Dr. Dimitrij Rupel: Crovenia: Hrvaška na odru, Slovenija v parterju

  • Napisal  Dr. Dimitrij Rupel
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednik slovenske vlade Marjan Šarec se na evropskem parketu kot igralec "rokvati zna". To je pa tudi vse... Foto: STA Predsednik slovenske vlade Marjan Šarec se na evropskem parketu kot igralec "rokvati zna". To je pa tudi vse... Foto: STA

(Prva didaskalija:[1] “Crovenia” je skovanka iz časov razpadanja Jugoslavije. V nekaterih tujih medijih so takrat špekulirali, da bo po razpadu Jugoslavije na njenem severu prišlo do ustanovitve slovensko-hrvaške države. V letu 1991 so mnogi domnevali, da sta Slovenija in Hrvaška siamski dvojčici.)

(Druga didaskalija: gledališki igralci se merijo po številu glavnih ali stranskih vlog, ki so jih igrali ali jih igrajo v gledaliških predstavah. Duša Počkajeva ali Stane Sever sta vedno igrala glavne vloge.[2] Pri podeljevanju oskarjev v ZDA upoštevajo tudi stranske vloge, skoraj povsod pa imajo igralce, ki igrajo nepomembne vloge, ki se imenujejo šarže ali psi.)

V torek (2. julija 2019) je slovenski spletni portal Siol.net med poročili o dolgotrajnem zasedanju Evropskega sveta objavil prispevek Primoža Cirmana in Vesne Vuković, katerega naslov (“Kdo je Šarcu pomagal ustaviti Plenkovića?”) zbuja vtis o nekakšnem prebujenju slovenske zunanje politike. Vsebina članka je bolj odkritosrčna: novinarja ugotavljata naključno skladnost ljubljanskih pogledov s pogledi francoskega predsednika Macrona; o stališčih slovenskega igralca v bruseljskem teatru pa bolj ali manj ugibata. Nato beremo: “Kje je v teh igrah interesov Slovenija? Specifična teža naše države in njen vpliv sta bolj ali manj enaka nič, kar se je videlo že iz poročanj tujih medijev, v katerih Slovenija ali njena stališča nikoli niso bila omenjena.”

Redka poročila iz Bruslja ugibajo, ali je slovenski igralec sedel med občinstvom, ali je igral stransko vlogo, morda celo psa, na odru? Vsa domača in tuja poročila pa omenjajo hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića in celo špekulirajo, da bi lahko v Bruslju zasedel pomemben položaj. To ni presenetljivo, saj je bil dolga leta diplomat v zagrebškem ministrstvu za zunanje zadeve, v Bruslju in v Parizu, minister in pogajalec za evropske zadeve, evropski poslanec in predsednik prve hrvaške stranke HDZ. Hrvaški je nedavno uspelo za generalno sekretarko Sveta Evrope postaviti zunanjo ministrico Marijo Pejčinović Burić; nekdanja zunanja ministrica in sedanja predsednica Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović pa je med tema funkcijama opravljala službo veleposlanice v ZDA in pomočnice glavnega tajnika zveze NATO za javno diplomacijo.

Že iz teh skopih podatkov, ki bi jim lahko dodali še marsikaterega, je razvidno, da Hrvaška marsikaj počne bolj premišljeno od Slovenije, in da celo po vsem videzu ravna prav, kjer Slovenija ravna narobe. S tem ne mislim, da Hrvaška ravna v skladu z mednarodnim pravom ali v skladu z merili, ki veljajo med prijateljskimi sosednimi državami. Hrvaška igra spretneje in politično učinkoviteje od Slovenije. Prvi hrvaški uspeh je izogib tesnejšemu sodelovanju s Slovenijo in alternativna povezava z višegrajsko četverico, ki postaja pomemben dejavnik v evropski zgodbi.

Omenjajo tudi zavezništvo med Italijo in Hrvaško, ki si – na veliko slovensko žalost – delita Jadransko morje. Hrvaška v konkurenci za pomembne mednarodne položaje ne ravna kot Slovenija, ki je pri kandidiranju za generalnega sekretarja OZN podpirala profanirano in kompromitirano osebo iz nekdanje komunistične nomenklature (in doživela polom); in ki se je proslavila z intrigo zoper predsednika prve demokratične vlade Lojzeta Peterleta v tekmi za vodenje Sveta Evrope. Kot izhaja iz poročil, si je Hrvaška priborila simpatije vplivnih funkcionarjev Evropske komisije, kot je Martin Selmayr.

Seveda je glavni problem med Slovenijo in Hrvaško porozna oz. prepustna meja. Hrvaški je malo mar, če migranti, prebežniki ali begunci uidejo iz Hrvaške v Slovenijo, od koder se tihotapijo v Avstrijo in Italijo. Hrvaški je malo mar oz. ji je celo v interesu, da povzroča težave na notranji slovensko-italijanski meji in sodeluje pri demontaži zunanje schengenske slovensko-hrvaške meje. Spomniti se je treba, da je izvor problemov z arbitražnim sporazumom slovensko izsiljevanje v zvezi s podporo Hrvaški pri njenem vstopanju v Evropsko unijo leta 2009. (Slovenska podpora priključitvi Hrvaške Natu leta 2008 je bila tako rekoč samodejna, saj je bila Hrvaška velikopotezna v Natovih mednarodnih operacijah že pred vstopom.)

Slabo prikriti sledovi slovenskih groženj so opazni v stockholmskem sporazumu, v katerem se Slovenija zavezuje za takojšnjo podporo pri EU, Hrvaška pa za dolgoročno sodelovanje v arbitražnem postopku. (Državi sta podpisali sporazum o prenehanju blokade konec leta 2009, v Sloveniji je bil referendum o veljavnosti sporazuma junija 2010; postopek pred arbitražnim sodiščem se je začel maja 2011, Hrvaška pa je podpisala pristopno pogodbo decembra 2011.) Sodni postopek se je navsezadnje iztekel v hrvaško korist, Hrvaška pa bi rada dosegla še kaj več.

V diplomaciji so grožnje prepovedane (in kontraproduktivne), obljube pa nezanesljive. Tu ne navijam za tajno diplomacijo, vendar pametna diplomacija ne bo javno napovedovala disciplinskih ukrepov ali celo škodovanja državi, s katero želi živeti v miru. Slovenija v tekmi s Hrvaško doživlja poraz za porazom.

Bruseljske kupčije pa so bile ne glede na prizadevanja Hrvaške in ne glede na “pasjo” vlogo, ki jo je po vsem videzu igrala Slovenija, dogodek treznosti. Če bo predsednica Evropske komisije postala Nemka Ursula von der Leyen; če bo predsednik Evropskega sveta Belgijec Charles Michel; če bo predsednica Evropske centralne banke Francozinja Christine Lagarde; če je predsednik Evropskega parlamenta postal Italijan David Sassoli in če bo evropski “zunanji minister” Španec Josep Borrell; to pomeni, da so si položaje prigrabili t. i. zahodnjaki, v glavnem ustanovni člani EGS, Španca pa so vsilili socialisti.

Izbrancem – razen nemara Borrellu (že zaradi Katalonije) – ne bi nasprotoval, vendar je s temi imenovanji Evropska unija dejansko razpadla na zahodni in vzhodni del, kar na neki način pomeni, da je pokopana velika ideja o združevanju Vzhoda in Zahoda, s katero se je kot svetovni dejavnik uveljavila Evropska unija ob koncu hladne vojne. Ne vem, kaj to pomeni slovenskim igralcem oz. opazovalcem? Glede na zmrdovanje na račun Višegrajske skupine in glede na hrvaško (relativno) zmagovitost se ne obeta nič dobrega. Povezovanje z Rusijo – preko hrbta Višegrajcev?

[1] Didaskalije so opazke, ki so v dramskem besedilu napisane v oklepaju in opozarjajo na okoliščine dogajanja. Igralci jih ne izgovarjajo, ampak se po njih ravnajo.

[2] Na misel mi pridejo seveda še druge slovenske korifeje kot npr. Ivo Ban, Polde Bibič, Boris Cavazza, Boris Kralj, Radko Polič, Majda in Stane Potokar, Lojze Rozman, Igor Samobor, Vladimir Skrbinšek, Aleš in Dare Valič, Iva in Milena Zupančič

 

nazaj na vrh