Kaj se dogaja z družinsko medicino? Izpostavljeno

  • Napisal  prim. Janez Remškar,dr.med. / za Nova24tv
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kaj se dogaja z družinsko medicino?

Mislim, da je sedanje stanje na področju družinske medicine lep dokaz nesposobnosti politike na področju zdravstva v zadnjih letih. Jasno kaže le na govoričenje, politiziranje in obljube. Raje se ukvarjajo z ideologijo, frazami o javnem zdravstvu, menjavajo ministre, borijo se proti koncesionarjem, ki so del javnega sistema, ki ga tudi sicer nihče ne ukinja in mora biti temelj zdravstvenega sistema. Kot da ne vedo, da so za zdravstvo pomembne dostopnost, racionalnost in učinkovitost, beri kakovost, ob uspešnosti.

 

Na ministrstvu za zdravje so leta 2013 v dokument z naslovom Javna mreža primarne zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji med drugim zapisali:

1. Dobra primarna zdravstvena dejavnost naj bi bila temelj vseh kakovostnih sistemov zdravstvenega varstva v svetu.

2. Dobra primarna zdravstvena dejavnost omogoča večjo kakovost, manjše stroške, večjo enakost in večje zadovoljstvo z zdravstvenim varstvom nasploh, je dostopna vsem ljudem v lokalnem okolju brez predhodnih napotitev ali posredovanja drugih zdravstvenih zavodov oziroma posameznikov.

3. Ministrstvo za zdravje v zadnji letih namenja prav posebno pozornost primarni ravni in še posebej družinski medicini, zato pri svojih politikah zdravstvenega varstva sprejema odločitve, ki bi omogočile kakovostnejšo obravnavo pacientov na območju celotne Slovenije.

4. Ministrstvo se zaveda, da je treba obstoječe, sicer dobro primarno zdravstveno varstvo nujno nadgraditi, da bo kos zdravstvenim izzivom v prihodnje.

V nadaljevanju so zapisali:
Sodobni trendi v medicini in zdravstvu postavljajo pred primarno zdravstveno dejavnost velike izzive. Prenos dela s sekundarne na primarno raven, večanje števila kroničnih bolnikov zaradi demografskih sprememb, večja izobraženost in zahtevnost bolnikov, večanje glavarine na zdravnika, hiter razvoj medicinskih smernic in priporočil je samo nekaj dejavnikov, ki zahtevajo spremembe na primarni ravni zdravstvenega varstva.

Stanje poslabšujeta staranje zdravnikov in vse redkejše odločanje mladih diplomantov za specializacijo iz družinske medicine. Zaradi tega se v Sloveniji srečujemo s slabo pokritostjo nekaterih regij z zdravniki. Podcenjenost stroke na primarni ravni se zagotovo kaže tudi z razporeditvijo v plačne razrede.

In stanje danes?
Kaj je naredila politika, da bi se stvari spremenile? Mislim, da je sedanje stanje na področju družinske medicine lep dokaz nesposobnosti politike na področju zdravstva v zadnjih letih. Jasno kaže le na govoričenje, politiziranje in obljube. Raje se ukvarjajo z ideologijo, frazami o javnem zdravstvu, menjavajo ministre, borijo se proti koncesionarjem, ki so del javnega sistema, ki ga tudi sicer nihče ne ukinja in mora biti temelj zdravstvenega sistema. Kot da ne vedo, da so za zdravstvo pomembna dostopnost, racionalnost in učinkovitost, beri kakovost, ob uspešnosti.

Foto: STA

Za vse to mora politika zagotoviti najprej pogoje in v nadaljevanju natančen nadzor tako nad javnimi zavodi kot tudi nad koncesionarji. Žal se sedaj pogovarjamo samo o številkah, kot so glavarine, glavarinski količniki, nič pa o kakovosti opravljenega dela. Kot da nas to ne zanima. Ali je to res? Ali nas res ne zanima, kakšen je naš osebni, družinski zdravnik? Ali je dober in upravičen zaupanja? Kako to merimo itd? Priznati je treba, da je delo družinskega zdravnika zahtevno, kajti srečuje se z vsemi mogočimi boleznimi in vsak trenutek mora imeti pred očmi zelo široko diferencialno diagnozo! Ali ima za to dovolj časa? Ali koga to sploh zanima?

Za primerjavo – specialisti se soočajo z že usmerjenimi bolniki in z le svojo problematiko. V tem pogledu se delo družinskih zdravnikov pri nas podcenjuje. Res je tudi, da so razmere po Sloveniji na področju družinskih zdravnikov različne. Marsikje so prisotne preobremenitve, vendar ne povsod. Res je tudi, da je biti zdravnik na ruralnem območju težje, ker mora sam postoriti marsikaj, česar njegov kolega, ki dela v bližini bolnišnice, ne naredi in pošlje v bolnišnico. Poleg tega njegovi otroci mnogokrat nimajo enakih možnosti kot otroci zdravnikov iz urbanih centrov. Po drugi strani je res, da so ljudje z ruralnih območij manj zahtevni, bolj skromni. Vse to in še marsikaj so razlogi, zakaj se mladi zdravniki danes s težavo odločajo za delo v splošni ambulanti, kakor smo to delo imenovali včasih. Naj poudarim, da je veliko, če ne vse, kar se tiče mojega zdravja, v rokah mojega osebnega zdravnika. On odloča o moji usodi. Nam pa se v povprečju zdi pomembno, da nam napiše bolniško, da recept in brez zadržkov napiše napotnico. To je povsem napačno. Vse drugo je bolj pomembno. Družinski zdravnik je moj prvi zdravnik in od njegovega znanja, usposobljenosti sem kot bolnik odvisen tudi ob resnih obolenjih, ker je čas, kdaj in kako ukrepa, pomemben. Naj dodam, da sem v tujini doživel, da je osebni zdravnik prišel v bolnišnico “zasliševat” specialista o tem, kako obravnava njegovo bolnico. Tudi sam si želim takega zdravnika. To pa ne bodo uredili količniki in tudi ne podcenjevanje njihovega dela. Kljub temu pa moram zapisati, da medicina ni le poklic, je tudi poslanstvo, kar pa se v zadnjem času vse bolj  izgublja.

Dr. Janez Remškar

nazaj na vrh