Bernard Brščič: Makroekonomska slika Doriana Graya Izpostavljeno

  • Napisal  Bernard Brščič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(slika: arhiv Demokracije) (slika: arhiv Demokracije)

Glavni argument Mira Cerarja za štiriletno podaljšanje uživanja izjemnega razgleda na Ljubljano iz šestega nadstropja Gregorčičeve 25 naj bi bili izvrstni makroekonomski rezultati v času njegovega vodenja vlade. Možakar je prepričan, da nas je s svojo vlado spravil iz krize. Podedoval naj bi bil razsulo ter ga z modrim vodenjem ekonomske politike in izpeljavo strukturnih reform saniral. Zaradi njegovih politik naj bi bili spet na poti gospodarske rasti. Namen pričujočega razmišljanja je ugotoviti, v kakšni meri je makroekonomska slika res ugodna, koliko je za to zaslužna vlada Mira Cerarja in kako vzdržni so pozitivni makroekonomski kazalniki. Trdim, da je za dejansko makroekonomsko stanje naše države uporabna wildeovska metafora slike Doriana Graya. Pogled na pravo sliko stanja slovenske države namreč ni prijeten, vsekakor manj, kot izhaja iz makroekonomskih statistik.

Slovenija je ena tistih držav v EU, ki jo je gospodarska kriza najbolj prizadela. Povedno je, da smo šele konec leta 2017 dosegli predkrizno raven BDP iz leta 2008. Desetletje 2008−2018 zato težko označim drugače kot izgubljeno desetletje. Nastop vlade Boruta Pahorja je pomenil narodnogospodarsko katastrofo, samo v letu 2009 se je BDP zmanjšal za 7,8 odstotka. Poleg učinkov svetovne gospodarske krize moram izpostaviti neustrezno, razbrzdano fiskalno politiko in odlašanje s sanacijo bank. Kratkotrajni vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek sta se morali soočati z nujnostjo javnofinančne konsolidacije in bančne sanacije. Sprejetje ZUJF (zakon o uravnoteženju javnih financ) in ZUKSB (zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank) sta bila ključna pogoja, ki sta omogočila makroekonomsko stabilizacijo.

Kaj sporoča igra številk Cerarjevega mandata? Gospodarska rast je bila vseskozi pozitivna, v povprečju 3,4 odstotka letno. V letu 2017 je bila s 5,0 odstotka celo četrta najvišja v EU. Povprečna rast je sicer nižja kot v obdobju prve vlade Janeza Janše 2004−2008 (4,9 odstotka), a ni slab rezultat. Pojasniti se da z visoko rastjo industrijske proizvodnje, izvoza in investicij, gnanih z globalno konjunkturo. Gospodarska rast se odraža tudi v zmanjševanju nezaposlenosti, število brezposelnih se postopoma zmanjšuje, a je s 85.060 registriranih oseb v decembru 2017 še vedno za 25.000 višja kot v predkriznem letu 2007. Spodbudni so podatki o javnofinančni konsolidaciji. Še leta 2014 je proračunski primanjkljaj znašal 1,8 milijarde evrov oziroma 4,9 odstotka BDP. Postopoma se je v vseh štirih letih zmanjševal in v lanskem letu z višino 332,4 milijona evrov oziroma 0,8 odstotka BDP dosegel najnižjo vrednost po letu 2008. V celoti gledano lahko makroekonomsko sliko v času mandata vlade Mira Cerarja ocenim pozitivno.

Javnofinančna konsolidacija potemtakem ni posledica omejevanja javne porabe, ampak višjih davkov
Če je makroekonomska slika pozitivna, se sprašujem, v kolikšni meri je to posledica proaktivne ekonomske politike in strukturnih reform, s katerimi se hvali Miro Cerar. Reforme? Kakšne reforme? Cerarjevi vladi v štirih letih ni uspelo izpeljati niti ene strukturne reforme. Pokojninska reforma? 0. Reforma delovnopravne zakonodaje? 0. Zdravstvena reforma? Manj kot 0. No, morda je Cerarjeva vlada izvedla davčno reformo, če splošno zvišanje davkov lahko imenujem reforma. Stopnja davka od dohodka pravnih oseb se je zvišala s 17 na 19 odstotkov, splošna stopnja DDV z 20 na 22 odstotkov, znižana z 8,5 na 9,5 odstotka, zamrznjena so usklajevanja dohodninskih razredov. Skratka, vsa reformna prizadevanja je mogoče zožiti v politiko višjih davkov. Javnofinančna konsolidacija potemtakem ni posledica omejevanja javne porabe, ampak višjih davkov, in kar ni nepomembno, bistveno nižjih obrestnih odhodkov za servisiranje javnega dolga. V lanskem letu je zahtevana donosnost na desetletne obveznice RS v povprečju znašala samo 0,93, leta 2012 npr. 4,75 odstotka. Kakšen pritisk na proračunske odhodke bo dvig obrestnih mer povzročil ob kar 31,2 milijarde evrov visokem javnem dolgu, si lahko predstavljamo. Menim, da opisana javnofinančna konsolidacija ni vzdržna. Prav tako malo zaslug si vlada lahko pripiše pri gospodarski rasti. Gospodarska rast pri nas je gnana z izvozom. Ta seveda ni Ahilova peta slovenskega gospodarstva, kot pametujejo mesečniški neoboljševiki, ampak hrbtenica. Bogu hvala za robustnost slovenskega gospodarstva in njegovo vpetost v zunanjo trgovino, da kljub (ne)ukrepom Cerarjeve vlade dosega spodobne rezultate.

Če k razgaljenju Cerarjeve makroekonomske “zgodbe o uspehu” dodam še razkroj družbenih podsistemov, kot so pravosodje, vojska, zdravstvo in šolstvo, ter dejstvo, da se gospodarska rast ne odraža v dvigu blaginje prebivalstva, ni treba biti prerok za napoved, da se Miru Cerarju na Gregorčičevi 25 obeta politična defenestracija.

nazaj na vrh