Jernej Pikalo, mentor prikrivanja zgodovinske resnice o bridki usodi TIGR-a pod komunizmom Izpostavljeno

  • Napisal  Milan Gregorič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Milan Kučan in Jernej Pikalo (foto: arhiv Demokracije) Milan Kučan in Jernej Pikalo (foto: arhiv Demokracije)

Ob koncu leta 2007 je v založbi Društva TIGR Primorske izšla v knjižni obliki diplomska naloga  Pojmovanje organizacije TIGR pred in po osamosvojitvi Slovenije, avtorja Tomaža Vuka iz Renč, pod mentorstvom prof. dr. Jernej Pikala. V uvodni avtorjevi besedi lahko preberemo, da se diplomsko delo »poleg gradiva po letu 1991 ukvarja tudi s časopisi, knjigami in ostalo literaturo, izdano v obdobju 1945-1991…in skuša ugotoviti, ali se o TIGR-u res ni namenoma nič govorilo vse do osamosvojitve Slovenije«, kot naj bi se to večkrat trdilo v javnosti. Po izvedbi, za svoje namene prilagojenega dokaznega postopka je avtor v zaključku diplomske naloge zapisal, da iz »obsega različnih publikacij, objavljenih v obdobju 1945-1991, ne moremo reči, da je bila organizacija TIGR zamolčana. Je pa res, da so bili  njeni voditelji do neke mere marginalizirani«. Zato je avtor tezo o domnevni zamolčanosti TIGR-a v prejšnjem režimu »odločno zavrnil« in to z mastnimi črkami. Jernej Pikalo pa je kot mentor očitno dal svoj »placet« diplomskemu delu.

 

In ko že zvemo, da se diplomsko delo ukvarja tudi, »z gradivom po letu 1991«  in zaključuje, da so bili »voditelji TIGR-a do neke mere marginalizirani«, postavljam mentorju (in diplomantu) sledečih nekaj vprašanj. Kako to, da se pri proučitvi gradiva po letu 1991 nista srečala npr. z odmevno knjigo Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska Matica, Ljubljana, 2006), ki navaja prepričljive dokaze, da je šlo pri zagonetni medvojni smrti treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe, kar bi lahko pomenilo, da jih niso samo »do neke mere marginalizirali«, ampak kar »do neke mere pokončali«. Pa ne samo njih treh, kot bomo videli iz nadaljevanja. Pa da je Udba neprestano zasliševala avtoričinega soproga Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga vlačila po zaporih in mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali v medijih karkoli govoril ali pisal o TIGR-u. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen. Kakšen je bil odnos vodstva partije do Tigrovcev, kaže tudi  zapisnik CK ZKS z dne 13. 6. 1958 (Primorski domoljub,št. 5/2001), ki je bil v javnosti že ničkolikokrat citiran, a ni o njem v diplomski nalogi ne duha ne sluha. Z njim je namreč vodstvo partije še poldrugo desetletja po vojni s sledečimi uničujočimi besedami zavrnilo zahteve preživelih Tigrovcev po proučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije in sicer: »Da TIGR ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična  obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). Ob tem brutalnem odnosu vodstva partije do Tigrovcev ne čudi odkritje Rejčeve, da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem bi jih naj bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog sto. Celo dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon je šele po osamosvojitvi prvič javno spregovoril (Svobodna misel, 14. 9. 2007) o bridkem dejstvu, »da so mu po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec«. Rejčeva pa je Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na usodo Zorka Ščuke, enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči ugotovila v arhivih MNZ, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga nato likvidirala. Jolka Milič pa je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. Letih.  Posebej zgovorna je tudi nedavno javno razkrinkana uradna komunistična laž, da naj bi namreč Tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal nek vaški revež, kar se je potem končalo s smrtjo  vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena, v resnici pa jih je izdal komunist Filip Tekavec in tako naprej brez konca, ker seznam »marginaliziranih« Tigrovcev s tem še ni končan. Avtorja sta spregledala tudi izjavo preživelega Tigrovca Antona Rutarja, ki je sredi 90-tih let ob vesti, da v novoustanovljeno Društvo TIGR Primorske množično vstopajo tudi bivši komunisti, dobesedno vzkipel, rekoč: »A sedaj bodo TIGR rehabilitirali Udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zatirali? Zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se srečujemo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali…? In nam bodo zaradi slabe vesti sedaj postavljali spomenike…? (Zbornik Karlo Kocjančič, življenje in delo, založba Mladika, Trst, 2008). Zanima me, kako bosta mentor in avtor pojasnila slovenski javnosti, da nista zasledila niti ene same vrstice o zamolčani tragediji TIGR-a pod komunizmom, ko pa smo po letu 1991 dobili pravo poplavo literature, ki naravnost kriči o tem?

Sicer pa je vodstvo partije (in NOB) izvajalo nasilje in zločine tudi nad drugimi primorskimi domoljubi, ki so tudi bili neke vrste Tigrovci. Kot je bila npr. ugrabitev in likvidacija tržaškega domoljuba dr. Andreja Uršiča dne 14. 9. 1947 (Slovenec, 24. 4. 1995). Pa nedavno razkrinkana ogabna komunistična laž o smrti Janka Premrla Vojka, ki bi ga naj po uradni verziji ob nekem spopadu z Italijani  ustrelil v hrbet nek soborec, da bi se s tem polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na njegovo glavo, a je bila v nedavni oddaji Pričevalci dokončno potrjena dolgoletna slutnja, da so z Jankom Premrlom Vojkom obračunali »kar njegovi«. Goriški zamejski tednik Novi glas (20.10. 2016) je npr. poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja Anatomija nekega zločina, ki je v zvezi z umorom velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič (sestre Pinka Tomažiča) in njunega znanca  dr. Draga Zajca v Trstu v ulici Rossetti marca 1944  pokazal s prstom na Varnostno obveščevalno službo NOB in s tem postavil na laž dotakratno uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Da ne omenjam posebej zahrbtne likvidacije primorskih padalcev ali pa mrcvarjenja več deset čedrmacev, vključno z devetimi zahrbtnimi poboji (Lado Piščanec, Ludvig Sluga, Filip Terčelj, Franc Krašna …), z obsodbami na smrt (Jožko Kragelj) in z 82 let skupno prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to razvidno iz razstave Boj proti veri in Cerkvi v obdobju 1945-19619, ki je potovala po Sloveniji v letih 2008-2009. Ali pa še drugih žrtev revolucionarnega nasilja, ki jih je bilo po podatkih iz knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška-Vipavska, 1941-1945, zgodovinarja Renata Podberšiča (založil Študijsiki center za narodno spravo, Ljubljana, 2011) samo na Vipavskem in ožjem Goriškem nič manj kot 365. V diplomski nalogi ne najdemo niti pretresljivih in že velikokrat objavljenih besed pisatelja in akademika Saša Vuga, ki jih je izgovoril pred veliko množico v Novi Gorici na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve leta 1995 (Slovenec, 15. 7. 1995) in sicer: »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli Tigrovci, Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov! Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove domovinske ljubezni in njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine dediščine…Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži, zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ja namreč, prip.avt.) ni bilo treba iztrebljati, če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes«.

Tako sta nam diplomant in njegov mentor, ob tihi asistenci Društva TIGR Primorske, založnika knjige,  na najbolj nazoren način prikazala, kako se je pisalo o TIGR-u v obdobju 1941-1991. Približno tako, kot sta to ona dva počela v diplomski nalogi, to je s prikrivanjem zgodovinske resnice o bridki usodi TIGR-a pod komunizmom. Tako zgleda, da si celo nekateri akademski krogi v Sloveniji, ki bi morali biti apostoli resnice, še vedno prizadevajo, da bi bridko resnico o usodi TIGTR-a pod komunizmom še naprej prikrivali, tudi bodočim rodovom, ter z njimi manipulirali, kar pa je brezupno početje. Kajti »nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življernje narodov. Do zdaj se nikomur ni posrečilo, da bi se jim Ognil« (Carlo Bo, italijanski razumnik). Zato ostaja še kako aktualno vprašanje, ki ga je postavil Saša Vuga, in sicer ali se bomo obnašali do TIGR-a »kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji neke dragocene dediščine«.  

Tinjan, 10. 1. 2019                                                                                  Milan Gregorič  

nazaj na vrh