Jože Biščak: Svet brez nesposobne in koruptivne WHO bi bil veliko bolj zdrav Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

Se spomnite Margarete Chanove? Bila je generalna direktorica Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) med leti 2006 in 2017. To je bilo desetletje, ko je palača na Aveniji Appia 20 ob Ženevskem jezeru dokončno postala leglo korupcije. Svetovna organizacija je desetletja zapravljala ugled. Tudi s takimi potezami, kot je bilo imenovanje  predsednika Zimbabveja Roberta Mugabeja, »mesarja iz Harareja«, za ambasadorja dobre volje WHO, podeljevanje nagrad kršiteljem človekovih pravic v Turkmenistanu in na Filipinih ter hvaljenju Severne Koreje, da ima odlično zdravstvo, ker je tam stopnja debelosti zelo majhna, ali Kube, da je tam zdravstvo dostopno vsem. A s Chanovo je WHO izgubila še tisti kanček ugleda, ki si ga je z leti pridobila, saj je bila vendarle ustanovljena s plemenitimi nameni.

Chanova je postala znana kot ženska, ki je med pandemijo gripe objokovala ogrožene živali in ji ni uspelo preprečiti izbruha smrtonosne ebole. Preden se je povzpela na čelu WHO, je delala kot direktorica oddelka za zdravje v Hong Kongu. Tam se je »izkazala« leta 1997, ko je skušala prepričati javnost, da ptičja gripa ni nevarna za človeka. Hvalila se je, da vsak dan je piščanca. Ko so ljudje začeli umirati, je ukazala zakol 1,5 milijona ptic na otoku. To je bila njena glavna referenca, da je leta 2006 postala generalna direktorica WHO.

Hvalili so jo, da je odločna, toda kmalu se je izkazalo, da je popolnoma nesposobna, predvsem pa, kljub ogromnemu proračunu zdravstvene organizacije, koruptivna. Ko je spregovorila v imenu WHO, so po svetu preštevali trupla. Tako je bilo z malarijo, tako je bilo z ebolo, tako je bilo s tuberkulozo. In medtem ko so ljudje umirali, je Chanova na sestankih govorila o glasbenih točkah na Broadwayu, stresala šale, objemala ljudi in vabila afriške ministre za zdravje, da plešejo z njo. Samo leta 2013 je osebje WHO porabilo za potovanja 803 milijone dolarjev (brez stroškov, ki jih krije gostitelj).

Nato je julija leta 2017 prišel na čelo WHO mikrobiolog Tedros Adhanom Ghebreyesus. Doktor Tedros, kot ga radi imenujejo, je bil vodja Narodne osvobodilne fronte iz Tigraje, militantnega krila vladajoče Etiopske ljudske revolucionarne demokratske fronte, represivnemu režimu je v letih od 2005 do 2012 služboval kot minister za zdravje, od 2012 do 2016 bil zunanji minister Etiopije. Kljub temu se je zdelo (čeprav je svoboden in demokratičen svet opozarjal pred njim), da bolj pozna težave in da bo WHO spet pridobila zaupanje javnosti, saj je predstavil ambiciozen načrt – izkoreniniti nalezljive bolezni.

Kmalu se je izkazalo, da Ghebreyesusa skrbi vse prej kot nalezljive bolezni. Namesto, da bi tuberkulozo, ki letno ubije 10,4 milijona ljudi, postavil na prioritetno listo, je začel učiti vlade posameznih suverenih držav, kaj morajo narediti: od tega, da morajo povečati davek na sladkor, do tega, da je treba podpisati globalno pogodbo o »nadzoru nad alkoholom«. Na tisto, zaradi česar je WHO bila ustanovljena, se pravi, zaradi globalnega boja proti pandemijam, pravočasnega obveščanja in ukrepanja, je povsem pozabil. Tudi zato je WHO na izbruh COVID-10 odreagirala škandalozno. Tako zelo, da vlade posameznih držav razmišljajo o tožbi zoper Tedrosa Adhanoma Ghebreyesusa in komunistično Kitajsko, Donald Trump je napovedal, da organizaciji ne bo dal več niti dolarja, enako razmišlja Velika Britanija, slovenski predsednik vlade Janez Janša je generalnega direktorja WHO pozval k odstopu.

Ghebreyesus, ki na leto skupaj s svojim kabinetom porabi več deset milijonov dolarjev zgolj za potne stroške, je ves čas verjel kitajskim oblastem. Sredi januarja je WHO sporočila, da ni dokazov, da se COVID-19 prenaša s stiki med ljudmi. Ko se je virus razširil na druge države, se je WHO ukvarjala z elektronskimi cigaretami, ki naj bi bile nevarne tudi za ljudi poleg kadilca. Ko so začeli umirati ljudje v Evropi, je Ghebreyesus pozval voditelje stare celine, naj ne zapirajo svojih  mej za Kitajce, ker to lahko povzroči stigmatizacijo, in da nošnja mask ni potrebna. Državniki, ki so podvomili o »strokovnih nasvetih« prvega moža WHO, so bili s strani medijskega mainstreama označeni za rasiste.

Ko je 21. februarja sledil velik izbruh v Italiji (od takrat naprej na spletnem portalu Demokracije poročamo iz minute v minuto), je trdil, da največji globalni sovražnik ni COVID-19, ampak so to strah in govorice. WHO je šele 11. marca razglasila pandemijo, ko so umrle za virusom, ki je še vedno popolna neznanka, začeli preštevati v tisočih. Kljub vsem napakam, dvomu svetovne javnosti o uradnih obvestilih Kitajske in tudi konkretnim dokazom, da komunistična oblast prikriva prave podatke, je popolnoma nesposobni Etiopijec hvalil uradni Peking, češ da je »izjemno pregleden« in da mora biti svet Kitajski hvaležen za način, kako se je odzvala na izbruh. WHO se je dokončno predstavila kot povsem nesposobna svetovna organizacija.

Vprašanje je, če se lahko Svetovna zdravstvena organizacija reformira po »mirni poti«. Ugleda, ki ga je zapravila, skorajda ni mogoče povrniti. Najprej mora odstopiti Ghebreyesus in se opravičiti svetu za žrtve, ki jih je povzročil s svojimi nepremišljenimi »nasveti«.  Edini način, da ta gnila globalna organizacija stopi po poti reform, je, da jo posamezne države nehajo financirati. Ko bo WHO ostala brez denarja, bodo koruptivne podgane odšle same od sebe. Če se WHO kljub temu ne more spremeniti, se bo pač vzpostavila vzporedna organizacija. Če je sploh potrebna.

WHO je posledica globalizacije. Sprva se je zdelo, da bo svet s takimi organizacijami postal boljši in varnejši, danes je jasno, da se je z globalnimi organizacijami ustvaril sistem, ki je vsemogočen in skrajno nepregleden. To je smrtonosna grožnja človeštvu, kar je pokazal tudi izbruh COVID-19. Vse bolj se kaže, da planet ne potrebuje takih mednarodnih organizacij, ki so se spremenile v koruptivne, mračnjaške in zarotniške beznice, kjer kopica popolnoma nesposobnih in nestrokovnih uradnikov in birokratov vleče milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Prvotno poslanstvo se zato izgublja v prevarah in ugrabitvah tovrstnih organizacij. Izkazalo se je, da najbolj učinkuje tista pomoč, ki je dogovorjena med posameznimi suverenimi državami, da najbolj zaležejo tisti ukrepi, ki so dogovorjeni na bilateralni ravni. Vse drugo je neučinkovito in nepregledno. In v tem smislu je WHO popolnoma nepotrebna organizacija, saj bi bil svet brez nje veliko bolj zdrav.

nazaj na vrh