Če bi Šarec samo pol svojega časa, ki ga namenja ideološkim govorom na borčevskih proslavah, posvetil ilegalnim migrantom, bi bila Slovenija že zdavnaj varna država! Izpostavljeno

  • Napisal  Luka Svetina
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Luka Svetina. Foto: Anja Geč. Luka Svetina. Foto: Anja Geč.

Običajno nimam veliko časa pisati kolumne za portal Nova24TV, saj večino svojega delovnika preživim na terenu, kjer se naša ekipa Drugorazredni spoznava s težavami običajnega, drugorazrednega slovenskega državljana in treba je reči, da so zgodbe včasih res neverjetne. Od nepravičnih sodb sodišč, do ukradenih otrok s strani Centrov za socialno delo, celo do nasilja policistov nad ljudmi in nestrokovnega dela zdravnikov, ki je številnim pacientom pustilo trajne posledice. Te dni sem v zgodnjih poletnih dneh doma obležal z vročino in imam čas razmišljati o tem, kaj smo uspeli v pretekli sezoni Drugorazredni doseči; ni skrivnost da je Televizija Nova24TV, čeprav iz dneva v dan pridobiva na popularnosti in prepoznavnosti, v primerjavi s finančnimi vložki v velikih medijih, kot sta RTV in POP TV, pravi palček, a ponuja ljudem priložnost, da bi bili javno slišani, ker drugod niso.

Čeprav poročamo naravnost o bizarnih zgodbah, kot je denimo neodgovorno dejanje UKC Ljubljana, da je pacientu Marjanu Hrvatinu presadilo ledvico, ki je bila rakava, nas drugi veliki mediji ne povzemajo, zato te zgodbe redko odmevajo na nacionalni ravni. Ignoranca je glavno orodje, s katerimi razkritja Nove24TV pometajo pod preprogo, včasih, ko to ni mogoče, se nas lotijo s tožbami, ali nas prijavijo na Društvo novinarjev Slovenije, kar je v dotičnem primeru storil UKC. Naj spomnimo; Hrvatin je čakal na transplantacijo ledvice, ko so ga poklicali na operacijo, pa so mu vstavili rakavo ledvico, mu jo nato čez nekaj mesecev vzeli iz telesa, in ga postavili nazaj v čakalno vrsto za novo ledvico. Celo novinarsko častno razsodišče je zavrnilo pritožbo UKC kot neutemeljeno, morda zato, ker je zgodbo Marjana Hrvatina pol leta za nami predstavil tudi RTV in prav tako opisal, kako nestrokovno je deloval UKC. Žal svoje pravice Hrvatin ni dočakal, saj je konec maja zaradi izčrpanosti od dialize umrl. Boj z Univerzitetnim kliničnim centrom zdaj nadaljuje njegov sin.

Najbolj pa so v pretekli sezoni oddaje Drugorazredni odmevale zgodbe z južne meje. Naša ekipa je obiskala ljudi, katerim so ilegalni migranti vdirali v vikende, posneli smo razdejanje, ki so jih prišleki pustili za seboj. Naše kamere so pokazale skrunjene križe, poškodovane cerkvene objekte. Obiskali smo Mirka Moravca, ki so ga ilegalni migranti šest ur, zaprtega v prtljažniku, s seboj vozili po Sloveniji, poročali smo o kamenjani deklici, o pet tujcih v ukradenem golfu, ki ga je policija ustavila šele z barikado in luknjanem gum. Poročali smo o ukradenem telefonu Ljubljančanke, ki ga je policija izsledila v azilnem domu, a kradljivemu migrantu ni želela stopiti na prste. Posneli smo tudi nasilje v jedilnici v Azilnem domu na Viču, saj nas je naš vir znotraj doma pravočasno poklical, da smo še pravi trenutek prihiteli na »kraj zločina«. Verjetno bi zadevo pometli pod preprogo, če ne bi bila na šok direktorice tam zelo hitro Nova24TV, zato so bili primorani o tem poročati tudi drugi in, jasno, poskušati incident čim bolj relativizirati.

Zelo jim gremo na živce …
Ker naša televizija že štiri leta opozarja na nevarnosti in pasti prostega pretoka ilegalnih migrantov in namenja velik prostor svojega programa desno usmerjeni politiki, ki zagovarja zavarovanje mej v stilu Madžarske in zdaj Italije, so zadnji incidenti z migranti na južni meji seveda pokazatelj, da smo imeli ves čas prav. In ker poročamo o kriminalnih dejanjih migrantov, ki se prej na Slovenskem nikoli niso dogajali, gremo aktualni vladajoči politiki blazno na živce. Od tod nov medijski zakon, s katerim nas skušajo na vsak način utišati, kar jim seveda ne bo uspelo, saj laž dolgoročno ne more prevladati nad resnico. Na živce gremo tudi velikim mainstream medijem, ki določajo, o čem se sme in o čem ne sme poročati. Včasih so se levičarski novinarji, celo nacionalnega medija, pripravljeni spustiti zelo nizko; Eugenija Carl je v obrambo migrantov denimo “ugotavljala”, da se je Mirko Moravec dal ugrabiti kar sam in da je zadeva zrežirana. V kolikor nam je znano, je tožilstvo že vložilo obtožnico proti trem ugrabiteljem.

Vlada Marjana Šarca je ves ta čas, pač, navidezno vladala, a počela ni praktično ničesar. Incidenti na južni meji je niso zanimali, ves čas so preko svojih medijskih glasil javnosti sporočali, da je situacija pod kontrolo, čeprav je bilo vsakomur s kančkom zdrave pameti jasno, da temu ni tako. Še zdaj ni jasno, kaj je do danes počel notranji minister Boštjan Poklukar. S svojo neaktivnostjo se je ta vlada, ki se je, pa čeprav se mi je to zdelo skoraj neverjetno, izkazala še za slabšo od Cerarjeve. Zdi pa se, da je po napadu iraškega migranta z nožem na policista, ki sta ga morala celo ustreliti, vrag vendarle odnesel šalo. Šarec, ki ima ob sebi spretnega stratega Damirja Črnčeca, je doumel, da mora ukrepati, saj bi ob dejstvu, da sosednja Italija zapira meje in da bi lahko Slovenija postala migrantski žep, ljudi lahko postalo tako strah, da bi se končno potrdilo, da vidni predstavniki Slovenske demokratske stranke ves ta čas niso zgolj »širili strahu« pred migranti, ki s seboj prinašajo predvsem probleme, ampak so govorili resnico.

Strah ni politično motiviran, ljudje ga čutijo vsak dan
Končno se je Marjan Šarec odločil za pohod na južno mejo v spremstvu svojega “ministra« Poklukarja, kjer se je srečal z župani treh obmejnih občin, ki jih je prej navkljub pogostim protestom vztrajno ignoriral. Aktivirala se je medijska mašinerija na čelu s POP TV, ki je povzela besede predsednika vlade, ki je zatrjeval, da v njegovi vladi nikoli niso rekli, da migrantskega problema ni. “Ne moremo pa pristati na strašenja, ki so politično motivirana,” je obenem dodal v imenu politične korektnosti. Predsednik vlade pač ne izpusti nobene priložnosti, da ne bi obračunal s svojo največjo nevarnostjo, stranko SDS, in se kot papagaj ponavljal, da največja opozicijska stranka širi strah med Slovenci in deli narod. Paradoks je v tem, da točno to počne Šarec. To je pravzaprav edina stvar, ki jo premier sploh počne.

Skrivnost v neverjetni priljubljenosti premiera, ki v slabem letu dni vlade nima pokazati praktično ničesar, se skriva v podpori, ki jo ima v največji komercialni televiziji v državi – POP TV, od koder si je dal pripeljati tudi svojo nosilko za evropsko listo LMŠ, Ireno Jovevo. RTV ga stalno uvršča na drugo mesto lestvice priljubljenih politikov, za Boruta Pahorja. Marjan Šarec je všečen govorec zlasti na borčevski proslavah, zato ne čudi, da uživa podporo in zaupanje tistih, ki upravljajo z državo iz ozadja in kontrolirajo medije. Pomislite samo, kdaj največ slišimo o predsedniku vlade – ko na kakšni borčevski proslavi širi strah pred desnico, jo primerja s fašizmom in išče zunanje sovražnike v naših sosedih. Ali pa ko to počne v parlamentu in odvrača pozornost od resničnih problemov.

“Slep je tisti, kdor ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v slovenski soseščini,” je nedavno na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg govoril predsednik vlade  in svaril pred sodelovanjem z okupatorjem. Udeležil se je tudi slovesnosti ob 74. obletnici spomina na sto frankolovskih žrtev v Grabnu pri Stranicah, kjer je poveličeval NOB, prav tako pa je izrazil bolečino ob domnevnem spreobračanju zgodovine, pa čeprav je ravno to sam počel v svojem govoru. “Nikoli ne bomo dopustili, da narodnoosvobodilni boj kljub takšnim poskusom postane nevreden. Bil je točno to, kakršno ime nosi, narodnoosvobodilni boj, z vsemi svojimi napakami in vsemi svojimi zločini,” je pihal na dušo borcem. Nič drugače ni bilo niti pred dnevi na Menini planini, kjer se je udeležil 74. obletnice “preboja” partizanov iz obroča nemških vojakov. V svojem govoru je poveličeval partizane in njihove mite o preboju 450 vojakov skozi obroč 12 tisočih Nemcev.

Energijo naj usmeri v resnične probleme
Morda bi bil čas, da predsednik vlade več energije kot svojim nastopom na borčevskih proslavah in širjenju strahu pred drugo politično opcijo posveti zavarovanju južne meje s Hrvaško. Tam je ljudi v zadnjih mesecih resnično strah in predsednik vlade bi moral narediti vse, da jih pomiri. Če bi Marjan Šarec pol toliko svojega časa, kot ga namenja govorom na komunističnih proslavah, namenil problematiki z ilegalnimi migranti, bi bila Slovenija že zdavnaj varna država. A Šarec se dobro zaveda, da bi mu ob odločnejšem ukrepanju na južni meji lahko podporo odrekli stranki, kot sta SD in Levica, sestavna člena njegove levičarske vlade, res pa je, da je vse dosedanje spore premier uspel zgladiti z enim samim svarilnim sporočilom. Da če ga ne bodo podpirali, bo pa pač prišel Janša. Strah pred njim je dovolj velik, da ta vlada še naprej»stoji skupaj«, čeprav ne počne ničesar.

To ni Marjan Šarec, kakršnega sem si sam predstavljal. Spominjam se njegovega obiska na Novi24TVlani spomladi pred državnozborskimi volitvami, ko ga je kolega Aleksander Pozvek gostil v oddajiOdpiramo politični prostor. Po koncu snemanja sva na kratko pokramljala, dejal mi je, da je čas za novo generacijo politike, ki ne bo sledila starim vzorcem, da je dovolj ukvarjanja s preteklostjo in ideološkimi temami. Sicer se z njim nisem povsem strinjal, saj sem mnenja, da v teh negotovih časih Slovenija preprosto spet potrebuje desno vlado in da ima v izkušenem politiku, kot je Janez Janša, najbolj primernega človeka za odgovorno mesto mandatarja. Zadnja leta so namreč pokazala, da medijsko napihnjene instant stranke za en mandat Slovenije ne bodo popeljale na pravo pot.

A Šarcu sem bil vseeno pripravljen dati priložnost, preden si ustvarim sliko o njem. Morda pa bo z njim v slovenski politiki vendarle zajel svež veter, sem si mislil, čeprav sem bil skeptičen zaradi njegove popolne politične neizkušenosti. Potem pa so sledile volitve, izključevanje Slovenske demokratske stranke in povezovanje z istimi strankami, ki so Slovenijo v zadnjih štirih letih pripeljale na rob propada zdravstva, vojske, socialnega in varnostnega sistema. Sledijo je povezovanje s strankami s skrajno levičarsko ideologijo. Hitro je postalo jasno, da je Šarcu v interesu samo oblast in da je pripravljen rekordno hitro pozabiti na vse tisto, kar je govoril pred volitvami. In potem je Šarec čez noč postal še demagog, glavna zvezda na borčevskih proslavah, glasnik preteklosti, ideoloških tem, ki delijo narod. Govori pač tisto, kar ljudje na teh proslavah želijo slišati.

Vmes je Šarec žal izgubil stik z realnostjo. In s svojimi ljudmi, zlasti tistimi na južni meji, ki so do danes zaman čakali, da bi se spomnil tudi nanje.

Luka Svetina/Nova24TV

nazaj na vrh