Bernard Brščič: Prešeren, pasja dojilja in strgana zastava Izpostavljeno

  • Napisal  Bernard Brščič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Bernard Brščič. (Slika: Nova24TV) Bernard Brščič. (Slika: Nova24TV)

Zaradi mene multikulti “umetniki” za svoj denar lahko nadaljujejo s trganjem zastav, pljuvanjem po državnih simbolih in sodomiziranjem drug drugega, a pse in otroke naj pustijo pri miru! France Prešeren se v vsakem primeru obrača v grobu.

Eno izmed poslanstev umetnosti je, da družbi in času nastavlja ogledalo. Uvid v zgodovino umetnosti pokaže, da so civilizacije v času svoje duhovne vitalnosti izkazovale napredek na področju umetniške izraznosti. V času dekadence pa se je moralni razkroj družbe hitro odrazil v polju estetike, v izginevanju lepega. Povedano velja tudi za današnjo Slovenijo. Letošnja podelitev Prešernovih nagrad je bila sejem ničevosti, simptom idejne izpraznjenosti in hudega moralnega razkroja slovenske družbe. Opazovalec compos mentis je po ogledu podelitve in ob motrenju nagrajencev lahko sprejel dva sklepa: 1. Slovenska umetnost je bolna. 2. Slovenska družba je bolna.

Ob podelitvi Nagrad Prešernovega sklada dramaturginji Simoni Semenič in multimedijski umetnici Maji Smrekar sem ostal brez besed. Njuni obnašanji in ustvarjalni praksi sta s tako prestižno nagrado, kot je skladova, doživeli najvišjo oblastno potrditev. Simona Semenič je visoko noseča, na pol naga pozirala v raztrgani slovenski zastavi. Onečastila je državni simbol, ki nam tistim, za katere je samostojna Slovenija vedno bila intimna opcija, ogromno pomeni. Naša trobojnica morda res ni oblikovana v skladu s pravili zastavoslovja, a je naša, slovenska. Za Slovenca ni večjega užitka kot v Planici ali na Kongresnem trgu opazovati valovanje rdeče–modro–belega morja. Ne nazadnje so za to zastavo padle tudi nemajhne žrtve v osamosvojitveni vojni. Gospa Semenič je oskrunila državni simbol in s tem užalila vse, ki nam slovenska država nekaj pomeni.

Povedano pa ne pomeni, da sebi in podobno mislečim priznavam pravico ne biti užaljen. Tudi ne oporekam “umetnicam”, kot je Simona Semenič, svobodo govora in umetniškega izražanja. V svobodni družbi nikomur ne pritiče svoboda ne biti užaljen. A nagrajevanje obscenih, izpovedno ničvrednih “umetniških praks”, katerih edini namen je zaničevanje in smešenje Slovenije, je nevredno spodobne države. Da moramo davkoplačevalci Simoni Semenič za njeno protislovensko “sranje” in žalitve plačati 7.000 evrov nagrade, je prvovrsten škandal.

Še hujši primer je nagrada, podeljena Maji Smrekar, če sem politično nekorekten, za vlogo pasje dojilje. Nagrajena je bila za multimedijski projekt “K-9 topologija”, v okviru katerega je mimogrede podojila psičko Ado in z IVF podobno metodo poizkusila oploditi svoje jajčece z menda nespolnimi celicami psa Byrona. Umetnica je to utemeljila kot “opazovanje duha časa skozi tanatopolitično dimenzijo sodobnih biopolitičnih praks”, karkoli že to pomeni. Ob pogledu na fotografije njenega “umetniškega” projekta sem ostal brez besed. Ženska je v resnici dojila psa! Ker se poizkušam ogibati zaprtosti uma, sem skušal najti referenco njeni “umetniški” izraznosti v zahodni umetnosti. V svojem razmisleku sem izhajal iz dolge tradicije krščanskega svetoskrunstva naših “umetnikov” in se spomnil umestitve podgane v naročje Brezjanske Marije Leopolda Layerja na naslovnici zgoščenke obskurne skupine Strelnikoff leta 1998.

Poizkusil sem z interpretacijo, da gre pri Maji Smrekar kot pasji dojilji za novodobno zastavitev t. i. Madone oz. Virgo Lactans, ki je bila v krščanski ikonografiji uveljavljena med 13. in 16. stoletjem. Lep primer je Leonardova Madonna Litta iz peterburškega Ermitaža, pri nas pa gotska freska mojstra Vida v cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom, o kateri je dr. Jure Mikuž napisal prvovrstno monografijo Kri in mleko.

Pomislil sem še na svojega godovnega zavetnika sv. Bernarda iz Clairvauxa in legendo Lactatio Bernardi, ko je ta v ekstazi molitve deležen Marijinega mleka. Ob pogledu več fotografij nagrajenega projekta “K-9 topologija” sem ugotovil, da vsi poizkusi marijanske interpretacije končajo v slepi ulici. Ne, ne gre samo za degenerirano umetnost ali svetoskrunstvo, gre za odkrit primer bestialnosti oziroma zoofilije, odet v habit progresivnega postmodernističnega performansa. Tega dejstva ne more zanikati še tako hermetičen jezik o “raziskovanju družbene in ideološke instrumentalizacije ženskega telesa in dojenja”. Treba je jasno in glasno povedati, da je cesar nag. Kljub silnemu prizadevanju strokovnjakov za metafore vsi vendarle še nismo Seweryn Drohojowski.

Simona Semenič in Maja Smrekar bi si namesto nagrad Prešernovega sklada zaslužili napotnici NUJNO za Studenec 48. Upravni odbor na čelu z Vinkom Möderndorferjem in področne komisije Prešernovega sklada pa tudi.

nazaj na vrh