Drugi berlinski zid, ki ločuje Evropo od rojevajoče se EUrabije Izpostavljeno

  • Napisal  Bernard Brščič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Drugi berlinski zid, ki ločuje Evropo od rojevajoče se EUrabije

Bil je berlinski zid. Fizični v dolžini 156 kilometrov je med letoma 1961 in 1989 ločeval Vzhodni Berlin od Zahodnega, komunistično Nemško demokratično republiko od njene sosede Zvezne republike Nemčije. Bil je utelešenje železne zavese, ki je ločevala vzhodni in zahodni blok. Berlinski zid je hkrati metafora za idejno cezuro med totalitarnim komunizmom vzhoda in liberalnodemokratično tržno ureditvijo zahoda. Njegov padec leta 1989 je za fukuyamovske optimiste v simbolnem smislu predstavljal konec zgodovine, stanja, ko naj liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom ne bi imela alternative. V vsakem primeru je zrušitev zidu simbolizirala popoln kolaps komunizma. Moralni, politični in ekonomski. Zid se ni zrušil na obe strani, kot nas je skušal prepričati nekdanji predsednik ZKS in RS Milan Kučan, ne, zid se je zrušil na zahod. Zrušil se je na zahod, ker smo si prebivalci Vzhodne Evrope želeli svobode in blaginje, ki jo lahko zagotovita samo demokracija in tržno gospodarstvo.

 

A konca zgodovine padec berlinskega zidu le ni prinesel. Fukuyama se je motil. Liberalna demokracija in tržno gospodarstvo nista edini igri v mestu. Z distance skoraj treh desetletij se mi postavlja vprašanje, zmago česa pravzaprav predstavlja leto 1989 oziroma padec berlinskega zidu. Pitijski odgovor bi bil poraz komunizma. A še v tega lahko, upoštevaje rast znakov recidivizma marksističnih idej, dvomimo. Ne, ne vidim belih miši, nimam prividov o oživljanju ortodoksnega marksizma.

Ortodoksni marksisti so na predstavnike Frankfurtske šole gledali s prezirom

Danes nihče, ki je compos mentis, ne more zagovarjati Marxovih nebuloz o zakonih koncentracije in centralizaciji kapitala, delovni teoriji vrednosti, transformacijskem problemu in podobnem. A vendar je marksizem preživel, in to v svoji pankrtski reinkarnaciji Frankfurtske šole kulturnega marksizma, ki s svojo multikulti agendo LGBT tvori idejno podlago globalističnih elit v EU in ZDA. Zvijačni um zgodovine je poskrbel, da marksizem ni preživel v Moskvi, Varšavi ali Budimpešti, ampak v Bruslju, Berlinu ali Parizu. Tam so danes vsi kulturni marksisti − od socialistov, psevdoliberalcev do t. i. žlahtne desnice.

Fotografija je simbolična (Foto: Twitter)

Ena od nenameravanih, po mojem mnenju pozitivnih posledic komunizma je, da je ohranil socialno in kulturno konservativnost prebivalcev za železno zaveso. Ortodoksni marksisti so na predstavnike Frankfurtske šole gledali s prezirom, kot na odpadnike, obsedene z vsemi oblikami spolnih iztirjenj. Ne, razumevanja za sparitev Marxa s Freudom à la Frankfurt na moskovskem Marx-Engelsovem inštitutu na primer nikoli niso izkazovali. To ne pomeni, da so bili sovjetski komunisti naklonjeni družini in tradicionalnim vrednotam. Kako tudi, ko pa sta Friedrich Engels in Karl Marx v Komunističnem manifestu zapisala, da je cilj komunizma odprava družine kot temelja svobodne družbe. A po razbrzdanosti prvih let po rdečem oktobru, ko je bila protidružinska politika z zagovorništvom promiskuitete in splavljanja tako “uspešna”, da je ZSSR v tridesetih letih grozil populacijski infarkt, je pogubnost te libertinske politike ustavil Stalin na svoj lastni totalitarni način, s prepovedjo razvez in splavov. Večino časa in energije so komunisti morali namenjati stalnim reformam nedelujočega centralnoplanskega gospodarstva. Še v času perestrojke jim ni bilo jasno, da tistega, kar je zaradi strukturnih razlogov onstran popravila, ni smiselno popravljati. A ta obsedenost z gospodarskimi reformami je ljudem na vzhodu prizanesla z multikulturnostjo in s prevrednotenjem vrednot na zasebnem področju. Glede na svoje zahodne sosede so ostali v socialnem in kulturnem smislu razmeroma normalni.

Oblikuje se nov mentalni berlinski zid

Ta relativna normalnost Vzhodnoevropejcev se kaže v njihovi odpornosti na poskuse indoktrinacije z multikulti agendo LGBT. Multikulturnosti ne vidijo kot obogatitve, ampak kot grožnjo nacionalnim identitetam. Razumejo, da sta evropski način življenja in islam na primer v celoti nezdružljiva. Z grozo opazujejo, kakšne posledice ima multikulturnost z arabizacijo in afrikanizacijo na Švedskem, v Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji in drugih državah Zahodne Evrope. Nezakoniti migranti iz Afrike in Levanta s svojim socialnim parazitizmom spodkopavajo temelje države blaginje, hkrati pa te države vse teže zagotavljajo varnost lastnim državljanom. Prepričan sem, da bo ravno multikulturnost držav Zahodne Evrope z vedno večjim deležem afro-arabskega prebivalstva ovira gospodarskemu napredku. Funkcionalno nepismeni »inženirji, programerji in kirurgi« so najboljše zagotovilo za civilizacijski mrk. Takšni usodi želijo Vzhodnoevropejci ubežati, zato raste nasprotovanje multikulti kultu LGBT. Oblikuje se nov mentalni berlinski zid, ki ločuje Evropo od rojevajoče se EUrabije. Ni nemogoče, da bo ta mentalni zid prerasel v pravega. A takrat se bo, vsaj po mojem mnenju, bolje znajti na njegovem vzhodnem delu.

Bernard Brščič

nazaj na vrh