Izpopolnjevanje sovjetskega sistema Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Dimitrij Rupel za nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dimitrij Rupel Dimitrij Rupel

Vrdoljakova nadaljevanka Tito, ki jo predvajajo na prvem programu hrvaške televizije in katere nakup naj bi bil za slovensko televizijo predrag, bi lahko spravila naše levičarje oz. komuniste v veliko zadrego. Zadrega ni velika samo zaradi izpovedi “pričevalcev” in zgodovinarjev, ki Tita prikazujejo kot oportunista, denuncianta in brezobzirnega likvidatorja, ampak še bolj zaradi sporočila, ki ga serija prinaša v zvezi z Golim otokom. Ena od zapornic namreč pravi: “Pri nas smo izpopolnjevali sovjetski sistem gulagov.”

 

Izjava ni le pretresljiva, ampak tudi marsikaj pojasnjuje. Dejstvo je namreč, da se Tito v času resolucije Informbiroja ni le trudil dokazati, da v Jugoslaviji vlada socializem, ampak je hotel Stalina prekositi in dokazati, da je jugoslovanski socializem čistejši in doslednejši od sovjetskega. Ta ambicija je bila opazna že pred resolucijo in je nemara prispevala k njej. V vsakem primeru je to prehitevanje po levi (spor na levici) vznemirjalo Stalina, ki sam seveda ni spadal med liberalne ali popustljive komunistične voditelje. Z drugimi besedami, Tito je želel nadgraditi/izpopolniti sovjetski model in doseči prvenstvo med članicami komunistične internacionale. Nekaj podobnega so v jugoslovanskem kontekstu počeli slovenski komunisti. Ti so se hoteli dokazati in prevzemati pobudo tudi zaradi partizanske omahljivosti v Srbiji in na Hrvaškem med II. svetovno vojno. To, kar je Tito dokazoval Sovjetom, sta Boris Kidrič in Edvard Kardelj dokazovala Titu.

Od komunizma ozdravljeni Čehi, Madžari, Poljaki …

Ob različnih ukrepih slovenskih (t. i. levosredinskih) vlad po letu 2008, na primer ko gre za javno šolstvo in zdravstvo, za socialno in družinsko politiko, se včasih ne moremo načuditi njihovi radikalnosti, pravzaprav podobnosti z nespametnimi ukrepi nekdanjih jugoslovanskih režimov oziroma s sovjetskim sistemom, ki se je do danes obdržal samo v Severni Koreji in na Kubi. (V Rusiji in na Kitajskem nimajo socializma, ampak državni kapitalizem.) Ob tem ne moremo dobro razumeti, da česa podobnega ne bomo našli v nekdanjih sovjetskih satelitih, od Češke in Madžarske do Poljske in Slovaške. Navsezadnje je v ideološkem in političnem pogledu veliko bolj normalna od Slovenije Hrvaška, kar se na neki način zrcali v njenih diplomatskih dosežkih. Normalnost po svoje dokazuje obisk predsednice komisije Ursule von der Leyen v Zagrebu. Pomembni državniki se izogibajo Ljubljani skoraj tako, kot se je Šarec izognil nastopu v Evropskem parlamentu. Kdo je že pristojen za simpatije med Evropsko komisijo in slovensko vlado? Ah, seveda, Janez Lenarčič.

Zakaj Čehi, Madžari ali Poljaki danes niso očarani od komunizma kot Slovenci? Zakaj so videti ozdravljeni? Zato, ker se med letoma 1945 in 1989 – po vsem videzu – niso udeleževali tekmovanja v komunistični pravovernosti, ampak so sovjetski sistem doživljali kot nujno zlo, ki se mu je treba prilagoditi. Očitno ga nikoli niso zares sprejeli. Za Srednjeevropejce (in Hrvate?) velja, da so bili ujetniški narodi, vendar njihova konverzija h komunizmu ni bila tako temeljita kot pri Slovencih. Opustitev sistema, v katerega nisi nikoli zares verjel, je lažja in hitrejša kot opustitev “verskega” prepričanja. S tem je mogoče pojasniti čudenje in nerazumevanje dohitevanja nekdanje “najboljše učenke” s strani višegrajskih držav in Hrvaške.

Hrvaški kredit, ki ga niso vrnili

Ko smo že pri Hrvaški: v slovenskih komentarjih je bilo ob obisku von der Leyenove govora o arbitražnem sporazumu PahorKosor, o hrvaškem prizadevanju za vstop v evrski in schengenski sistem in o grožnjah slovenskih politikov, da Hrvaški ne bodo dali soglasja za ta vstop. Nekateri komentatorji so omenjali možnost, da bi Slovenija svoje soglasje pogojevala s hrvaškim upoštevanjem haaške razsodbe, drugi pa so bili – nasprotno – mnenja, da je treba schengensko (najbrž tudi evrsko) mejo čim prej premakniti proti jugu. Navajali so racionalne razloge: preložitev skrbi za migracije na Hrvaško in konec čakalnih vrst na slovensko-hrvaški meji.

Foto: STA

Grožnje aktualnih slovenskih politikov Hrvaški so podobne grožnjam slovenske vlade leta 2009. Medtem ko je njena predhodnica (do leta 2008) dosledno izjavljala, da podpira vstop Hrvaške v EU, vendar pod pogojem, da popravi napake v pristopnih dokumentih, so leta 2009 zaripli slovenski politiki – dokler jih niso oklofutali Američani – odkrito grozili Hrvaški. Nesprejemljivost izsiljevanja v mednarodnih odnosih je znana, znan je tudi izid: Hrvaška je dobila slovenski kredit (podpora vstopu v EU), ki ga ni imela namena vrniti (z ureditvijo državne meje).

Alarmantno stanje pri varovanju meja

Nobenega dvoma ni, da neupoštevanje mednarodnih pogodb prinaša tveganja, kar velja tako za ameriško izmikanje pri vojaških, podnebnih in trgovinskih sporazumih kot za splošno znano hrvaško neverodostojnost pri izvajanju podpisanih dogovorov. Vsak državnik in diplomat mora seveda imeti pred očmi praktične koristi svoje države. Slovenija je zainteresirana, da odrine migrantske težave od svojih meja, torej bi morala podpirati vključitev Hrvaške v schengenski sistem. Problem je le pri vprašanju, ali je Hrvaška dejansko sposobna postaviti vodotesne kontrole na svojih južnih in vzhodnih mejah (da o morski obali ne govorimo), ki niso zanemarljivo kratke in so izpostavljene velikim pritiskom. Slovenija ne bi smela groziti Hrvaški, ampak bi morala svojim evropskim partnerjem, ki imajo sicer dovolj svojih težav in jih Slovenija ali Hrvaška pretirano ne zanimata, razložiti, v čem je problem, in se ponuditi za inšpektorico njegovega reševanja. Pojmovanje, da je mogoče pridobiti Evropsko komisijo za podporo Sloveniji in za sankcije proti Hrvaški, je naivno, medtem ko je učinkovito varovanje schengenskih meja tako v slovenskem kot v evropskem interesu.

V bistvu gre za alarmantno stanje. Če Slovenija ne bo zatesnila slovensko-hrvaške meje, bosta Italija in Avstrija zatesnili slovensko-italijansko in slovensko-avstrijsko mejo. Hrvaška najbrž ne bi nasprotovala razrahljani slovensko-hrvaški meji, ki bi Slovenijo spremenila v migrantski žep. Ko bi Slovenija to mejo zatesnila, bi bila k podobnim ukrepom prisiljena Hrvaška, ki ji tudi ni do tega, da bi postala množično migrantsko taborišče. To bi slovenska politika morala razložiti svojim prijateljem na Hrvaškem in drugod po Evropi. Predvsem pa bi morali na hrvaške južne in vzhodne meje takoj povabiti Frontex, tj. Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo.

Dimitrij Rupel

nazaj na vrh