Bi bili radi oropani? Izvolite! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ste že kdaj bili žrtev kakšnega kaznivega dejanja? Denimo ropa ali drzne tatvine? Verjetno vas je zelo malo takih, ki za seboj nimate takšnih neprijetnih izkušenj. In domnevam, da ste bili jezni ne samo na storilca, ampak tudi nase, ker morda niste bili dovolj previdni ali ker ste nasedli goljufu. Zadnje čase lahko po straneh črne kronike znova in znova prebiramo opozorila policije ter obvestila o raznih drznih tatvinah, ko razni lažni gradbeniki in telekomunikacijski delavci zvabijo lastnike iz stanovanj ali hiše, vhodnih vrat pa seveda ne zaklenejo. V tem času pa pajdaši opravijo svoje. Za takšen podvig je dovolj le minuta. Priložnost pač dela tatu in tudi denarnice in torbice, ki so razstavljene v avtu, vzbujajo poželenje. Še več, lahko jo položite v prtljažnik, ampak vas lahko vmes opazujejo, nato pa opravijo svoje.

 

Nihče ni rad okraden, še manj oropan. To je lahko tudi zelo travmatična izkušnja, ki s seboj prinese veliko sitnosti. Ne samo materialnih, ko ste izgubili del imetja, ampak tudi psihičnih. Vendar pa obstajajo tudi drugačni, celo legalni načini kraje. Enega od njih smo že omenili, namreč pri odpisu dolgov družini Janković. Skupaj jim je bilo odpisanih ne samo 29, ampak celo 45 milijonov evrov. Torej, v preteklih letih ste lahko kopičili dolgove, niste plačevali podizvajalcev, ti podjetniki pa nato niso mogli plačevati svojih delavcev, čeprav so to želeli. Ta spirala se nato samo še poglablja. Si predstavljate, koliko podjetnikov je prišlo na kant zaradi balkanskega načina poslovanja gospodarskih družb v Jankovićevem imperiju? In koliko delavcev je bilo zaradi tega ogoljufanih? Koliko jih je naredilo samomor, koliko jih je pristalo po raznih psihiatričnih ustanovah? Koliko jih je šlo med brezdomce? Vsi ti so bili oropani na povsem legalen način – za opravljeno delo niso dobili plačila, dolžniku pa je sodišče v nenavadnih okoliščinah dolgove nazadnje odpisalo. Mar ni to legaliziran rop z zelo uničujočimi posledicami? Bomo to kar mirno gledali?

Jankovićev primer sem izpostavil predvsem zaradi nečesa drugega. Namreč, pred nedavnim je pricurljala v javnost informacija, da bo RTV Slovenija odslej obračunavala tako imenovani rtv davek ne samo od vseh lastnikov radijskega in televizijskega aparata, ampak tudi od imetnikov računalnikov, tablic in mobilnih telefonov. Češ, preko njih se lahko spremlja programe RTV Slovenija. Da najprej razčistimo: to dajatev moramo pravilno imenovati – gre za rtv davek in ne za rtv naročnino ali rtv prispevek. Če bi šlo za prispevek ali naročnino, bi to plačevali prostovoljno. Če se naročiš na časopis, plačuješ naročnino in jo dobivaš na dom. Ta davek prav tako ni prispevek – v času pred letom 1990 smo še poznali institut t. i. samoprispevka, ki ga sedanja zakonodaja še vedno priznava kot enega od načinov financiranja določenih projektov v občini. Vendar bi rtv davek težko smatrali za samoprispevek – gre vendarle za trajno dajatev, nimamo pa vpogleda na to, koliko denarja RTV Slovenija vsako leto zbere s tovrstno prisilno dajatvijo in v kakšne namene gre ta denar. Prav tako povprečen državljan nima pojma, koliko sredstev javni zavod RTV Slovenija dobiva direktno iz proračuna in kolikor iz komercialnih dejavnosti oz. oglaševanja na radijskih in televizijskih programih. V času, ko drugih televizij v našem medijskem prostoru še niti ni bilo, je bilo še razumljivo, da se plačuje rtv davek. Dandanes je to anahronizem in čisto navadno ropanje državljanov.

Morda se bo komu zdelo trivialno, zakaj sploh razpravljati o rtv davku, če ne gre za veliko vsoto – okoli dvanajst evrov na mesec. Vendar gre tu za druge razloge. Stalna praksa politične zlorabe informativnega programa in drugih programskih vsebin v javnem zavodu RTV Slovenija odpira vprašanje, ali ta ustanova res še zastopa interese celotne slovenske javnosti ali samo interese vladajočih struktur. Verjetno bo bolj držalo tisto drugo, le tu in tam nam za tolažbo ponudijo kakšen figov list, ko tolerirajo oddaje dr. Jožeta Možine, kajti če bi ukinili še to, bi vse skupaj res že izgledalo strašansko kičasto. Pa čeprav skuša trdo jedro tranzicijske levice z druge strani dokazovati, da je obstoj takšnih oddaj dokaz, da je RTV Slovenija pravzaprav desničarska, vodstvu ustanove pa takšne kritike služijo kot legitimacija in dokaz, da pravzaprav delujejo uravnoteženo. No, če bi bilo to res, bi verjetno programi RTV Slovenija povedali resnico o aktualnih migracijah in tudi o tem, kakšne posledice prinašajo, namesto vsakovrstnega bluzenja o tem, kakšno dodano vrednost prinaša multikulturnost po Sorosovem receptu. Povedano drugače: državljani smo s plačevanjem rtv davka prisiljeni neposredno financirati ustanovo, ki nam preko svojih kanalov zelo velikokrat prodaja tako imenovani »fake news«. In če plačevanje rtv davka zavrnemo, se nam na denarnico usede davčna uprava in takrat je tarifa pač višja. Sedaj pa primerjajte takšno prakso s tem, kar se je zgodilo z Jankovićevimi milijoni.

Apetiti javnega zavoda RTV Slovenija po svežem denarju iz naših žepov nam seveda izprašujejo vest. Postavljamo nam vprašanje: želite biti oropani? In če se bomo delali, da nič ni, bo račun za molk prišel zelo kmalu. Morda je prav sedaj priložnost, da državljanke in državljani stopimo skupaj in rečemo glasen NE takšnemu načinu legalne kraje ter zahtevati povsem nov in veliko bolj pregleden model financiranja javnega zavoda RTV Slovenija, ki ne bo temeljil na neki prisili. Tu se ne moremo zgolj ustavljati pri odjavi rtv prispevka in pretvarjanju, da nimamo nobene od elektronskih naprav. Gre za veliko več – namreč, takšen model financiranja je za sedanji čas ne samo nevzdržen, ampak do državljanov tudi krivičen in neetičen. In sedaj bi krog zavezancev do plačevanja rtv davka radi širili na čim širši krog državljanov. Kar je neke vrste legalen rop. In morda je to tudi priložnost, da se Slovenci na civilnodružbeni ravni vendarle prebudimo. Razen če si želimo biti oropani. Potem bomo pač sprejeli vlogo molznih krav in plačevali zapitek svetim kravam.

nazaj na vrh