Drago Jančar leta 2014: Ob tej znameniti slovenski sodbi pa nihče, razen znamenitega pregovornega turškega kadije, ki hkrati toži in sodi, ne verjame, da je treba nekoga poslati za dve leti v zapor zaradi obljube Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pisatelj Drago Jančar (foto: Matic Štojs Lomovšek) Pisatelj Drago Jančar (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Na današnji dan, pred štirimi leti, je Slovenija, pa tudi Evropa, dobila političnega zapornika – Janeza Janšo. Pisatelj Drago Jančar je takrat zapisal naslednje:

"Do zadnjega trenutka nisem verjel, da v današnji Sloveniji lahko pošljejo človeka za dve leti v zapor, ker je prejel – obljubo. Kaže, da se bo to očitno zgodilo.

Pravijo, da je bila to pogumna sodba. Res je treba imeti velik pogum, kadar nekoga pošlješ v zapor za dve leti življenja, ker meniš, da je dobil obljubo. Ne denarja in ne zlata, ne hiše ali podjetja, ne visokih časti, ničesar od tega ni dobil, dobil je obljubo. Že to je pogum, še večji pogum je poslati nekoga v zapor za dve leti s trditvijo, da ne vemo, kaj je vsebovala ta obljuba, kdo je to obljubo izrekel ali zapisal, kje je bila obsojenemu ta obljuba obljubljena in kaj je človek, ki je bil zaradi te obljube obsojen na dve leti zapora, v zameno za to obljubo pripravljen ali dolžan storiti, skratka, ne vemo niti tega, ali je obljubo sploh dobil. Torej sodba, ki jo vsi poznamo, ni pogumna zato, ker je za dve leti poslala v zapor voditelja opozicije ali človeka, ki ima velike zasluge za uveljavitev demokracije in ustave z določili o pravni državi. Njen neskončni in surovi pogum je v tem, da lahko po tej epohalni odločitvi pošljejo brez dokazov v zapor za dve leti kogarkoli. Vsaj v Sloveniji. Kogarkoli, kadarkoli, kjerkoli in zaradi česarkoli, ne da bi njegovo krivdo konkretno in z neizpodbitnimi dejstvi dokazali.

V Angliji, domovini prava in demokracije, velja pravilo: Not only must justice be done; it must also be seen to be done, kar preprosto pomeni, da mora biti sodba prepoznavna, verjeti ji moramo, ne samo sodnik ali sodnica, pač pa tudi obsojeni, verjeti in sprijazniti z njo se morajo njegovi odvetniki, verjeti ji morava ti in jaz. Janša na Dobu, podporniki verjamejo v njegovo skorajšnjo osvoboditev.

Ob tej znameniti slovenski sodbi pa nihče, razen znamenitega pregovornega turškega kadije, ki hkrati toži in sodi, ne verjame, da je treba nekoga poslati za dve leti v zapor zaradi obljube, ne vemo kakšne, ne vemo kje, ne vemo kdaj. Sodnik mora, kot je pisalo na spletni strani slovenskega varuha človekovih pravic,vzbujati zaupanje javnosti, še posebno strank v sodnih postopkih. Biti mora nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, sodnik mora tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankama dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko vzbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti. To sojenje ni vzbudilo samo nezaupanja »pri kateri od strank«, sum o nepristranskosti je doma tudi med odvetniki, številnimi pravniki in mnogimi drugimi državljani.

Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.

Pred dnevi sem srečal prijatelja Franza Kafko. Pisatelj si, pa ne razumeš, je rekel očitajoče. Samo tega več ne razumem, kaj je resnično, sem rekel, tvoj Josef K. tudi ni razumel, zakaj so ga obsodili. Ker ni razumel, kaj je nujnost! je vzkliknil Franz Kafka, slabo si me bral. Vzel je svoj roman Proces, polistal po njem in mi pokazal, beri: »Ne smemo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.«

»Žalostna misel, je rekel K., »s tem postane laž univerzalno načelo.«

Žalostna misel, sem ponovil. In strašna. Je sploh mogoče kaj drugega reči?"

(Pismo pisatelja Draga Jančarja, ki ga je 20. junija 2014 ob odhodu Janeza Janše v zapor na Dob prebrala Alenka Jeraj).

nazaj na vrh