Demokracija vs. svoboda Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Unesco) (Slika: Unesco)

»Če pade svoboda medijev, pade tudi demokracija. Če pade demokracija, je naslednja na vrsti – svoboda.« To je ob mednarodnem dnevu svobode medijev zapisal Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Demokracija ni isto kot svoboda. Čeprav besedi večina v zahodnih državah običajno uporablja skupaj, nekako tako, kot se skupaj pojavljata junaka risank Bolek in Lolek ali gin in tonik, demokracija ni svoboda. Že francoski filozof iz 19. stoletja Alexis d´Toqueville je opozoril, da je lahko demokracija, potem ko volivci oddajo svoj glas, enako tiranska kot diktatura. Ali eden od očetov ameriške ustave James Madison, češ da je demokracija nezdružljiva s svobodo.

Demokracija je predvsem oblika vladanja. Če smo bolj natančni: je način odločanja, kdo bo vladal. Ta način odločanja ni zagotovilo, da bi bila vlada moralna in etična, v najboljšem primeru le pove, da je imela izvoljena vlada v nekem trenutku podporo javnosti. To pa v nobenem primeru ni zagotovilo, da bo branila svobodo posameznika. Demokracija je zato bolj podobna kolektivizmu, saj za razliko od individualizma, ki pomeni svobodno in samostojno delovanje posameznika, temelji na mnenju večine. Izhodišče svobode je vedno posameznik, medtem ko je izhodišče demokracije kolektiv. In pri slednjem prevladuje ideja, da moramo skupaj odločati o družbi in načinu življenja ter da morajo to sprejeti tudi ljudje, ki so proti. Demokracija je torej le socialistična igra, ki je prirejena tako, da je država vedno dobitnik, in to po vsakih volitvah.

Pravzaprav je neverjetno, kako se Upravni odbor DNS odpoveduje svobodi: prvič, zgraža se, da politika še ni sprejela »medijske zakonodaje, ki bi ustrezala duhu časa«; drugič, skrbi ga »popolna odsotnost regulacije«; tretjič, opozarja da pomemben del medijskega prostora »ne bo preživel«. Same neumnosti. Mediji ne potrebujejo nobene medijske zakonodaje, toliko manj še več regulacij, o tem, da del medijskega prostora ne bo preživel, le naslednje: v svobodnih družbah se mediji pojavljajo in odmirajo, kakor o tem odločijo bralci oziroma prosti trg. Vzdrževanje nekega medija pri življenju z davkoplačevalskim denarjem zgolj zato, da preživi, je bolj podobno socializmu, kot pa svobodi.

Ravno medijski mainstream je tisti, ki s svojim poročanjem državo spodbuja k še več regulacijam, se pravi k še manjši svobodi. Demokratično izvoljene vlade danes odločajo o vse več stvareh, o katerih bi moral posameznik odločati sam: kje lahko kadimo, koga in za kakšno plačo lahko zaposlujemo, kako naj zapravimo svoj denar, kakšen avtomobil lahko vozimo, kako močan je lahko štedilnik ali sesalnik. Spiska nikakor ni konca. Vlade danes nadzorujejo vsako malenkost življenja posameznika. In to, pozor, v imenu demokracije. Še posebej jo imajo radi socialni demokrati, ker predobro vedo, da je demokracija pravzaprav sistem redistribucije: vzameš enim, da daš drugim. In ravno tega si najbrž želijo v DNS.

nazaj na vrh