Dr. Andrej M. Poznič: Za ideologijo gre! Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Znana karikatura včeraj preminulega romunskega ilustratorja, ki je bil velik kritik komunističnega režima in zaradi tega preganjan, ponazarja današnje stanje duha v Sloveniji. Znana karikatura včeraj preminulega romunskega ilustratorja, ki je bil velik kritik komunističnega režima in zaradi tega preganjan, ponazarja današnje stanje duha v Sloveniji.

NSi trdi, da ima najboljši ekonomski program, pa v predvolilnih anketah ne pridobiva. Zakaj? Ker nikogar ne briga, kakšen je gospodarski program, če nam pa gre ta hip dobro.

Ljudi prav nič ne briga, da je to »dobro« navidezno, kupljeno s strahotnim zadolževanjem prihodnjih rodov in tujim kapitalom, ki ga levičarji tako radi kritizirajo. Ko pač imamo polne trebuhe, ko nam mediji dajo mir s problemi, kot so TEŠ, drugi tir, bančna luknja, razpad zdravstvenega sistema, delo za seks, vse vrste korupcije, ipd., ko lahko v miru načrtujemo svoj letni dopust in izlet v Gardaland, takrat nas še tako dober gospodarski program ne zanima in ne prinese nobenih dodatnih volivcev. Zakaj bi namreč zamenjali konja, ki sicer na debelo krade, laže in je podivjal, ampak nam vseeno daje kruha in iger po meri našega hotenja? Ker torej nikogar ne zanima gospodarski program strank, se moramo vprašati, kaj je na prvem mestu?

Mislim, da je na prvem mestu »pustite nas pri miru«. Slovenski volivec je ultra-konzervativen, ker je len. Noče sprememb! Ob tem ne smemo spregledati, da je tudi ta stavek postavljen na glavo, kajti v resnici pomeni, da pri nas konzervativec voli levičarje, kar je seveda nesmisel. »Pustite nas pri miru«, sporoča državljan, ki se noče ukvarjati z vsemi težkimi vprašanji našega sobivanja. Če je Miro nesposoben vladanja, če SD skrbi za socialo in je te čedalje manj ter je družina popolnoma razvrednotena, če DeSUS obljublja pokojnine, pa zanje nič ne naredi, hkrati pa nas Karl vleče v rusko naročje, nas to nič ne briga. Noben greh kontinuitetnih oblasti ni dovolj velik, da bi lenuhe spravil v bes in jim prebudil »sveto jezo«, ki bi ga silila na volišče, da bi se jih končno znebil.

Potem pa imamo tukaj še množico mladih otrok establišmenta, ki nikoli niso na lastni koži občutili resničnosti socializma, ki ga zagovarjajo. Ali vsaj preprosto pošteno delali. Tudi niso sposobni miselnega napora, ki ga terja resnicoljubnost in zvestoba dejstvom, saj so šli skozi našo gabrovsko šolstvo. Ti samovšečneži in razvajenci, ki jih ni malo, pa s podporo medijev svojih staršev kanalizirajo upor pri mladih sovrstnikih. In se nam spet dogaja ona stara zgodba, da se upravičen upor zlorablja za svoje popolno nasprotje. Ista stara prevara v novi izvedbi, a pod isto rdečo zvezdo.

Če pa bi se zgodilo, da bi se naš leni in miselno podhranjen državljan vendarle prebudil, potem pa se z vso močjo sproži stara ideološka razpoka. Kakor iz enega partijskega komiteja se najprej dvignejo politkomisarji in spomnijo vse, ki jih mika sprememba, da so odvisni od »naših plač«. Če kdo noče sprememb, so to vsi tisti, ki živijo od proračuna in se skrivajo v nevladnih organizacijah, paradržavnih inštitutih in zavodih, razno raznih monopolih in privilegiranih pokojninah, borčevskih ali športnih. Našteti nočejo nobenih sprememb, saj že sedaj odlično živijo, malo delajo in so vsepovsod prvi.

Politkomisarji spomnijo, da nočemo sprememb v šolstvu, ki je seveda »oh in sploh«, ker je javno, t.j. ideološko »naše«. Nočemo sprememb pri rdečem bankomatu ali v državnih podjetjih, ki »našim« zagotavljajo visoke, neomejene plače in množico prijateljskih pogodb. »Nočemo sprememb«, zakaj bi jih želeli, če smo pa lahko kapitalisti v levičarski koži. Taka je prva naloga sodobnih politkomisarjev.

Če pa bi se zgodilo, da bi tudi to ne zadostovalo, kakor je bilo to leta 2004, potem pa velja vsakič prebuditi staro dobro utrjeno mitologijo, ki razdvaja naš narod in spet napasti že uničenega in pomorjenega sovražnika, slovenski demokratični protirevolucionarni tabor, ki je dobil svojo najbolj ljudsko in pristno obliko v slovenskem domobranstvu. Zdaj že spet ponovno pogrevajo stare, zlizane in učinkovite revolucionarne parole. Ter žaljivo govorijo, čeprav že davno ni več nobenega okupatorja in je revolucija že izvedena. Ostaja le bedna rdeča, krvava in brezbožna preteklost, ki omogoča polovici državljanov, da živijo na račun preostale polovice.

Tako ta žalost ostaja naša sedanjost. Okupacija šolskega sistema in zabetoniranje v gabrovizmu, dodatki novolevičarske teorije spola in agendo LGTB, ki ju podpira tudi Bruselj, širita pa bogata Nizozemska ali Norveška, povzročajo stagnacijo naše demokracije v »kučanizmu« oz. ostajanje v mrazu kontinuitete.
Namen vsega tega je silno preprost: ostati na oblasti, ohranjati »naše« privilegije, prevzeti vse vzvode oblasti in ohraniti moč nad delitvijo skupnega denarja preko davkov in subvencij, prijateljskih pogodb in korupcije. Preprečiti, da bi se Slovenija spet prebudila in se spet uprla tem, ki jo že sedem desetletij pobijajo.
Zato se mlada fdv-jevska garda v NSi-ju moti, če meni, da bodo pridobili nove volivce z gospodarskim programom. Ni važno gospodarstvo, važne so ideje, važen je svetovni nazor. In pri tem so presenetljivo šibki, ne v pavšalnih izjavah, temveč v pomanjkanju prepričljivosti, doslednosti, profiliranosti. Ko so znotraj stranke izgnali in uničili ustanoviteljsko linijo, so prepolovili svoj volilni izkupiček.

Mnogi teh volivcev so se preselili k SDS-u, ki to poglavje bolje razume, pa čeprav so njenega voditelja spremenili v »demona demokracije«, kar je največja krivica in največji uspeh levičarsko obvladanih medijev in krivosodja. Na koncu bo NSi pristala v kakšni kontinuitetni vladi (pod krinko mostograditeljstva, se ve!) samo zato, ker je »potrebno nahraniti svoje aparatičke« in se od opozicije ne da živeti.

Ko mediji Šarcu v usta polagajo, da »ne bo koalicije z Janšo«, ne delajo drugega kakor ideološko preventivo. Kajti če bi bil Šarec res »nov«, potem bi si moral puščati odprta vrata vsem možnim koalicijam. Tako pa je že sedaj jasno, da bomo po volitvah imeli spet staro ideološko vlado, novo izvedbo istega, t.j. čisto kontinuiteto. Ideološko pa zato, ker se prav totalitarno ograjujejo od različnosti in vnaprej razglašajo za kužno vse, kar je v demokraciji normalno, t.j. različnost pogledov na svet, različnost predlaganih rešitev in spoštovanje drugačnosti.

Levica in desnica, ki pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo. Levičarji so pač tako prepričani v svojo premoč, vsevednost in svoj prav, da brez sramu in skrivanja, nestrpno in zagrizeno ekskomunicirajo vsakega, ki bi ne hotel igrati po njihovo. Kar ni levo, je po njihovo ekstremizem. Ta parola velja po vsem svetu in prinaša čedalje večji odpor ljudi, ki jim levičarska ideologija s svojo korozivno napadalnostjo in nestrpnostjo nasilno spreminja lepe navade v imenu napredka, ki pelje v smrt: smrt naroda, smrt identitete, smrt tradicije, smrt civilizacije in kulture, smrt družine, smrt zakona, smrt nerojenega, smrt bolnega in ostarelega. Vse našteto pa imamo v resnici ljudje radi in se trudimo, da bi vse tudi ohranili.

Dr. Andrej M. Poznič
Vir: casnik.si

nazaj na vrh