Jože Biščak: Haydnova Simfonija št. 45 v Madridu Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak Jože Biščak

Podnebna konferenca v Madridu (COP25) ni le druženje škodljivih tragikomikov, ampak tudi srečanje bolj bizarnih likov, kot bi si jih lahko zamislil Graham Chapman. Najstniška aktivistka Greta Thunberg, ki je po zvezdniško zamudila in se potem v spremstvu ducata varnostnikov sprehajala po španski prestolnici, je le ena, druga je zagotovo Nancy Pelosi. Zadrta levičarka in predsednica predstavniškega doma Kongresa ZDA, ki ji čez lužo zaradi pogostih potovanj z letali pravijo “Air Pelosi”, je najprej doma sporočila, da se bo postopek ustavne obtožbe proti Trumpu nadaljeval, nato pa sedla v letalo in odpotovala na Iberski polotok. Tam je v imenu ameriškega kongresa sodelovala v pobudi, da se dodatno obdavčijo ali kaznujejo komercialni letalski prevozniki, ki po nepotrebnem prispevajo k onesnaževanju z ogljikovim dioksidom. “To je poslanstvo, to je strast, to je znanstveno utemeljen pristop do vsega,” je čivkala in se zaklinjala, da so ZDA kljub temu, da Trump zavrača pariški dogovor, še vedno zraven.

 

Zdaj pomislite! Ženska je z letalom, ki po njeno povzroča segrevanje ozračja in podnebne spremembe, preletela dobrih 6.000 kilometrov, da bi povedala, kako je treba omejiti letenje, da bi obvarovali planet. Pelosijeva se je predstavila kot hinavka par excellence. Podobno kot okoli 25.000 delegatov in 1.500 novinarjev, ki so na konferenco večinoma prileteli, da bi razpravljali oziroma poročali o kaznovanju zaradi letenja z letali. Oni bi učili običajne ljudi, naj namesto zračnega prometa in škodljivih vozil na fosilna goriva uporabljajo okolju prijazna prevozna sredstva. In to počnejo ljudje, ki se s svojimi zasebnimi letali peljejo na svoj zasebni otok. Hkrati pa materi odrekajo pravico, da pelje svojega bolnega otroka k zdravniku v starem, rabljenem avtomobilu, ker pač nima denarja za super varčen in ultra okolju prijazen, a pregrešno drag najnovejši Teslin model.

Tudi izvršni direktor Tesle Elon Musk je hinavski tič. Ko se je ameriški predsednik odločil, da odstopi od podnebnega dogovora, je Musk protestno izstopil iz Trumpovega svetovalnega sveta. Levičarji so potezo orgazmično pozdravili, čeprav Musk na leto z letalom preleti toliko kilometrov, kot bi šestkrat obkrožil zemljo, vsaka raketa njegovega SpaceX pa porabi več kot 130.000 litrov fosilnega goriva.

Ti ljudje, ki pri levici ne požanjejo niti minimalnega moralnega ogorčenja, trgujejo in bogatijo z apokaliptičnimi zgodbami o podnebnih spremembah. Seveda pod zastavo Združenih narodov, ki so prek IPCC (Medvladni forum za podnebne spremembe) in UNFCCC (mednarodna pogodba o podnebnih spremembah) zadolženi za alarmiranje, da bi spodbudili in uresničili svoje globalistične politične programe. Uradni temelji so bili položeni leta 1972, ko sta OZN in Švedska v Stockholmu organizirali sestanek, na katerem so razpravljali o interakciji ljudi z okoljem. Kanadskega multimilijonarja Mauricea Stronga je njegov burmanski prijatelj U Tant imenoval za generalnega sekretarja zasedanja, načrt pa je bil zasnovan tako, da bi globalistom omogočil nadzor nad okoljskimi politikami po svetu. Leto kasneje je bil ustanovljen UNEP (Program Združenih narodov za okolje), izvršni direktor je postal Strong, ki je podnebno agendo spremenil v donosen posel zase in za peščico posvečenih.

Vpliva ogljikovega dioksida na podnebje še ni mogoče zanesljivo dokazati
Največja prevara je šele sledila. UNEP je leta 1985 organiziral sestanek znanstvenikov. Zgodilo se je streljaj od Slovenije, v avstrijskem Beljaku. Znanstveniki so jasno povedali, da vpliva ogljikovega dioksida na podnebje še ni mogoče zanesljivo dokazati, a Strongovi ljudje so v uradnem povzetku zapisali nasprotno. Nastal je osnutek političnoakcijskega načrta, imenovanega Agenda 21, ki je bil zasnovan tako, da ustvari globalno družbo s centralnim upravljanjem, ki bi nadzirala vse plati življenja vsakega posameznika na svetu. Na podnebnih konferencah od Ria (1992) do Madrida (2019) so kolektivistične in progresivne zahteve le še nadgrajevali, srhljive napovedi pa uporabljali za nerazumljivo velike naložbe, ki gredo danes v bilijone evrov.

Vendar je še upanje, da se kolektivna podnebna histerija kmalu konča. Vse več svetovnih voditeljev je namreč skeptičnih do Strongove podnebne franšize, zato jih vedno manj prihaja na podnebne konference. Kot v Haydnovi Simfoniji slovesa, ki se konča s postopnim odhajanjem inštrumentalistov z velikega odra.
nazaj na vrh