Dr. Milan Zver: Na poti k “združeni evropski demokraciji”? Ne, hvala! Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Milan Zver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Podpredsednik SDS in evropski poslanec dr. Milan Zver (foto: Veronika Savnik) Podpredsednik SDS in evropski poslanec dr. Milan Zver (foto: Veronika Savnik)

Zadnja zavrnitev koncepta vodilnih (“špicen”) kandidatov, ki je po mnenju evropske demokratične javnosti predstavljal svojevrstno dopolnilo evropski demokraciji, je ponovno sprožilo razmislek o tem, ali je – tako kot drugje – demokracija v zatonu tudi na ravni Evropske unije.

Kot je znano, koncept predpostavlja, da vsaka politična skupina na evropskih volitvah postavi na prvo mesto nosilca liste, ki v primeru zmage postane predsednik Evropske komisije. Uveljavitev te novosti je precej obogatila volilni proces na zadnjih dveh evropskih volitvah, še posebej na zadnjih, na katerih je Manfred Weber (ELS) zmagal po izjemno naporni in uspešni kampanji. Levica v Evropskem parlamentu ga naenkrat ne priznava več, istočasno pa predlaga radikalno spremembo volilnega sistema.

Še preden se vrnemo k zgoraj omenjenemu problemu, ki ni edini, se na kratko dotaknimo naše zgodovine. Spomnimo, klasični model demokracije je bil utemeljen na neposrednih, tajnih, enakih in splošnih volitvah, na katerih so izvolili zakonodajno oblast ter, neposredno ali posredno, še izvršno. Nujni pogoji za razcvet demokracije so bili še delitev oblasti, vladavina prava ipd. Iz državljanov je ustvaril enovito politično telo. To je model zahodne parlamentarne demokracije, razvit v okviru nacionalne države, sedaj pa bi ga nekateri radi prenesli kar na nadnacionalno raven. Postavlja se vprašanje, ali je normalno “žrtvovanje” držav članic v korist unitarne oziroma združene evropske demokracije? Je to v slovenskem nacionalnem interesu?

Slovenci smo se “majorizaciji”, kot rečemo nadvladi večine, upirali že ob nastanku prve Jugoslavije. Zavračali smo sisteme, ki bi slovenski narod naredili nemočnega v primerjavi z velikimi. Skupaj z nekaterimi drugimi avtonomističnimi strankami smo v začetku 20 let prejšnjega stoletja iskali alternativne rešitve Vidovdanski ustavi, s pomočjo katere so naposled politično poenotili in centralizirali jugoslovansko državo. Naš avtonomistični model ni dobil večine, čeprav je bil veliko bolj življenjski od unitarnega. Predvideval je demokratično izvoljen parlament, čigar izvirne pristojnosti bi bile na področju denarja, vojske in zunanje politike, medtem ko bi korporacijska zbornica odločala o večini drugih zadev. V njej bi bili zaščiteni tudi narodni interesi. Vse skupaj bi temeljilo na načelu avtonomije (samouprave), danes bi rekli subsidiarnosti. Čas za tako kombinacijo še ni bil dozorel.

V času zatona politične diktature, konec 80. let prejšnjega stoletja, je, zlasti v Srbiji, ponovno oživel klasični liberalni unitarni model demokracije, ki naj bi ga uveljavili v tedanji skupni državi. Model – utemeljen na načelu “jedan čovek-jedan glas” – ni prepričal Slovencev, ki so se bali nadoblasti Srbov. Da bi obvarovali demokratične in modernizacijske procese, smo se odločili za samostojnost in kmalu pristali v zavezništvu, ki omogoča sodelovanje slovenskim evropskim državljanom na volitvah v Evropski parlament, istočasno pa imamo v Evropski komisiji in Evropskem svetu zagotovljen “institucionalni” vpliv, ki je precej večji, kot bi nam pripadal po sorazmernostnih merilih.


V danem sistemu, z nekaterimi ustreznimi dopolnili, je proces demokratičnega odločanja več kot korektno nastavljen. Evropska demokracija je premišljena kombinacija konsenzualne (ki upošteva interese držav članic) in večinske (preglasovalne) demokracije. Predlagane spremembe, ki vodijo v unitarizem in še močnejšo vlogo Bruslja, pa bi dolgoročno močno oslabile položaj Slovenije v Uniji in svetu.

Paradoks paradoksov pa je, da takšni revolucionarni predlogi prihajajo od ljudi, ki so po porazu na zadnjih volitvah dobesedno ubili koncept "špicenkaditata" in tudi D’Hondtov sistem, ki vsaki politični skupini zagotovi toliko moči in odgovornosti, kot jih izraža rezultat na volitvah. Poražena levica hoče več, kot jim pripada in zato v nasprotju s pravili ruši desno-sredinske kandidate, ki jim pripadajo vodilna mesta  znotraj delovnih teles parlamenta. Medtem ko v praksi izničujejo dogovorjene demokratične standarde, predlagajo radikalne spremembe. Na primer, zahtevajo, da celotna Evropska unija postane ena volilna enota. Take unitarizacije ne bi nikoli uvedle niti federalizirani ZDA in Nemčija! Nadalje hočejo uvesti panevropske (transnacionalne) liste, kar pomeni popolno “bruselizacijo” volilnega procesa in izločitev volilnih teles držav članic.  Si predstavljate, kako “navdušen” nad tem bi bil slovenski volivec, če bi bil prvi slovenski kandidat na takšni skupni listi nekje na 155. mestu, drugi pa tam okoli 200. mesta? Da o volilni udeležbi na takih volitvah sploh ne govorimo.

Prvič je ta predlog pogorel že leta 2011, ko ga je predlagal liberalec Andrew Duff, ki je v panevropskih listah prepoznal pomemben korak k “združeni evropski demokraciji”. Ko so pred leti ponovili vajo, smo nekateri poslanci Evropske ljudske stranke iz malih držav vodji poslancev Manfredu Webru poslali pismo, v katerem smo zavrnili centralistične reflekse, ki so bili zaznani tudi pri nekaterih kolegih v nemški, francoski ali španski delegaciji. Kljub temu je na seji parlamentarne frakcije stranki uspelo poenotiti stališče in zavrniti idejo o transnacionalnih listah. To je bila tedaj naša pomembna zmaga. Piko na i je postavil še Evropski svet, ki je predlog prav tako zavrnil. Tokrat, v tretjem poskusu v zadnjih desetih letih, se je radikalnim predlogom za spremembo volilnega sistema pridružil še francoski predsednik Emannuel Macron. Skratka, nov centralistični volilni sistem postaja pomembna platforma socialistov, zelenih in levih liberalcev, Bilderberg skupine in še drugih zakulisnih odločevalcev, ki bi kajpak osami odločali, kdo naj zasede najmočnejše politične funkcije v zavezništvu. Tako se tudi sedaj dogaja v posmeh demokraciji in volilnim izidom.

Zahteva po temeljiti volilni reformi ima seveda predvsem politične motive. Levica že dve desetletji ni okusila slasti zmage na evropskih volitvah, zato računajo, da jih edino radikalna volilna reforma lahko vrne v igro.

Dobro je, da je Evropski svet pristojen za odločitev, ali naj se uveljavi model združene evropske demokracije ali skupnosti evropskih demokratičnih držav. Ne gre za idealna tipa, saj se deloma prepletata; je pa jasno, da mora tudi drugi model spodbujati in dopolnjevati izvirne oblike demokratične prakse na evropski ravni. Bržkone bo ta dilema ključna na novi, prihajajoči konvenciji o prihodnosti Evrope. Težko se znebiš občutka, da je demokracija v Uniji doživela veliko ponižanje: najprej z zavrnitvijo koncepta vodilnih kandidatov, z zavrnitvijo načela, da se naloge v parlamentu delijo po proporcionalnem načelu ter z netransparentnim “zidanjem” EU struktur s strani tistih, ki nikoli niso bili izvoljeni in nimajo nobenega upravičenja, da to počnejo.

Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj.

 

nazaj na vrh