Je papež Frančišek res »Bog in batina«?

Papež Frančišek Papež Frančišek Foto: arhiv Demokracije

Čez dobra dva meseca bo minilo štiri leta od izvolitve sedanjega papeža Frančiška. Štiriletno obdobje nekako ustreza dolžini polnega mandata vlade, zato je to tudi priložnost za premislek o tem, v katero smer gre pontifikat aktualnega poglavarja vesoljne Cerkve. To vključuje tudi kritičen premislek o tem, kakšen je dandanes t. i. »katoliški mainstream« in kako naj nanj reagirajo (reagiramo) krščanski laiki.

Ni dvoma, da je po odstopu papeža Benedikta XVI. izvolitev prvega Petrovega naslednika iz latinske Amerike na začetku prinesla polno upov in pričakovanj. Nekatera pričakovanja so ostala neuresničena in so se po začetnem »točenju šampanjca« polegla kot mehurčki, ki polagoma izpuhtijo iz kozarčka penine. Denimo, obračun z gejevskim lobijem v Vatikanu, preureditev rimske kurije in krepka prevetritev vatikanskih financ. Nekatere spremembe so se res zgodile, a še zdaleč ne tako drastične, kot so nekateri pričakovali. Zato pa bolj revolucionarne spremembe prihajajo na drugih področjih, kar kaže na to, da je sedanjemu papežu zelo blizu razvpita teologija osvoboditve, ki ne skriva svojega navdušenja nad t. i. kulturnim marksizmom. To pa vključuje tudi nesporno podporo uvozu muslimanskih migrantov v Evropo in ustvarjanje nove, »multikulturne« Evrope, kjer bo krščanstvo morda celo v manjšini. No, pravzaprav je glede na trende sekularizacije že sedaj krščanska praksa na evropskem Zahodu vse bolj kilava, Slovenci pa si ob njej delamo iluzije, da pri nas še ni tako hudo in da nas zaradi nekaj sto uvoženih Orientalcev še ne bo konec.

Podpora politiki Angele Merkel

Ne glede na številne probleme, ki so jih s seboj prinesle organizirane množične migracije v Evropo, vključno s terorističnimi napadi ter številnimi izgredi, pa Vatikan očitno ne namerava odnehati z aktivno podporo politiki priseljevanja. Na spletni strani Družine smo lahko konec leta 2016 lahko celo prebrali, kako je vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin okrepil podporo begunski politiki nemške zvezne kanclerke Merklove. Češ, Merklova je pod pritiskom zaradi »izredno populističnih poskusov, da bi preprečili vsakršen sprejem beguncev«. Zanimivo je, da izvirno poročilo agencije Kathpress dodaja sicer stališče, da Katoliška Cerkev podpira sprejem beguncev, vendar mora biti ta v skladu s stvarnostjo. Žal pa kardinal Parolin tu ni dal veliko pojasnil, kaj naj bi to pomenilo. Prav tako pa izjava o tem, da želijo populistični krogi v Nemčiji preprečiti »vsakršen sprejem beguncev«, ni v skladu s stvarnostjo. Prvič, večinoma ne gre za vojne begunce. Drugič, Nemčija je v zadnjih letih sprejela že skoraj milijon (!) migrantov, s tem pa si naložila težak križ. Tudi zato je govorjenje o preprečevanju »vsakršnega sprejema beguncev« najmanj bizarno, če je že znano ozadje konkretnih primerov migracij. Res pa je tudi, da je to tudi posledica krize evropske identitete, kajti že pred desetletjem se je Evropska unija v preambuli ustavne pogodbe odpovedala omembi krščanstva kot temelju svojih korenin, s tem pa si je nakopala pomanjkanje blagoslova, brezčutni pragmatizem na vseh ravneh ter pomanjkanje občutka za to, kar Evropejce v resnici združuje.

Kaj pa obhajilo za ločene?

To pa seveda še zdaleč ni edina pereča tema, ki vzbuja zmedo med katoličani, saj je jasno, da odnos do migrantov ne more biti povsem enodimenzionalen. Na to dejstvo opozarjajo tudi nekateri srednjeevropski škofje, med njimi tudi slovenski škof dr. Peter Štumpf, češ da v odnosu do migrantov ne smemo biti naivni. Pustimo ob strani dejstvo, da so murskosoboškega škofa očitno utišali kar lastni kolegi (in ne toliko mainstream mediji, ki so škofa skoraj pribili na križ, ker menda ne sledi papežu). Druga velika pereča tema je namreč papeževa apostolske spodbude Amoris laetitia. Bilo bi predolgo, da bi razlagal celotno vsebino okrožnice (o tem si lahko preberete tukaj in tukaj), zato naj povzamem samo temeljno dilemo: ali je prav, da se podeljujejo zakramenti tistim, ki so v stanju prešuštva (denimo ločenim in ponovno poročenim, seveda samo civilno, ali pa prešuštnikom). Na prvi pogled gre morda za obrobno in trivialno vprašanje, vendar temu v resnici ni tako. Če bi namreč zmagala linija, ki gre v smer popuščanja, bi bil to precedens, ki bi za seboj potegnil bistveno bolj drastične odklone od nauka in dosedanje prakse. Na področju prejemanja obhajila pa bi to pomenilo, da bi končno največ škode utrpeli prav tisti, ki bi prejemali obhajilo v stanju greha. Sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom namreč piše: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa. Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo (umrlo, op. G. B.).« (1Kor 11, 27-30). Povedano drugače: nevredno prejemanje obhajila je nevarna praksa za prejemnika samega. Tu torej ne gre za stvar prestiža.

Čistke v Vatikanu

Vendar s tem težav še ni konec. Dvomi nekaterih kardinalov in škofov glede papeževe okrožnice so namreč sprožili hud vihar, kajti informacije kažejo na to, da je papež Frančišek v tem primeru uporabil svoj položaj za utišanje kritikov na avtoritaren način, vse glasnejše pa so govorice o skorajšnji shizmi. Toda eden od štirih »škrlatnih«, ki so izrazili svoj dvom, namreč kardinal Burke, to zavrača. Kot je dejal za Lifesitenews, ne želi biti del razkola, ampak samo obravnavati že obstoječe razhajanje. Burke ob tem pravi, da sam ne bo nikoli del shizme, če bo zagovarjal katoliško vero in ščitil pred napadi na zakonsko zvezo, od papeža pa želi dobiti le odgovor, ki vernike ne bo puščal v zmoti. Očitno pa Burkovi dvomi niso bili sprejeti dobronamerno, kajti po zadnjih informacijah naj bi v kongregaciji za nauk vere že prišlo do sprememb, saj naj bi bili od tam odslovljeni trije teologi, ki so bili na liniji prejšnjega papeža Benedikta XVI. To pa lahko pomeni premik v smer všečnosti svetu in korak stran od dosedanjega nauka. In jasno je, da bodo levičarski krogi papeževi avtoritarni drži tokrat ploskali, če so jo v preteklosti pri Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI. obsojali.

Papež kot Tito?

Tisto, kar nas lahko skrbi, pa je to, ali dogajanje lahko sproži notranji razkol tudi v Sloveniji. V slovenski Cerkvi se za zdaj zdi, da takšnih dilem ni. Če odmislimo precej pompozen diskurz, ki ga je v kritiki papeža uporabil ekonomist Bernard Brščič lani v Reporterju, se je s poglobljeno kritiko na problem apostolske spodbude Amoris laetitia odzvalo le malo avtorjev, denimo Ivo Kerže na Časnik.si ter Sebastjan Erlah na Politikis.si. V katoliških medijih pa prave razprave o tem doslej niti ni bilo. Denimo, na spletni strani radia Ognjišče je bilo predvsem v novembru in decembru 2016 objavljenih nekaj komentarjev, ki branijo papeža Frančiška, ne da bi pravzaprav vedeli, kdo ga sploh napada (če ga sploh). Morda pa je to sporočilo katoličanom, da se naj o teh stvareh ne diskutira, saj je odklon od »uradne linije« lahko tudi razlog za kakšno javno cerkveno kazen (vključujoč tudi izobčenje). To pa seveda tudi ni več v duhu usmiljenja, torej tiste vrednote, ki predstavlja Arhimedovo točko Frančiškove teologije. Toda usmiljenja ni mogoče pravilno razumeti, če ga ne postavimo ob bok pravičnosti. Tudi Jezusove prilike, ki se nanašajo na usmiljenje, najprej poudarijo, kaj se lahko zgodi s človekom, če bi se ga sodilo zgolj po pravičnosti – denimo prilika o služabniku, ki ni hotel odpustiti (prim. Mt 18, 23-35). Odpuščanje grehov se lahko zgodi, če obstaja kesanje – če pa tega ni, potem ni izpolnjen pogoj za odpuščanje. Ker pa katoliški mainstream (tudi v Sloveniji!) ne razume najbolje, se v kontekstu kulta osebnosti papeža dostikrat dogaja, da je drugačno mnenje že vnaprej obsojeno kot napad na papeža in njegovo avtoriteto – to pa sumljivo spominja na miselno matrico titoizma.

Za pojasnilo: tako kot kardinal Burke tudi avtor vrstic, ki jih ravno berete, nima želje iti v razkol ali odpad. Navsezadnje je Cerkev z avtoriteto leta 1983 potrdila tudi Zakonik cerkvenega prava, ki v kanonu 212, tretjem paragrafu, opredeljuje dolžnosti in pravice VSEH vernikov: »V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo /verniki/ pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.« Ob tem velja izpostaviti tudi prvi odstavek omenjenega kanona: »V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.« Ob tem pa lahko samo upamo in molimo, da kontraverza glede Amoris laetitia ne bo sprožila nove velike krize.

nazaj na vrh