Gorje premaganim!

SDS bi se morala predvsem bati svojih "navideznih prijateljev". SDS bi se morala predvsem bati svojih "navideznih prijateljev". Foto: Matic Štojs Lomovšek

Znan vzklik keltskega poglavarja Brena ob plenjenju Rima ima v slovenski tranzicijski zgodbi poseben pomen. Ponazarja namreč sistem, ki je na prvi pogled lahko povsem normalen in demokratičen, češ vsi imajo enake možnosti. A v resnici prinaša delitev na (najmanj) dve kategoriji ljudi oz. političnih subjektov. Tistih »na vrhu« in onih drugih, ki so »malo bolj spodaj«.

Si lahko predstavljate odziv javnosti, če bi se pokazalo, da si je denimo SMC iz kakšne državne banke sposodila denar, ki ji ga niti ne bi bilo treba vrniti in bi izgubo pokrili davkoplačevalci? Verjetno bi medij, ki ga pravkar berete, zelo kritično pisalo tem, podobno tudi Nova24tv, morda še kakšen medij, to pa bi bilo tudi vse. Režimski mainstream bi se naredil, kot da se ni nič zgodilo (in pravzaprav tako ravna ob primeru pranja iranskega denarja v naši največji banki), vse skupaj bi minilo v slogu pregovora »Psi lajajo, karavana gre dalje.« Ko pa si je največja opozicijska stranka od fizične osebe sposodila denar po ugodni obrestni meri, je to nenadoma postal državni problem št. 1, čeprav niti ne gre za davkoplačevalski denar. In prav tu se je spet pokazalo, kako malo je v resnici vredno »raziskovalno« novinarstvo v t. i. mainstream medijih. Predvsem zato, ker gre za politični aktivizem pod krinko novinarstva – kot bi nekaj medijskih pionirčkov in kurirčkov dobilo novinarske piškotke z dodatkom marihuane. Zakaj omenjam marihuano? Ker predvsem na dolgo in na široko halucinirajo.

Seveda to ne pomeni, da moramo največji opozicijski stranki že vnaprej izreči odpustek za vsako zablodo. Pač pa nekaj drugega. Predstavljajmo si, da igrata na nogometnem igrišču dve ekipi – recimo, da ima ena modre drese, druga pa rdeče. Eden od »modrih« samo malo »pošlata« igralca nasprotne ekipe in takoj dobi rdeči karton, rdeča ekipa pa priložnost za enajstmetrovko. Nato pa član rdeče ekipe spotakne igralca iz modre ekipe. A glej ga, zlomka, sodniki celo vidijo prekršek, a ne reagirajo. Pustijo, da se igra nadaljuje. Imamo torej tekmo, kjer sta ekipi glede na sodniški kriterij v povsem neenakem položaju. Medtem ko so že majhni prekrški ene ekipe kaznovani kot hude nešportne poteze, pa so slednje dovoljene nasprotni ekipi. Ki seveda gladko zmaga, izid je priznan, vodstvo tekmovanja presodi, da so bili pogoji regularni, prav tako sojenje. Zaman se glavni štab modre ekipe trudi dokazati, da so bili v tekmi ogoljufani. Nič ne pomaga.

Vas ta opis na kaj spomni? Morda na slovensko politično realnost? Nekaj je jasno: medijski stampedo, ki je bil sprožen proti SDS, se ni zgodil niti prvič, niti po naključju. Takih izlivov žvepla in ognja smo doslej doživeli kar nekajkrat. In vedno je šlo za to, da so minoren prekršek SDS razglasili tako rekoč za zločin stoletja. In tudi tokratna afera s posojilom ima svoj raison d’être. Zgodila se je na dan razprave o ustavni obtožbi predsednika vlade dr. Mira Cerarja. A ne samo to. Zgodila se je z namenom – da slučajno kdo iz slovenske javnosti ne bi opazil malverzacij, ki se ta hip dogajajo v Gorenju ter Deželni banki Slovenije, kjer je kot glavni protagonist vpleten eden od politično in medijsko najbolj vplivnih »stricev« Borut Jamnik. In konec koncev – predvolilna kampanja se je že zdavnaj začela, ljudi pa bo čedalje težje prepričevati s tem, da »novi obrazi« prinašajo svežino in nov korak k blaginji. In ker hudič v sili žre tisto, česar je sam gospodar, namreč muhe (zato se v Svetem pismu poglavar hudih duhov večkrat imenuje »Belcebub«, torej gospodar muh), tranzicijski kamarili ostane le še rezervni scenarij: prisiliti čim več potencialnih volivcev slovenske pomladi, da ostanejo doma, čim bolj skregati med seboj SDS in NSi, hkrati pa mobilizirati čim več volivcev tranzicijske levice. In če niti to ne deluje, bodo skušali manipulirati pri samih postopkih štetja glasov ter vnašanja rezultatov volitev s posameznih volišč v centralno bazo podatkov. Na tem področju bodo letošnje volitve še hudo zanimive.

Seveda je nadaljevanje zgodbe odvisno tudi od SDS. Prepoceni bi bilo trditi, da si SDS v resnici ne želi zmagati in da je Janez Janša agent tranzicijske levice, kot to trdi ena od priljubljenih teorij zarote. Prav tako bi bilo prepoceni trditi, da so v SDS tako hudi politični analfabeti, da se brez premisleka spuščajo v sumljive kupčije, na katere medijski tranzicijski pitbuli ves čas prežijo, da bi jih zvlekli na dan. Morda pa je nekoliko bližja resnici domneva, da je največja opozicijska stranka zelo dobro omrežena od nasprotnika. In to v notranjosti. In prav to je tisto, kar nas lahko skrbi, saj bi bil ves njen trud jalov in že vnaprej obsojen na neuspeh samo zato, ker ni bil pravočasno sprožen ustrezen antivirusni program.

nazaj na vrh