Ivan Klemenčič: Nedemokratična iluzija o simetriji Izpostavljeno

  • Napisal  Ivan Klemenčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janez Janša (foto: Matic Štojs Lomovšek) Janez Janša (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Kot zunanji sodelavec tednika Reporter zadnja štiri leta začenjam kritično presojati politično usmerjanje revije v zadnjem času. Posebno dva sodelavca, novinar in komentatorka, že nekaj časa opozarjata na spremembe s tendencioznim pisanjem o vodji opozicije. Na silo obtožbe, vnaprejšnja krivda, ki je ni z učinkom diskvalifikacije, izločanja iz politike. Ker prihajajo z demokratične strani, delujejo s podvojeno močjo v pomoč starim silam. In se pomnoženo združujejo z že znanim sovraštvom nekdanje voditeljice krščanske stranke do opozicijskega vodje. Prizadevala si je ustvariti žlahtno konservativno stranko po volji zadnjega komunista in aktualnega mafijskega botra vseh botrov, za kar je moral biti krivec nihče drug kot Janez Janša, prvi demokrat.

 

Pa vendar, lahko Janeza Janšo kdo nadomesti? Niti po naključju ga ni videti. Prav zato takšna gonja starih sil proti njemu. To je tudi pouk omahljivcem. Če bi šlo za povprečno ali tudi nadpovprečno sposobno osebo, bi jo komunisti pustili povsem vnemar. Toda demokrat in vizionar Janez Janša je odgovorna osebnost, ki jih ogroža!

Tako se je prej omenjeno novo pisanje med drugim gradilo na slaboumni tezi, da Janez Janša uničuje svoje potencialne zaveznike. Slaboumni na prvi pogled, saj vsakdo pri zdravi pameti ve, da SDS sama ne more sestaviti vlade, da rabi koalicijske zaveznike. In nedvomno edini pravi so na demokratični strani. Ali ti zavajajoči kritiki vključno z nekdanjo predsednico krščanske stranke vedo, kaj je to Partnerstvo za razvoj? Kdo ga je uvedel? Ali ni bil to osovraženi Janez Janša kot premier vlade v letih 2004 in 2008, ki je vanj povabil kar opozicijske stranke? In ali je tudi te uničeval, ali so skupaj usklajevali pripravljajočo se zakonodajo in druge projekte? Je tedaj nekdanja predsednica krščanskih demokratov o nesodelovanju govorila o Janši ali o sebi in svoji kolaboraciji s komunisti, in to za preprečevanje demokratizacije Slovenije?

In še zadnji dokazi slaboumni tezi. Ko se je nedavno konsolidirala SLS, je Janez Janša z SDS z zaupanjem začel sodelovati s to stranko. Zdaj očitno obnavljajo medsebojno sodelovanje. Po odhodu katoličanke, ki se je ob predaji vodstva stranke v javnosti nepozabno poljubljala po pravoslavno trikrat na lica, je Janša lahko obnovil odnose z NSi, očitno je zdaj šlo, vzpostavil pa jih je tudi z novima Kanglerjevo in Primčevo stranko. Je to tedaj tisto slaboumno uničevanje zaveznikov ali nujno sodelovanje za preboj slovenske demokracije? Se bo kdo Janezu Janši po vseh teh zlonamernih obtožbah opravičil?

Prav je, da se je po tem dogajanju oglasil odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla. V nedavnem uvodniku (3. decembra 2018), ki ga je dodal svojim nedvomno izvirnim političnim analizam, je pojasnil, kam se revija uvršča. Zavzel se je za distanco tako do ene kot do druge politične strani. Bil je proti stopnjevanju politične polarizacije z »ekstremisti na levi in desni«.

S tem, da v reviji niso ne politično »levi« ne »desni«, kot piše, je za objekte njihove obravnave oznanil politično simetrijo. Pri tem je storil temeljno napako. Ni upošteval dejstva, da med obema stranema ni simetrije. Na eni strani je skrajna nedemokratična levica, na drugi novo nastale demokratične stranke slovenske pomladi. Prva s svojimi strankami še vedno temelji na zločinih in genocidu nad slovenskim narodom, kot je poosamosvojitveno obdobje utemeljil zadnji vodja zločinske komunistične partije in obnovljene slovenske mafije. Druge v nasprotju s postkomunizmom temeljijo na demokratični predkomunistični tradiciji. Če bi v zadnji vojni zmagale te demokratične sile, bi imeli od leta 1945 demokracijo, kot jo ima Zahodna Evropa. Ker so zmagali revolucionarni boljševiki, smo dobili v novi »svobodi« krvavo totalitarno državo in v formalni demokraciji postkomunizem kot podaljšek zločinske države s starimi vrednotami in nadzorovano družbo. V njem še danes ščitijo svoje klavce, krvnike slovenskega naroda. Njihova formula še danes je, kot je že dolgo tega ugotovil Milovan Djilas: zatiranje in ropanje slovenskega naroda. Ima to v načrtu tudi nasprotna stran?

Kar načelno pomeni, da med demokracijo in nedemokracijo ni simetrije. Da je ni bilo od leta 1941. Kot je ni bilo in je ni med svobodo in nesvobodo, resnico in neresnico, moralo in nemoralo, legitimnim in nelegitimnim, med krščansko ljubeznijo in komunističnim sovraštvom, med domoljubjem in proletarskim internacionalizmom ali multikulturalizmom, med normalnim in nenormalnim, dobrim in zlom.

Kdor tedaj govori o simetriji med obema stranema, ne govori kot demokrat.

Ne spuščamo se tu v odvisnost od financiranja revije, ki se tako ali drugače očitno odmika od demokratične strani. Nadalje ne bo držala trditev, da se le Nova Slovenija zavzema za nujne reforme. SDS ima na svojem spletu zelo podrobno razdelan celoten program vlade vključno z nujnimi reformami. Z delom lahko takoj začne, ima tudi doslej najbolj preskušene kadre za vladno ekipo, kar nikakor ne velja za aktualno marionetno vlado, ki nima ne pravega programa ne večidel kadrov (tudi zaradi negativne kadrovske selekcije vse od časov komunizma) ne zaradi še v prejšnji vladi sprtih strank in za povrh izsiljevanja »nadkoalicijske« stranke.

Načelno vprašanje za takšno razmišljanje v reviji je, kdo bi – vsaj teoretično – potencialnim privržencem take usmerjenosti vladal. Vladal tedaj tistim, ki naj bi bili kritični do ene in druge strani, ki naj bi zavračali »črno-belo« politiko in »režimska« in »opozicijska« javna občila. Skratka, kdo bi jih lahko zastopal? Če ni to po sili hujskanje proti Janezu Janši le pretveza za približevanje »našim«, večnim komunistom?

Bo to prava pot? Slišimo že glasove demokratov, da odpovedujejo revijo. Sam sem tokrat v nehvaležni vlogi kritika Reporterja, kjer mi je bilo omogočeno občasno objavljanje, za kar se zahvaljujem odgovornemu uredniku in to sodelovanje ohranjam v lepem spominu. Upam, da se v reviji streznijo in usmerijo – ne v simetrijo – marveč v demokracijo.

Kdo se resnično bori za demokracijo in boljše življenje Slovencev, demokrati natanko vedo. Tu niti po naključju ni simetrije. In ni izbire, simetrija je nedemokratična iluzija.

P. S.: Besedilo je bilo namenjeno tedniku Reporter. Njegov odgovorni urednik je zahteval revizijo, da v njem ne bo nobenih navedb Reporterja in njegovih avtorjev. Bralec naj sam presodi o smiselnosti takega poziva, ko gre za kritiko.

nazaj na vrh