Evropski poslanci – odtujeni centri moči? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Tudi leto, ki prihaja, namreč leto 2019, bo volilno leto. Po petih letih bomo znova volili poslance v evropski parlament. Sloveniji proporcionalno pripada osem poslanskih mest, kar je sicer kaplja v morje, mnogi se tudi sprašujejo, kakšno korist imamo sploh od njih – že zaradi tega, ker Slovenija ne predstavlja neko pomembno silo v mednarodni politiki. Tudi zato je udeležba na volitvah v evropski parlament že pregovorno najslabša, saj za dogajanje v Bruslju oz. Strasbourgu velja znani pregovor »daleč od oči, daleč od srca« - če se že ne zgodi kakšen teroristični napad.

 

Glede odnosa do hrama evropske demokracije ter institucij Evropske unije se je v zadnjih petih letih marsikaj spremenilo. Še leta 2014 je veljalo, da je v Sloveniji pomladna opcija zelo proevropsko usmerjena, delno je to veljalo tudi za zmernejši (bolj pragmatičen) del tranzicijske levice. Po začetku migrantske krize pa se je evroskepticizem tudi med pomladnimi strankami zelo okrepil, k čemur sta pripomogla dva dejavnika: prvi je »politika odprtih vrat«, ki jo še vedno podpirata predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker ter (odhajajoča) nemška kanclerka Angela Merkel (in tu ni dvoma, da prav ti centri moči rovarijo proti članicam EU, ki so sprožile lastne mehanizme zaščite), drugi pa je brezbrižnost evropskih institucij do dogajanj v Sloveniji, kjer je demokracija zgolj gola forma in stvar simulacije . Medtem ko se EU ukvarja z bojda problematičnimi trendi odpravljanja liberalne demokracije na Madžarskem in Poljskem ter obema državama nalaga sankcije, Slovenija ostaja za Bruselj dokaj neproblematična država. Kot da je pri nas »vse krasno«, ker Slovenijo pač ne uničuje neka zloglasna desnica, pač pa dediči komunističnega režima. In ni mogoče spregledati, da ga je tudi Evropska ljudska stranka, ki je notranje precej razdeljena, v tem primeru precej polomila.

Za zdaj še ni znano, kakšna bo sestava kandidatnih list za naslednje evropske volitve. Vendar je čedalje bolj jasno, da bo prišlo do oblikovanja nove liste z domoljubnim poudarkom ter usmeritvijo, ki bo bližje državam t. i. Višegrajske skupine. Do sedaj je veljalo, da je med osmimi slovenskimi evroparlamentarci kar pet članov Evropske ljudske stranke (EPP), trije od njih prihajajo iz vrst SDS. Vprašanje je, ali bo razmerje moči v bodoče še takšno, saj se v zadnjem času tudi odpor do slovenskih poslancev v evropskem parlamentu krepi. Pa ne samo do razvpite Tanje Fajon, ki naj bi bila po anketi Mediane celo tretja na lestvici najbolj priljubljenih politikov (ja, papir res vse prenese!), ampak tudi do »desnih« poslancev, ki naj bi se obnašali preveč pragmatično in se še vedno preveč uklanjali diktatu Evropske komisije, kjer je njen predsednik Juncker prav tako član EPP, še najbolj pa nam bo ostal po svojih »išias« izpadih ter nedržavniškemu obnašanju, kjer se je med drugim priklonil tudi Karlu Marxu in Fidelu Castru. S tem je seveda dal vetra v jadra evroskeptikom, kar gre tudi na roke interesom Rusije. Ste se kdaj vprašali, zakaj Evropska unija nikoli ni povzdignila glasu proti grobim kršitvam mednarodnega sporazuma iz leta 1994, s katerim se je Ukrajina odrekla jedrskemu orožju v zameno za nedotakljivost njenih meja?

Sam sem sicer navajen, da ne sodim rad poslancev v evropskem parlamentu, morda tudi zato, ker sem praktično ves čas v Sloveniji in ne vem, s kakšnimi insajderskimi informacijami razpolagajo. V tem mandatu sem sicer tu in tam komuniciral z dr. Milanom Zverom, ki mi je večkrat pojasnil določena ozadja dogajanj in glasovanj v evropskem parlamentu, predvsem ko je šlo za najbolj razvpita glasovanja. Ne morem reči, da me je vedno prepričal, me je pa nekako pomiril – a po drugi strani vztrajam pri tem, da je med evropskimi poslanci iz vrst EPP in slovensko javnostjo vsaj po mojem opažanju še vedno premalo komunikacije ter izmenjave informacij. Ko je Romana Tomc jeseni 2017 kandidirala na predsedniških volitvah, je skoraj več polen pod noge dobila od »šiškovcev« kot pa iz jedra tranzicijske levice prav zaradi glasovanj v parlamentarni dvorani združene Evrope. Dr. Zver se mora zadnje čase soočati tudi z obtožbami o tem, kaj je počel pred letom 1990 – sam sicer menim, da o tem ne sme molčati že zaradi pregovora »kdor molči, pritrdi«, zavedam pa se, da so zapisi, ki ga postavljajo v slabo luč, tudi posledica maščevanja in užaljenosti s strani pisca, ki bi se, če bi bil načelen, lotil vseh nekdanjih sodelavcev SDV in KOS v pomladnih vrstah. A že zaradi higiene bi bilo prav, da bi vsi kandidati za evropske poslance pred volitvami v evropski parlament dali karte na mizo in povedali, v kaj so nekdaj verjeli in čemu so se nato odpovedali.

Zagotovo pa sem prepričan, da je združena Evropa projekt, ki ga ne gre odpisati – a potrebna je temeljite reforme in vrnitve h koreninam. S takšno politiko, kot jo ima sedaj, pač ne bo preživela. Verjamem pa tudi, da v Sloveniji kljub razočaranju nad politiko EU ni dovolj zadostne kritične mase, ki bi lahko izsilila izstop Slovenije iz EU. Prvič že zaradi tega, ker se nihče ne bo kar tako odrekel evropskim sredstvom za sofinanciranje, drugič pa zaradi tega, ker so vlogo poskusnega zajčka pri izstopu iz EU prevzeli Britanci, ki jih zaradi tega že boli glava, a spremeniti ne morejo ničesar več. EPP ima še nekaj časa, da postavi jasno ločnico do evrosocialistov in njihovih satelitov, sicer bo leta 2016 ta politična grupacija, iz katere so izšli tudi očetje združene Evrope, prvič doslej izgubila primat v evropski politiki. In verjamem, da bodo mnogi politični korektneži, ki sedaj svarijo pred »nacionalizmom« z vzhoda, nekoč hvaležni Viktorju Orbanu.

nazaj na vrh