Gašper Blažič

URL spletne strani:

Šestdeset let Evropske unije – nujno potrebna je vrnitev h koreninam!

  • Objavljeno v Fokus

Obletnica t. i. rimske pogodbe, ki pomeni začetek procesa združevanja evropskih držav v sedanjo Evropsko unijo, sproža številne pomisleke, ki smo jih v zadnjem času že nekajkrat pretresli. Tudi v luči porasta evroskepticizma ter možnosti, da Evropska unija ob morebitni zmagi njenih nasprotnikov v posameznih članicah lahko razpade, če bi brexitu sledil izstop še katere od njenih ustanovnih članic. A kot je opozoril predsednik SDS Janez Janša na Pučnikovem simpoziju prejšnji teden, moramo biti pripravljeni tudi na možnost razpada EU.

Peklenski načrt: izseliti sposobne mlade Slovence, v Slovenijo pa naseliti migrante

  • Objavljeno v Fokus

Pred kratkim sem od sogovornika s Hrvaške poslušal precej pesimistično opisovanje tamkajšnjih razmer, kako se mladi Hrvatje selijo iz države in gredo za trebuhom in kruhom v tujino. No, pravzaprav mu nisem mogel ugovarjati, saj je pri nas situacija na last podobna. Na to sem pomislil, ko sem nedavno dobil v roke glasilo nekdanjih dijakov Škofijske klasične gimnazije AMO (Amor magister optimus), kjer je osrednji del glasila posvečen predstavljanju nekaterih bivših dijakov, ki so dosegli velike uspehe v svoji karieri. In zanimivo, le redki med njimi so to dosegli v domovini Sloveniji. Večina je uspela v tujini. Facta bruta, bi rekli stari Rimljani.

Naj uvodoma povem, da je bil tudi moj ded med tistimi, ki so kot »gastarbajterji« šli na delo v Nemčijo v šestdesetih letih. Seveda brez družine, ki je ostala doma. Nekaj let kasneje se je vrnil, tako kot se je vrnila velika večina naših zdomcev. Tako kot se je kasneje vrnil tudi France Tomšič, ustanovni predsednik pomladne Socialdemokratske stranke Slovenije. Vrnil se je tudi njegov naslednik dr. Jože Pučnik, ki ga v Nemčijo niso toliko odgnali ekonomski razlogi (so bili pa seveda vključeni), pač pa predvsem dejstvo, da je bil po prihodu iz zapora za tedanjo slovensko družbo le še živ mrtvec, ki ni imel nobene perspektive več (pa čeprav je, ironično, nekdaj pisal za revijo s pomenljivim naslovom Perspektive, prav to pa so mu partijski ideologi in njihovi udbovski biriči najbolj zamerili. V Nemčiji je začel kot delavec in je hkrati študiral ter dosegel celo doktorat. In se vrnil, ko je šlo za Slovenijo.

Danes je situacija povsem drugačna. Mnogi mladi, ki odhajajo v tujino, tudi javno povedo, da jih Slovenija ne bo več videla, razen morda za kakšen krajši priložnostni obisk, to pa je tudi vse. Pravzaprav nimajo razloga, da bi se vrnili. V domovini so morda dosegli celo doktorate, vendar so bili kot perspektivni kadri za našo državo povsem neuporabni. Si predstavljate, da bi nadarjenega mladega doktorja znanosti prisilili v kakšno delovno mesto, kjer bi zadostovala zgolj končana osnovna šola (če bi službo sploh dobil)? Ponižujoče je namreč, da se more celo nekdo, ki je toliko svojega časa in denarja žrtvoval za vrhunske dosežke, bori za preživetje. Razumljivo je, da bo iskal svojo priložnost v tujini. A glavna težava je v tem, da v našem proslavljenem »socializmu« skoraj noben mlad človek ne more uspeti, kajti kdor preveč izstopa, ga sistem uravnilovke hitro postavi na realna tla. S svojimi sposobnostmi ne sme izstopati in pika! In prav to je tisto, čemur se v publicistiki reče »vladavina mediokritet«. Če hočeš preživeti, moraš ostati v mejah neke povprečnosti. Glavna referenca za uspeh pa je morda nastop v kakšnem tretjerazrednem resničnostnem šovu.

Toda ko pogledate po spletnih medijih (denimo Siol), lahko opazite, da sicer velikokrat predstavljajo razne zgodbe o uspehu Slovencev, ki so zapustili Slovenijo. Tudi mediji s tem sporočajo mladim: če hočete uspeti, ne čakajte, odidite iz Slovenije! In šele tu se začne odstirati peklenski načrt botrov sedanje vlade (in to ne samo udbomafijskih, pač pa tudi tistih mednarodnih, kot denimo George Soros) – Evropo čim bolj etnično premešati, v domovini pa ostajajo predvsem tisti del mladih generacij, ki kombinira mladostni idealizem s socialistično utopijo (in žal dostikrat tudi z lastno lenobo, saj večinoma živijo na račun davkoplačevalcev). Ker pa seveda nastaja primanjkljaj v določenem segmentu prebivalstva, se to praznino zapolni z »instant« rešitvijo – s hitrim uvozom prišlekov iz Bližnjega vzhoda ter Afrike. Na ta način pa se tudi dolgoročno ustvarja novo volilno telo multikulti-levice.

Nič ni videti, da bi sedanja vlada kaj naredila za ustvarjanje razmer, v katerih bi se zaustavil trend izseljevanja. Znano je, da tisti, ki se izseljujejo, niso ravno volivci tranzicijske levice. Povedano drugače: z njihovo izselitvijo se povečuje možnost, da tranzicijska levica še naprej ostaja na oblasti. Poleg tega preko propagande prepričuje Slovence, da se ni vredno truditi, ker bo še naprej vse ostalo tako, kot je bilo. Zmaga takšne mentalitete pa dejansko pomeni smrt za Slovenijo. In prav tej miselnosti in temu peklenskemu načrtu se je treba za vsako ceno upreti, preden bo prepozno!

Barbarska mentaliteta borčevske zveze

Zadnji konec tedna sem se mudil na otoku Krku, natančneje v Malinski, samo nekaj kilometrov od kraja, kjer je pokopan slovenski teolog in škof na Krku dr. Anton Mahnič, ki je celo za nekatere slovenske katoličane še vedno »šiba božja«. Pravzaprav je bilo nenavadno, če rečem, da sem bil na duhovni obnovi, in to v hotelu s štirimi zvezdicami. A drugače preprosto ne gre, saj je bila to šestnajsta duhovna obnova v tem hotelu, voditelj pa tudi tokrat eden najbolj znanih in nenavadnih hrvaških duhovnikov – to je Zlatko Sudac, doma iz Vrbnika, kraja, ki ga sicer najbolj poznamo po znamenitem vinu (vrbniška žlahtnina), nekoliko manj pa po tem, da sta novo mašo v Vrbniku pela tudi brata Bozanić (Anton, župnik župnije Omišalj, in njegov brat Josip, nadškof kardinal v Zagrebu).

Za kakšnega manj poučenega katoličana bi utegnila biti izkušnja seminarja na Krku tudi travmatična – ne samo zato, ker je v petek Zlatko Sudac pretresen povedal, da nas čakajo zelo resni časi (omenil je, po svojem daru preroštva, celo možnost jedrske vojne), pač pa tudi zato, ker se je večkrat v zadnjem delu dvorane, kjer je potekalo dogajanje, slišalo skoraj živalsko vpitje, značilno za obsedence z demoni. Šlo je za pet deklet, ki so bile tako ali drugače zaznamovane z okultizmom, manifestacije delovanja hudih duhov pa so nakazovale strah in bes teh istih demonov, da se doba njihovega parazitiranja na duši in telesu teh nesrečnic zaključuje. Nekaj podobnega sem doživel oktobra 2005 v Kančevcih na seminarju, ki ga je takrat vodila indijska redovnica s. Margaritha Valappila.

Če kdo torej misli, da je delovanje demonov zgolj neko »srednjeveško sranje«, se krepko moti. Še več, sodobni čas laicizma in sekularizma prinaša vedno več primerov demonske obsedenosti in tudi vedno težje oblike le-te. Izgon Boga iz našega javnega življenja ter versko-duhovna brezbrižnost, ki se krepi premo sorazmerno z dvigom stopnje (materialne) blaginje je pač prinesel poplavo praznoverja, vraževerja, okultizma in ezoterike, na zunanjem področju pa tudi pritisk islama na vrata Evrope. Demoni vedno prihajajo tja, kjer je duhovno prazen prostor. Iz Svetega pisma je celo znan pouk o tem, da če je od nekod izgnan in najde hišo (tj. dušo) sicer urejeno, vendar prazno in nezaščiteno, privzame še sedem demonov, hujših od sebe, in tako je s človekom še hujše kot prej. Nič drugače ni pri demonih, povezanih s totalitarnimi ideologijami, ki so na slovenskih tleh sejale zlo – še zlasti to velja za komunizem.

Na to sem se spomnil, ko sem prebral zelo žolčen, a ne presenetljiv odziv Zveze združenj borcev za vrednote NOB na projekt spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani. Seveda je bilo jasno, da bo ZZB ta projekt odklonila, češ nikoli nočemo biti izenačeni z »izdajalci«. Pustimo ob strani dejstvo, da je spomenik žrtvam po eni strani res problematičen, saj predstavlja nekakšen (gnil) kompromis več nasprotujočih se strani, podobno kot polovičarsko reševanje izkopa iz Barbarinega rova. Toda v obeh primerih je borčevska zveza (pravzaprav njen vrh) dala zelo jasno vedeti, da od svoje zvestobe revoluciji ne namerava odstopiti niti za milimeter in da ji celo za trivialne poskuse narodne sprave dejansko »dol visi«. Z drugimi besedami: mi (komunisti) smo tu gospodar, mi smo zmagovalci in se nismo dolžni z nikomer spravljati – gorje premaganim! To pa je pravzaprav le nadaljevanje tega, kar je leta 1972 povedal Stane Dolanc: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi mi, komunisti na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Kadar naletim na kakšno debato v zvezi z drugo svetovno vojno na slovenskih tleh, nikoli ne pozabim povedati, da tu ni šlo za partizansko-domobransko bratomorno vojno, še manj pa za levo-desni spopad, pač pa za spopad med civilizacijo in barbarstvo. In komunizem je bil pač na strani barbarstva, tako kot ideologije tujih okupatorjev. Nasledstvo KPS, zbrano v borčevski zvezi, zato skuša svojo barbarsko mentaliteto prikriti tako, da s prstom še vedno kaže na krivdo protirevolucionarne strani, bojda zaradi »narodne izdaje«, nikoli pa ne povedo, koliko je bilo v resnici tistih, ki so z okupatorjem sodelovali prostovoljno (in teh je bilo v resnici zelo malo). Nikoli tudi ne problematizirajo denimo kakšnega Slovenca v nacistični uniformi (denimo Odilo Globočnik), vedno pa bodo tisočkrat prekleli škofa Rožmana. Te iracionalne ihte seveda ni mogoče razložiti drugače kot s tem, da je borčevska zveza očitno nekakšna izpostava političnega satanizma, nekateri njeni vidni predstavniki pa s svojimi sovražnimi nastopi vzbujajo vtis obsedencev z demoni. V svoji trmoglavi zvestobi barbarski mentaliteti so pravzaprav vredni pomilovanja in ne obsodbe. Morda bi veljalo zanje zmoliti kakšen očenaš.

Dejstvo pa je, da tudi naša država potrebuje duhovno prebujenje. Smo namreč v zelo negotovih časih. Podoben diskurz, kot ga poslušamo in beremo pri borčevski zvezi, v zadnjih časih slišimo tudi s strani turškega »sultana« Erdogana. Kar pa ni več hec, saj Turki dejansko napovedujejo novo vojno Evropi. Zgodovinska izkušnja pa nas uči, da je krščanska Evropa uspešno odbila tudi veliko močnejšega nasprotnika – predvsem zaradi moči molitve. Spomnimo se bitk proti Turkom pri Lepantu, pa pri Dunaju, Sisku... Evropa, takšna kot je sedaj, te bitke ne more dobiti, lahko pa jo dobi, če se vrne k Bogu in opravi s svojimi lastnimi demoni.

Naroči se na ta RSS