Gašper Blažič: Daleč je še do državljanskega upora Režimu Izpostavljeno

foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Minuli četrtek sem se nekoliko zadržal pred parlamentom. Tja me je povabila skupinica ljudi, češ da se bo tam zgodil protestni shod. Priznam, zdelo se mi je nenavadno, da ni bilo nobenega obvestila medijem o kakšnem velikem shodu. Vse skupaj se mi je zdelo nenavadno, vse dokler nisem prišel na kraj dogajanja, kjer se je na tem shodu zbralo vsega skupaj kakih pet ljudi. Eden od njih je prevzel vlogo govornika preko zvočnika.

 

Če odkrito priznam: vse skupaj je bilo dolgočasno. Čeprav omenjeno peterico načeloma podpiram v vsebinskem smislu, je bilo vse skupaj videti kot nekakšen teater, ob katerem so se mimoidoči pomilovalno nasmihali in si mislili svoje. Kaj pa naj bi počeli drugega ob govoru, v katerem je nekdo skušal posnemati pokojnega ljudskega govornika, dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja? A Kramberger je (bil) samo eden in neponovljiv, raznih krjavljev, ki imajo sicer zelo dober namen, pa je cel kup. In žalostno je to, da imajo glede na vsebino svojih govorov morda celo zelo prav, vendar jih zaradi njihove čudaške forme in neorganiziranosti nihče ne jemlje resno. Kar je povsem pričakovano. Dejansko je bil najbolj zanimivo na tem shodu to, da se je malo pred začetkom govora ob skupinici znašel nihče drug kot predsednik borčevske zveze Tit Turnšek, ki je sicer čvekal traparije, ko je komentiral transparent s fotografijo iz Hude jame, vendar mi je Tit na nek način celo polepšal dan. No, prepričan sem, da se je ob tej skupinici celo sam zabaval – botri sedanjih oblastnikov so se zagotovo lahko celo krohotali predstavi pred parlamentarno zgradbo, kjer se niti policistom ni ljubilo posegati v dogajanje. In veste, zakaj? Ker je bila predstava pred parlamentom za mafijo, ki vlada iz ozadja, povsem – nenevarna.

Sam sem že nekajkrat zapisal, da Slovenija potrebuje en močan državljanski upor. Upor proti mafijskemu režimu, kjer je Šarčeva vlada zgolj trenutni »izvršni svet«. Za kaj takšnega bi bil seveda potreben zelo množičen protestni shod. Vendar te scene verjetno še dolgo ne bomo videli. Preprosto zato, ker je kljub vsemu večina Slovencev očitno zadovoljna s svojim življenjem in tudi z državo. Češ, tako hudo pa spet ni. Ali bolje: nikoli ni tako hudo, da ne bi bilo še hujše. In dokler ne pridemo v situacijo, da nimamo več kaj izgubiti, razmere za takšen shod pač niso dozorele. Kajti najprej bo vsak iskal razloge, zakaj se NE upreti krivični oblasti. In seveda se lahko vprašamo, kakšen motiv so imeli Romuni leta 1989, da so zlomili Ceauşescujev režim (a pri tem naredili napako, ker so krvolokove sodelavce pustili pri miru, kar je pustilo posledice).

Pri nas je verjetno problem v tem, da smo Slovenci zelo potrpežljivi. Za velike projekte se motiviramo zgolj takrat, ko gre za lasten žep. Upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres v svojih intervjujih ni zaman svaril, da se Slovenci za konec enopartijskega sistema ter eksodus iz Jugoslavije nismo odločili iz nekih visokih ciljev, kot so denimo človekove pravice, človekovo dostojanstvo in podobno, ampak zaradi tega, ker smo si želeli višji standard in smo bili situ večnega zaostajanja za razvitim svetom. Dandanes sicer ne hodimo več v Avstrijo po pralni prašek, kavo, banane in čokolado Milka, imamo dovolj svojih trgovskih centrov, ki so očitno dovolj polni (tako ljudi kot blaga), tako da za zdaj ne moremo govoriti o Sloveniji kot evropski Venezueli. A očitno bomo morali najprej iti skozi veliki petek venezuelizacije Slovenije, da se bo večina (!) državljank in državljanov zavedla, da smo vsi na isti ladji in če se slednja potaplja, ne pomaga obdelovanje zgolj svojega lastnega vrtička na njej. In ko se ljudje začnemo zapirati sami vase, mehki despotizem, kot ga je že zdavnaj definiral Alexis de Tocqueville (ali pa Jančarjeva »cinična distanca«), začne poganjati korenine.

Naša glavna težava je predvsem neobčutljivost. Ker je v totalitarizmih pač prizadeta samo manjšina (če slučajno preživi kakšen holokavst). Večina ostaja pri tem neprizadeta in živi svoje življenje naprej. Ko je pred leti nastal Odbor 2014, smo takrat mnogi upali, da bo zadeva doživela približno takšen odmev kot Odbor za varstvo človekovih pravic iz leta 1998. Napaka, dragi moji. Razmere so sedaj v marsičem drugačne. Večina Slovencev pač ni okusila grenkega sadeža spolitiziranega krivosodnega sistema. Zato se je pred ljubljanskim sodiščem zbirala zgolj peščica. Mainstream se je iz te peščice norčeval. Večini pa je bilo – vseeno. Če se postavimo v kožo večine, je to povsem razumljivo. Zakaj bi se sekirali zaradi neke manjšine, ki ima slučajno težave s sodniki? No, kmalu je tudi Odbor 2014 »spontano« ugasnil, Bavconova karavana pa gre naprej svojo pot.

Nedavno je vzvcetela nova državljanska pobuda, imenovana Glasno. Namenjena je civilnemu odporu proti zlorabi nacionalne RTV. Hvalevredna pobuda, ampak dvomim, da bo imela kaj učinka. Morda kvečjemu v obratno smer – da se bodo »mudžahedinke« pod vodstvom Eugenije Carl še bolj radikalizirale in da bo RTVS iz kljubovanja postala še bolj rdeča, kot je sicer. Morda je to celo dobro. Bolj ko se bo iz proračuna financirani medij radikaliziral v smer propadle socialistične ideje, bolj bo rasel odpor javnosti. A če bi bilo to pred tridesetimi leti, bi bilo to drugače. Ljudje pač niso več primorani gledati zgolj programe nacionalne televizije. Na voljo imajo cel kup drugih. In tako bo večini spet vseeno. Razen morda takrat, ko jih bo RTVS »šlatala« za denarnico.

Očitno ta trenutek res ni primeren za razmišljanje o civilnem uporu. Pozornost ljudi je usmerjena k volitvami, še zlasti v Ljubljani, kjer je Jankovićev najresnejši izzivalec dr. Anže Logar. A kdor misli, da bo rdeča nomenklatura izpustila Ljubljano iz rok, se zelo moti. In videli bomo, kakšna bodo naša razmišljanja po začetku decembra, ko bo mimo tudi drugi krog županskih volitev po Sloveniji. Morda bodo takrat dokončno pokopane iluzije, da je mogoče spremembe v Sloveniji dočakati z volitvami? Bomo videli. A nekaj je vendarle jasno: civilni upor se ne bo mogel zgoditi zgolj z nekaj krjavlji, ki si želijo pozornosti, pač pa z močnimi in nekompromitiranimi voditelji ter navsezadnje tudi molitveno podporo iz ozadja.

nazaj na vrh