Kaj boste otroku odgovorili, ko vas bo nekoč vprašal: Mami, ati, koga sta volila 3. junija 2018? Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kaj boste otroku odgovorili, ko vas bo nekoč vprašal: Mami, ati, koga sta volila 3. junija 2018?

Poznate Ghofrane Haddaoui? Ne? Pa bi jo morali. O njej bi morali pripovedovati svojim otrokom, vaše otroke bi morali o njej učiti v šolah.

Bilo je leta 2004, ko je lepa 23-letna Tunizijka postala prva uradna žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Našli so jo ob smetišču na obrobju Marseilla, kjer deluje eden največjih muslimanskih centrov v Evropi s svojim (skritimi) šeriatskimi sodišči. Njeno truplo je bilo povsem izmaličeno. Preiskovalci so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in jo nato kamenjali. Kar 30 zadetkov s kamni točno v glavo so našteli forenziki. V lobanji so bile luknje, zobje povsem izbiti. Storilce so sicer prijeli in jih kaznovali, toda šele potem, ko je spregovorila njena mati, saj mlade Tunizijke njen oče ni želel pokopati na tradicionalen način, češ da je umazana in nečista. Takih pa domnevno Alah ne mara. Večina je umor označila za osamljen primer fundamentalistov, toda v resnici že je šlo za spopad civilizacij med Evropo in tujimi kulturami.

Multikulturalizem je na Švedskem začel ubijati prej. Ta skandinavska država je dolgo veljala za eno najvarnejših držav na svetu. Najprej so na sever Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prihajali predvsem Balkanci in pregovorno delovnim Švedom, ki so izraziti individualisti, prinesli kulturo nedela. Najprej so delodajalci ugotovili nenadno rast bolniških odsotnosti. Ko so raziskovali, so odkrili, da prišleki sploh niso zboleli, ampak so odšli v svoje domovine, kjer so pomagali delati na poljih. Še izrazitejši primer izkoriščanja dobrote gostiteljev se je pokazal pri pomoči, ki jo je švedska policija nudila voznikom. Ko je komu na avtocesti zmanjkalo bencina, je takoj prišla policija in mu dotočila gorivo. Ja, uganili ste – kar naenkrat je vsem Balkancem na Švedskem na avtocestah začelo zmanjkovati bencina.

A Švedi so vseeno nadaljevali z gradnjo multikulturne družbe in zatirali vsakega, ki bi temu nasprotoval. To se je pokazalo leta 2000, ko je multikulturna tolpa, v kateri je bilo 15 priseljencev in vsaj en švedski ljubitelj “drugačnosti”, napadla in umorila takrat 17-letnega Daniela Wretströma. Starša sta Daniela medijem opisala kot mirnega in dobrega fanta, ki je veliko časa preživel na ribolovu, igral bobne in bil tudi hudomušen. Tistega usodnega dne, 9. decembra, je Daniel čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je z zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljenska tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba “rasizem zdrobiti”. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno. Mediji napada niso obsodili, so pa pogreb, na katerem se je zbralo več sto ljudi, označili za shod rasistov.

A miniti je moralo še 10 let, da so se Skandonavci zbudili. 26. septembra 2010 se je zgodil eden najbolj nagnusnih in brutalnih zločinov v zgodovini sodobne Švedske. Tisto nedeljo se je 27-letna Elin Krantz, modrooka in svetlolasa Švedinja iz Göteborga, v zgodnjih jutranjih urah s prijatelji vozila s tramvajem. Iz nočnega kluba Valand se je vračala proti domu. Po postajališču Hjalmar Brantingsplatsen je ostala sama, izstopila je na postajališču v bližini svojega doma v Hisingenu. Običajno to nikoli ni bila težava, saj je Švedska še vedno veljala za varno državo. Toda na tramvaju je bil tudi 23-letni Ephrem Tadele Yohannes, črnec iz Etiopije, ki je nekaj časa živel v Združenih državah Amerike. Voznik tramvaja je kasneje povedal, da je Ephrem vidno nadlegoval Elin, videlo se je, da ji je nelagodno, in da je po izstopu iz tramvaja šel za njo.

Elin se ni vrnila domov, našli so jo na gozdnatem območju nedaleč od postaje tramvaja. Policisti in forenziki so se ob pogledu na izmaličeno truplo zgrozili. Rekonstrukcija zločina je pokazala, da je bila Elin brutalno posiljena, pretepena. Najprej je pretrpela udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh, jo pustil ležati z razkrečenimi nogami, na njeno glavo in prsni koš je zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ironija usode je, da je Elin sama sebe označevala za multikulturno, bila je članica skupine “Radi imamo raznolikost”, zavzemala se je za migrante.

A kar je sledilo zločinu, kaže na vso pokvarjenost levičarskih aktivistov. Pri poročanju o umoru so politično korektni mediji, da ne bi vznemirjali javnosti, na slikah prekrili oči morilca, objavili niso niti polnega imena, samo starost. Prav tako multikulturni medijski mainstream sprva ni želel objaviti fotografij s prizorišča zločina, večina je ignorirala tudi protest domoljubnih Švedov, dno pa so dosegli s tem, da so potvarjali dejstva, da bi omilili težo zločina. Začeli so namreč razširjati govorice, da je imela Elin Krantz rada “črne konje”, zmontirali so celo posnetek, češ da je nesrečna svetlolaska partnerica črncem v filmih za odrasle. Na srečo so bili na Švedskem tudi neodvisni mediji, ki so vse objavili in javnosti pokazali vso strahoto tega ogabnega zločina.

Švedska zgodba je pomembna zato, ker kaže, kaj se zgodi z državo, ki nenadzorovano odpre vrata kulturam, ki niso združljive s civiliziranim in naprednim svetom. Podobno se je zgodilo v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Nizozemskem in drugje. Vse države se spreminjajo v bojišča dveh kultur, dveh svetov, po številu posilstev na 100.000 prebivalcev počasi prehitevajo afriške in srednjeameriške države. Zdi se, da se arabski in afriški priseljenci prihajajo na staro celino izživljat nad staroselci, predvsem ženskami. Ali veste, kaj je Nigerijec Oseghale, posiljevalec in morilec 19-letne Pamele Mastropietro v Macerati v Italiji, rekel svojemu prijatelju, ko ga je poklical? “Za posiliti imam belko!”

Gre za radikalno agresijo Evropejcem tujih civilizacij, pred katero medijski mainstream ne samo zatiska oči, ampak manipulira z informacijami in skuša omiliti prav vsako dejanje afriških in arabskih barbarov. Danes se temu upirajo le države Višegrajske skupine, ki danes veljajo za varne države, Slovenija pa gre po poti zahodne Evrope, čeprav vlada v odhajanju pravi, da je dežela na sončni strani Alp varna država. Ja, tudi zahodnoevropske države so bile nekdaj varne, ko pa so odprle vrata zavojevalcem, ki so zanesli na staro celino kulturo posilstev, umorov, šeriatskih sodišč, so postale bojišče spopada povsem različnih kultur. A ko kdo to omeni, ga politični in nevladni aktivisti, ki gravitirajo na Socialne demokrate, DeSUS, Levico, SMC in tudi Listo Marjana Šarca, takoj označijo za fašista, nacista, rasista in ksenofoba. Pravijo, da se s tako razlago dogodkov po Evropi širi nestrpnost in sovražnost, hkrati pa “ne vidijo”, da policija na južni meji vsak dan polovi na desetine ilegalnih migrantov, ki vdirajo v naš prostor. Namesto, da bi jih takoj izgnali, vse tiste, ki prosijo za azil, odpeljejo v notranjost države, kjer se potem za večino izgubi vsaka sled. A Slovenke in Slovenci imamo čez nekaj dni možnost, da tako neodgovorno ravnanje s slovensko državo z gnusom zavržemo. Še je čas, šlo bo za pomembno odločitev cele generacije. Kajti, kaj boste hčeri, ki jo je onečastil ilegalni migrant, odgovorili, ko vas bo nekoč vprašala: “Ati, mami, koga sta volila 3. junija 2018?”

Kolumna je bila najprej objavljena na spletni strani Nova24TV.

nazaj na vrh