Iršič: Kako levičarjem sporočiti grenko resnico: njihovi ideologi so krivi, da nas prehitevajo Čehi! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Iskreno moramo priznati, da je leva politika v Sloveniji dobila vojno za javno mnenje. Mainstream je infiltriran s koncepti, ki jih še 10 let nazaj ni bilo. V javni zavesti je postalo sprejemljivo, da se desnico primerja z nacifašizmom, patriotizem z rasizmom, fiskalni konservativizem pa s pajdaškim korporativizmom v službi enega procenta. Petričevo Delo je osrednji dnevni časopis, Mladina revija liberalnih progresivcev, Svetlana Slapšak javna intelektualka, Jože Mencinger svetovna ekonomska eminenca, Štefančič jr. pa filozof proletariata in zatiranih. Nova24TV je leglo bivših kolaborantov, ki danes paktirajo s skrajno-desnimi Hitlerja posnemajočimi voditelji tipa Orban in Salvini, vse, kar napiše, pa je treba a priori zavrniti kot laž s kakšno dobro začinjeno aluzijo na “službo resnice”. Ljudje, ki se zavzamejo za tradicionalno družino – tudi če povsem na načelni ravni, kot Jan Plestenjak –, so homofobni ekstremisti, ki bi radi kratili pravice gejev in lezbijk do družinskega življenja. Ljudje, ki promovirajo manj države in manj davkov (Slovenija je po efektivni davčni stopnji evropska rekorderka), so sovražniki delavskega razreda. Tisti, ki okoljevarstvene težave vidijo v malce globlji in bolj realistični luči kot 16-letna aktivistka, ki bi nas nagnala nazaj v jame, so sokrivi veleizdaje celotne vrste in za kataklizmo človeštva, ki bo vsak trenutek tu. Klici po suverenem varovanju mej pred nelegalnimi migranti so latentni rasizem privilegiranih belcev – ki smo kolektivno odgovorni za arabsko pomlad, ki je rodila sodobne migracijske valove.

 

Biti desničar v letu 2019, ne glede na kateri ravni družbenega udejstvovanja, je nevarno početje. Levi medijski mašineriji je uspelo vso raznoliko (da ne rečem mavrično) skupino ljudi, ki se v Sloveniji istovetijo z desno politično usmerjenostjo, ožigosati kot nestrpno do drugačnega, kot nazadnjaško, pogoltno in sebično.

Skupina je danes toksična. Do določene mere celo poklicno in osebno škodljiva za tiste, ki bi ji radi pripadali. Ko sem lani kandidiral na listi pomladne stranke za občinskega svetnika, so me ljudje zaskrbljeno spraševali, če že čutim kakšne pritiske, in govorili, da lahko kadarkoli odstopim, če me je strah zgražanja ljudi.

Psihopati v navezi z oportunisti obrnili javno mnenje
Pomladniki, ki so nas osamosvojili, so postali izdajalci. Tisti, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija, pa osvoboditelji, ki so slovenski socializem obvarovali pred Miloševićevim nacionalizmom in ga varno pripeljali skozi čeri neoliberalizma, nazaj v varni pristan dogovorjene partijske ekonomije. Kako je trem osrednjim časnikom, dvema državnima televizijama, eni od državnega sponzorstva odvisni televiziji, tranzicijskim intelektualcem v službi CKZK-jevcev uspelo v le desetih letih narediti tak salto mortale, ni nobena skrivnost.

Medijski monopol ima povsem enak učinek tako v Sloveniji, Severni Koreji, Rusiji kot Kitajski. Gre za sistem peščice vplivnih kliničnih psihopatov, ki jih obdaja obroč oportunistov, ki morda niso psihopati, bodo pa prav po človeško najprej poskrbeli zase. Spodaj so ljudje – nezavedni receptorji, ki sprejemajo informacije. Mnenje teh pa je otročje lahko spremeniti oz. po inerciji usmeriti v problematiko, o kateri prej niso razmišljali. Rasnih napetosti v preteklosti v Sloveniji praktično ni bilo. Večino jih je leva struja izumila in jih naprtila desnici. Kar naenkrat bojda zatiramo Rome, manjšine iz republik bivše Jugoslavije in begunce. Za narod, ki se kiti s strpnostjo, je to bojni klic. Če ste kdaj sodelovali v kakšni “šankovski” debati s preprostimi ljudmi, ste lahko hitro ugotovili dve stvari: kako prepričani so lahko v svoj prav o stvareh, o katerih imajo le površno znanje (Dunning-Krugerjev efekt), in kako enostavno jih je s pravimi, jasnimi in zdravo-kmečko pamet uporabljajočimi argumenti spreobrniti na svojo stran. Dunning-Krugerjev efekt se da lepo uporabiti v prid prepričevalca.

Problem: Tam zunaj so ljudje, ki so jim všeč Joveva, Fajonova, Bratuškova …
Na desnici pa imamo še en problem. Vsega tega, kar sem zgoraj napisal, se sploh ne zavedamo. Mislimo, da vsa država razmišlja tako kot mi. Smejali smo se komičnim nastopom Irene Joveve na predvolilnih soočenjih in se spraševali, kdo, za vraga, bi volil njo. Pa je prejela 41.804 preferenčnih glasov. Zgražali smo se nad očitnim, ciljno usmerjenim oportunizmom Tanje Fajon v zvezi z migrantsko krizo, kot tudi njenim gnusnim sprenevedanjem okrog relativizacije jugoslovanskega totalitarizma. Razmišljali smo, da človek enostavno ne more voliti za žensko s takimi načeli, ki povrhu deluje še nečloveško klinično hladna. Pa je dobila 53.472 glasov. Kar nerodno nam je bilo, ko je Alenka Bratušek na predvolilnih soočenjih za volitve v državni zbor hudo umetno in vnaprej pripravljeno kar naenkrat postala borka za pravice upokojencev in glavna NOB-jevka v državi. Nemogoče, da pride v državni zbor s svojo četico političnih nul, smo razmišljali. Pa je prišla. Kot tudi leta 2014, ko smo vsi prav tako že veselo razmišljali, da smo se je za zmeraj znebili in da bo ‘odkresalala’ v zgodovino slovenskih političnih debaklov. Pa je prišla tista znamenita populistična zamrznitev privatizacijskih postopkov. In je bilo zopet dovolj.

Smejimo se Luki Mescu, ki iz oddaje v oddajo vedno bolj prozorno in obupano manipulira s številkami, da bi poklicnim ekonomistom dokazal, da je previsoka obdavčitev fatamorgana, in potem izpade prav komično, tako da se mu smeji vsa država (Šmuceva ni edina, ki ga je osramotila, spomnimo se slavne “Ahilove pete” pa mešanja med bruto in neto javnim dolgom). A on in njegova populistična četica rutinsko prihajajo v parlament, podpora pa jim zadnja leta raste. Očitno se bomo morali na desnici sprijazniti, da so Twitter, Facebook, strankarska srečanja, forumi libertarcev in redni sestanki enako mislečih svojevrsten ‘echochamber’, kjer si lahko čestitamo, da sprejemamo edini način ekonomske in družbene ureditve, ki je človeštvu prinesla napredek in prosperiteto, a to ni dovolj.

Tam zunaj so ljudje, ki mislijo, da se je Irena Joveva na soočenjih odlično obnesla. Tam zunaj so ljudje, ki mislijo, da so ekonomske ideje Luke Mesca revolucija v razmišljanju o človeškem sobivanju, ki jih skušajo kapitalisti na silo zatreti. Tam zunaj so ljudje, ki misijo, da je Alenka Bratušek najsposobnejša ženska v slovenski politiki, ki sta ji moški šovinizem in slovenska fovšija preprečila, da bi danes zaključevala uspešni evrokomisarski mandat.

Začetek reševanja problema je priznanje, da problem obstaja. Kako ga bomo rešili? Za vzor si bom vzel besede evroposlanke Romane Tomc, ki je na enem predavanju pred štirimi leti dejala, da ji veliko ljudi po pogovoru z njo reče, da so bili že celo življenje desničarji, pa se tega sploh niso zavedali. Kako bomo razbili mite, ki jih je zacementiral levi establišment? Najprej se zavedajmo osnovne demografske lekcije, ki so jo levičarji tako dobro naštudirali: ljudje so načeloma nevedni, podvrženi čustvom, zdravi kmečki pameti in primarnemu nabiralniškemu smislu za pravičnost. Nikoli niso brali Marxa, Engelsa, Hegla in Keynesa, na drugi strani pa prav tako ne Friedmana, Hayeka ali Von Misesa. Niti jih takšna poglobljena filozofska analiza družbenih odnosov ne zanima. Držimo se načela: “Keep it simple, stupid!” Kaj jim moramo razložiti?

– Detoksifikacija podjetništva
Leva politika je v zadnjih desetih letih uporabila preizkušen recept razrednega boja, katerega tarča so od lani podjetniki. Na začetku te koalicije se je začela totalna vojna proti podjetništvu. Kordiš ni edini, ki želi “kapitaliste sterati v morje”, splošna javna retorika proti podjetništvu je postala strupena mlakuža zavisti, jeze nad lastnim neuspehom in zgrešenega smisla za pravičništvo. Kaj jim moramo razložiti? Kako si podjetniki “zaslužijo” svoj kruh na trgu, kako nizke znajo biti profitne marže, zakaj ne morejo deliti svojega premoženja z delavci, da morajo povprečnega delavca plačati več kot v Avstriji in da slabega delavca težje odpustijo. Za primer jim povemo, naj si predstavljajo, da so se leta odrekali počitnicam, boljšim avtomobilom in dobrim večerjam ter tako privarčevali nekaj denarja, vzeli še hipoteko na hišo in se s kupom zbranega denarja lotili posla.

Pri podjetništvu ni nikakršnih zagotovil. Če bankrotiraš, ostaneš sam. Z dolgovi. Pod mostom. Po petih letih garanja jim je uspelo. Posel je stekel, zaposlijo še 10 delavcev, nato še 50 in še enkrat toliko. Danes so uspešni podjetniki, ki pa se morajo še zmeraj boriti s slovensko zakonodajo, ki podjetju praktično onemogoča odpustiti nesposobnega redno zaposlenega. Njihovi delavci zaslužijo nekako v skladu s svojo dodano vrednostjo, kar pa ne znese veliko nad minimalno plačo (ki jo oni potem skoraj podvojeno bruto-bruto plačajo še državi). Kako bi po takšnih odrekanjih gledali na ideje tistih politikov, ki jim pravijo, da morajo deliti dobičke z ljudmi, ki niso bili z njimi, ko so začeli in jim je ob neuspehu grozila deložacija? Kako bi poslej gledali na tiste, ki jim dopovedujejo, da ima Slovenija zmerne davke, ko bi morali za navadnega delavca plačati kar 500 evrov več skupnega zneska plač in prispevkov kot kolega Avstrijec, ki se ukvarja z isto panogo? Kako se bodo počutili, ko jim bo mlad smrkavec, ki v življenju ni zaslužil za pol kile črnega kruha, povedal, da so kapitalisti, ki izkoriščajo delavce, in da če jim kaj ni všeč, lahko jutri gredo iz države? Kako se bodo počutili, ko jim bo isto stvar v malce bolj prefinjeni obliki povedal vrhovni državni tožilec?

– Multikorporacije niso koncentrirano zlo pogoltnih kapitalistov
Razložiti jim moramo, da korporacije kot delniške družbe niso nek bildenbergovski monolit noro bogatih, ampak skupina neštetih majhnih delničarjev, ki prek neposrednega nakupa delnic ali vzajemnih skladov varčujejo. Za vnuke, za boljše pokojnine, za večjo hišo … Je posameznik, ki je kupoval delnice, da bo lahko v tujini izšolal vnuka in namesto v luksuz prihranke vlagal v Apple Inc. tudi korporativna svinja, ki noče razdeliti 250 milijard Applovega premoženja družbe med lačne Afričane? Teorije zarote o farmacevtski industriji, pri katerih se napaja bio-eko mafija in antivaxerji, fabule o živalskih čekanih v jagodnem soku, anti-GMO-jevska gonja … vse to se napaja iz primarnega strahu in nezaupanja do velikih korporacij. Res so velikani v Silicijevi dolini zadnje desetletje naredili ogromno, da še manj zaupamo velikim korporativnim entitetam, a bistvo, ki ga moramo predstaviti levičarjem, je to, da so tudi korporacije – kot vse druge oblike človeškega združevanja – nek poskus, kako bi skupina ljudi poskrbela za svoje premoženje.

Na srečo v kapitalizmu to pomeni predvsem, da predstavljajo vsako leto nove inovativne izdelke, ki nam lajšajo in plemenitijo življenje. Druge skupine, ki se združujejo za kolektivno dobro skupine, želijo do cilja na veliko bolj pritlehne načine, ki pogosto vključujejo podjarmljenje soljudi na tiranski način. Največje zlo korporacij je dobiček kot primarna motivacija za poslovanje. Smithove nevidne roke levičarji nikoli niso hoteli intimno razumeti. Po njihovo organizirano združenje ljudi ne more imeti pozitivnega vliva na družbo, če je njegovo osnovno poslanstvo ustvarjanje dobička, le država in supranacionalne unije so sposobne altruističnih vizionarskih, transcendentalnih in humanističnih vzgibov. Vse to pa izhaja iz osnovne zmote, da je ustvarjanje dobička malevolentno, zatorej jim moramo najprej razložiti, da ….

– … ni zlo, če nekdo posluje zato, da dela dobiček, ki ga nato akumulira
Del kolektivistične pogube, ki jo je v našo deželo prinesel komunizem, je demonizacija ustvarjanja dobička in osebna akumulacija bogastva. Zaradi tega lahko danes Mesec, Kordiš, pa tudi Fajonova, Židan in celo Janković (brez kančka samoironije) rohnijo proti “bogatašem”, ki ne prispevajo dovolj za splošno ljudsko dobro. Obljube o obdavčitvi bogatih za izvedbo različnih socialnih programov so za socialiste kot Božičkova vreča, ki kar naprej daje – a daje le volilne rezultate, ne pa efektivnega izboljšanja življenjskega standarda revnih. Levičarjem moramo razložiti, da drakonsko obdavčevanje bogatih ni srebrni “metek”, ki bo našo družbo rešil revščine – kvečjemu bo povzročil beg kapitala; pa tudi, če bi kapital ostal, je bogatih premalo, da bi bile razlike vidne na makro ravni. Socialisti se resnice o davkih bojijo kot hudič križa – namreč, da njihovi izračuni delujejo samo, če se ekstenzivno obdavči tudi srednji sloj, ki je najštevilnejši. Pri tem se poslužujejo trika nižanja kriterijev premožnosti – kar naenkrat so “bogati” tudi tisti z 2 tisoč evri neto plače na leto. Pomembno je, da jim na tem mestu razložimo tudi, zakaj potrebujemo visoko-izobražene naravoslovce, ki so gonilo organske rasti, produktivnosti, dodane vrednosti, in posledično, zakaj socialna kapica ni “nagrada za en procent na plečih revnih”.

– Niso vsi desničarji verski fanatiki, ki si želijo de facto in de iure teokracijo in uvedbo verouka v šole
Zmerno-levo usmerjeni bratranec, ki ga politika zanima približno toliko kot mene proto-arabska poezija, mi je nekoč potožil, da bi sicer iz ekonomskih razlogov volil desnico, ampak “če Janša pride na oblast, bi v šolah uvedli verouk, geje pa bi kriminalizirali”. Levičarski aktivist Domen Savič, ki pridiga proti sovražnemu govoru, je desnico pomenljivo označil za klerotalibane. Fantazma, s katero je levica uspešno ožigosala vso desnico kot krščansko različico islamske države, se je prijela. Najprej so takšno dogmo preizkušali na Lojzetu Peterletu, pa se je tako dobro obnesla, da so jo preslikali na ves desni pol. Danes so novinarski članki, kjer se sugerira “rimskokatoliška pogoltnost” in se poziva k obdavčitvi Cerkve, spretno sparjeni s fotografijami Janeza Janše in Mateja Tonina, ki se rokujeta z nadškofom Zoretom. Sporočilo je nedvoumno: “Ne volite desnice, če želite sebe in svoje otroke obvarovati pred institucionalizirano nadvlado Rimskokatoliške cerkve, a smo se zato borili leta 1945?” Lokalna igra Indijancev in kavbojev (preimenovana v osvoboditelji in izdajalci) je le stranska igra.

Glavna točka je slovenska, iz komunizma izvirajoča liberalna elita, ki se zelo uspešno predstavlja kot progresivna sekularna obramba pred nazadnjaškimi konservativci, ki komaj čakajo, da bodo lahko zopet vpeljali kurjenje čarovnic. Tudi gnusna politična telovadba okrog financiranja zasebnih šol, ki jo vzgajajo socialni demokrati, se vrti okrog te vrele kaše – nekatoliške zasebne šole so le kolateralna škoda. Kaj je pomembno, da levičarji vedo? Nikjer v programih desnih strank ni zapisano, niti te nimajo ambicije, da bi na kakršenkoli način prekršile načelo ostre ločnice med državo in Cerkvijo. Nobena od njih ne propagira več pravic rimskokatoliške institucije niti katero od drugih ver. Nobena od desnih strank ne želi ateistov, agnostikov, panteistov, panpsihistov, ezoterikov in privržencev Spinoze zapostavljati ali jih obravnavati kot drugorazredne državljane. 41. člen ustave je varen. Tradicionalna družina, za katero se zavzemajo, pa ima bolj univerzalne temelje, ki so jih z redkimi izjemami poznale vse funkcionalne civilizacije od prvih afriških migracij naprej. Za liberalce, ki bi klerotalibanom, ki volijo desnico, priporočili knjigo Stephena Hawkinga in Leondarda Mlodonowa, ki postulira, da boga ni, bi bil velik ideološki izziv, če bi enkrat ugotovili, da niso vsi desničarji privzeto globoko verni. Napetosti med vernimi in nevernimi nikoli zares ni bilo. Vsaj ne v sodobnih časih. Kot rasne napetosti so tudi te umetno ustvarili levičarji. Če jim odvzamemo konflikt, jim odvzamemo del razloga za obstoj.

– Desničarjem ni vseeno za okolje
V ihti iskanja novih avenij javnega kazanja vrlin so globalni socialisti od Ala Gora naprej po naključju naleteli na pravi zaklad. Rdeči barvi se je pridružila zelena. Lažne distopične napovedi o bližajoči kataklizmi kot posledici podivjanega kapitalizma so se odlično vklopile v turoben, mizantropni svet socializma, za katerega se je od nekdaj močno zdelo, da le išče izgovore, kako potopiti civilizacijo in nas spraviti nazaj v jame. Levica je tudi tu zmagala. Javno mnenje je jasno. Levim politikom je mar za okolje. TEŠ 6, čeprav njihov otrok, je že zgodovina, iz katere se učijo.

Oni nas peljejo v nov, čistejši jutri. Kako? Tako, kot pravi glavni slovenski pogajalec za okolje pri EU – z zmanjšanjem energetske porabe na globalni ravni. Kaj moramo razložiti levici? Da se to lahko zgodi le tako, da drastično spremenimo sodobni način življenja in naložimo večino reformnega bremena na pleča srednjega sloja. Gretenizmi so neproduktivna izguba časa. Utopični načrti o popolni dekarbonizaciji ali vsaj izpolnitvi vseh zahtev iz pariškega sporazuma bi povzročili globalno gibanje rdečih jopičev. Svetovni srednji razred s 1.000 dolarji mesečnega dohodka bi namreč naenkrat opazil, da se zopet pomika proti obzorju relativne revščine, ko bi zaslužil le še 300. Kar je še pomembneje – javnosti moramo pokazati, da nam je mar do okolja prav toliko kot vrline kažoči levici oz. nam je do okolja mar veliko iskreneje kot njim. Zato iščemo produktivne rešitve. Jedrska energija je začasen obliž.

Na obzorju so nove tehnologije, ki bodo povsem spremenile naš svet – manjši modularni reaktorji, ki bodo pocenili gradnjo nukleark na nekaj 100 milijonov evrov. Nuklearna fuzija, ki z manj vložene energije kopira kemične procese, kot se dogajajo v središču sonca. Kitajci eksperimentirajo z napredno fizijo, ki bo zmanjšala nuklearne odpadke in povsem odpravila nevarnost, da se kdaj ponovita Černobil ali Fukušima. To so projekti, za katerimi desnica stoji – kot tudi vsi, ki se reševanja planeta želijo resno lotiti. Če hočemo spremeniti svet, moramo razmišljati vizionarsko – tako da bodo izumi, ki bodo predstavljali manjše breme za okolje, hkrati obogatili naša življenja. Mladi anarhisti, ki nas pošiljajo v jame, medtem ko ravno tvitajo, da je njihov plastični lonček v Starbucksu končno brez slamice, niso del rešitve. Desnica načeloma ne zanika sprememb okolja, ki so delno posledica človeškega vpliva. A z njimi ne pretirava tako, kot to počne levica. Ve, da problem obstaja, hkrati pa ve, da je vlaganje v visoko tehnologijo prava rešitev. Podpirajo mladega Boyana Slata, ki išče rešitve in z revolucionarnim sistemom čisti plastiko iz Pacifika. Greto, ki kriči, kako si drznemo, pa pozivajo. naj najprej pokaže rešitve. Histerija in antikapitalistična gonja nista rešitev. Če parafraziram Petersona: Boyan je začel pospravljati svojo sobo, Greta je svojo razdejala in bi zdaj rada pospravljala sobe vseh Zemljanov. Brez metle in krpe. Le na to opozarja desnica. Okolje pa nam je seveda – kot vsem ljudem – kritična prioriteta. Le naše rešitve so drugačne od socialističnih. Ne temeljijo na zmanjšanju energetske porabe celotne civilizacije ali/in intenzivnem davljenju davkoplačevalcev, ampak na zasebni pobudi in inovacijah.

– Privatizacija
V deželi, kjer smo, odkar vemo zase, vedno imeli plemenite gospode iz tujine, ki smo jim bili podložni, je po svoje razumljivo, da smo nezaupljivi do tujega. Od Frankov, germanskega Svetega rimskega cesarstva in Habsburžanov do Francozov in Srbov ter posredno preko svojih balkanskih šolarjev iz kominterne tudi Rusov – tukaj je bil gospodar že vsak alfa samec z dovolj veliko plemensko pripadnostjo, ki je imel 5 minut časa preždeti del življenja razpet med Istro, Celovško kotlino, Ljubljanskim barjem in Pohorjem. Komunistična lažna samozadostnost je čut nezaupanja do tujcev le še poglobila.

Samoupravljanje delavcev je bila fantazma, ki se je v deželi hlapcev odlično prijela, in hlapci se sploh niso zavedali, da so avstrijske in balkanske plemiče ter fevdalce zamenjali z internacionalnimi socialisti. Seveda so CKZK-jevci ta pridobljen čut po delavski nadvladi negovali tudi po osamosvojitvi in formalni spremembi oblasti. V ljudski duh so skrbno preko medijev, javnih nastopov in idejnih vodij ukoreninili miselnost, da se komunistična parola “na Slovenskem smo mi gospodar” da neposredno preslikati tudi na gospodarstvo. Na začetku devetdesetih je bil prostotržni zanos še prevelik, da bi kdo paradiral po ulicah z napisi “STOP PRIVATIZACIJI” in “TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO”. Šele ko je nastopil drugi krog privatizacije, se je začelo govoriti o “naših” družbah, “naših” tržnih znamkah, “naši” superiorni prehrani in “naših” tovarnah.

Tista prava agitacija se je začela med legendarno pivovarsko vojno, ko sta se za Pivovarno Union borila belgijski Interbrew in domača Pivovarna Laško, ko so se osebno angažirali Milan Kučan in njegovi hišni ideologi. Takrat se je prvič uporabila retorika “naše” družinske srebrnine in demonizacije tujega kapitala. Potem se je isti recept bolj ali manj uspešno uporabil pri vsakem privatizacijskem procesu, v obupnem boju, da bi zadržali politične in gospodarske vzvode v rokah partijskih kadrov. Milijarde, ki smo jih zaradi zadrževanja privatizacije izgubili od leta 2000, so za vedno izgubljene, vsako leto po vodi tako splava še kak ducat drugih tirov. Upokojencem se je pihalo na dušo, da se razprodaja premoženje, ki so ga “oni” ustvarili. Miselni proces povprečnega Slovenca je takemu mainstream agitpropu primeren. Ko se proda kak bivši nacionalni šampion, ki so ga rdeči direktorji povsem opustošili, so mnenja, da se prodaja “njihovo”. Živijo v svetu, kjer se gospodarske družbe v državni lasti dojemajo kot njihovo zasebno premoženje, od katerega se napaja ves narod.

Kaj jim moramo razložiti? Da denar nima nacionalnosti. Da je z vidika povprečnega smrtnika povsem nepomembno, ali je lastnik država ali avstralski tajkun. Pomembno je le uspešno korporativno upravljanje, za katerega je na globalni ravni že dolga leta jasno, da je manj uspešno, kadar ga posredno ali neposredno izvaja država oziroma politika. Tukaj jim lahko predstavimo primer Airbusa, evropskega konglomerata, ki je desetletja trpel zaradi političnih mimostrelov. Različne francoske in nemške vlade, ki so se borile za proizvodnje v svoji državi, so bile krive za skoraj 30 milijard nepotrebnih stroškov – nasedli beli kit Airbus A380 npr. naredijo v Toulousu, nato pa prazen vzleti proti Hamburgu, kjer ga opremijo s sedeži. Povsem nepotreben strošek, ki je skoraj izključno politično maslo. Odkar je Thomas Enders vsaj nekoliko porezal lovke političnemu vmešavanju, sta se profit in tržna kapitalizacija podjetja skokovito povečala.

Primer Adria Airways je dokaz, da preizkušena retorika “našega” še vedno deluje. Tudi danes prerez populacije pokaže, da tisti, ki volijo levo “sredino”, pa tudi kakšen nacionalno motivirani desničar, navijajo za ustanovitev nove “nacionalne” letalske družbe, z zgrešenimi severnokorejskimi tezami o nacionalnem ponosu in fantomskih multiplikativnih učinkih. Prav pri tej točki sem opazil, da se Slovenci zelo dobro odzovejo, ko jim razložimo, da je v naravi človeka, da s svojim premoženjem razpolaga veliko bolj skrbno, kot če upravlja s tujim. Državno upravljanje pa je po definiciji upravljanje s tujim premoženjem. Še huje – državno upravljanje je upravljanje, kjer se je ustvarila pravna, politična in korporativna praksa, da nihče ni odgovoren za posledice svojih poslovnih odločitev. Tega se tudi socialisti dobro zavedajo, njihova zadnja bilka je, da “pač potrebujemo kvalitetno vodstvo državnih podjetij”, zato jim je nujno dopovedati, da je to oksimoron. Tudi uspešno državno podjetje bi bilo po statistični verjetnosti uspešnejše v zasebnih rokah, državni fiskus pa bi zaradi tega le pridobil – čeprav družba ni več “naša”. Kaj pa vsa izgubljena delovna mesta zaradi optimizacije poslovanja? Tukaj pa jim razložimo, da so delovna mesta, ki se družbi na trgu ne izplačajo, le izvedena oblika socialne podpore. To bo zelo zanimiv preblisk za delavca za tekočim trakom zasebnega podjetja, ki se bori za “nacionalni interes”. Polovica njegovega efektivnega dohodka gre za sponzorstvo tistih, ki ne ustvarijo dovolj dodane vrednosti, da bi preživeli brez državne pomoči. Takrat bo tudi tak delavec, ki je morda prej volil SAB ali DeSUS, ker ni hotel “razprodaje državnega premoženja” doživel premik v glavi in rekel: “To pa ni pravično.”

Koga prepričujemo?
V naslovu sem napisal, da moramo nagovoriti levičarje. A pozor. Ne vseh. Volivci SD in Levice so za nas nedosegljivi. Romarji v Dražgoše, na Menino planino in v Bolnico Franjo so izgubljeni. Javni uslužbenci, ki delajo na mafijskih “no show/no work” nepotistično pridobljenih delovnih mestih, so preveč oportunistično ugnezdeni v svoj kotiček sveta, kjer država jemlje iz eteričnih kapitalskih nebes in pravično deli med plebejce.

Naša tarča so od socialističnega agitpropa zavedeni Slovenci, ki volijo sredinske leve kvaziliberalne stranke, napačno prepričani, da predstavljajo pravo evropsko liberalno demokracijo. Točke, ki sem jih navedel zgoraj, so strup za mainstream antiprivatizacijske agente globoke države. SD, Levica in interesne skupine, kot so DeSUS ter sindikati, so na ekonomsko resničnost imuni. SMC, LMŠ in SAB, ki se pretvarjajo, da spadajo v ALDE, pa niso. Če uspemo ljudem dopovedati, da je naša socialistična resničnost, ki jih ohranja na oblasti, navadna fatamorgana, potem ogromna masa volivcev ne bo imela nobene druge možnosti, kot da voli za desnico. Glas za SMC, LMŠ, SAB ali katerega od naslednjih liberalnih novih obrazov (omenja se Tomaž Vesel) je v resnici glas za socialdemokratsko stagnacijo, zaradi katere smo od leta 2009 do leta 2019 stopicali na mestu, medtem ko so naši bivši sotrpini izza železne zavese, iz skupine višegrajskih držav, naredili tak preboj, da so nekateri po BDP PPP per capita že pred nami.

Preden je “počila” Patria, smo bili na poti, da do leta 2020 dosežemo Avstrijo, danes, po desetletju socialističnih vlad, pa nas prehiteva Češka, dohitevajo pa Slovaška, Madžarska in Poljska. In, ja – tega so krivi socialisti in njihova kolektivistično-kleptokratska politika. Če ljudem uspešno dopovemo vse zgoraj omenjene točke, bodo organsko izbrali edino pot naprej, ki nas bo prebudila iz stagnacije zadnjih desetih let – pot podjetništva, deregulacije, tržnega kapitalizma in odprtosti do tujega kapitala. To pa ni pot, po kateri si želijo hoditi naši ALDE socialisti.
nazaj na vrh