, ki na področju intelekta nekaj štejejo, raje zaprejo v svoj slonokoščeni stolp in se naredijo slepe in gluhe. Zato pa se toliko glasnejši tisti, ki lahko tulijo z volkovi oblastne elite. Ali ni tudi to dokaz, da živimo v nekakšni psevdo-demokratični družbi, ki je dejansko uresničeni novi totalitarizem oz. cinična distanca?

Skratka, izjave Marjana Šarca niso toliko problem premierja in botrov, ki so ga nastavili, pač pa so problem slovenske nacije, ki vse to dopušča. In ob tem močno spominja na bolnika, ki si zatiska oči pred diagnozo in noče oditi na zdravljenje. Pač pa se tolaži, da še nekako gre in dokler bo šlo, bo pač šlo. In ko bo operacija uspela, bolnik pa umrl, kaj bomo rekli takrat?

nazaj na vrh