Gašper Blažič

URL spletne strani:

Mineva petnajst let od smrti očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika, ki žal ni dočakal konca slovenske tranzicije

  • Objavljeno v Fokus

Danes, 11. januarja, mineva natanko petnajst let od prezgodnjega slovesa dr. Jožeta Pučnika, ki velja za očeta slovenske države. Zanimivo je, da je nesojenemu prvemu demokratičnemu predsedniku slovenske države čast izkazal tudi sedanji predsednik republike Borut Pahor, ki je včeraj organiziral poseben sprejem v čast človeku, ki je kot disident doživel večletno zaporno kazen in nato odšel v Nemčijo, od koder se je v času razpadanja Jugoslavije vrnil kot ideolog in motor slovenske pomladi ter osamosvojitve Slovenije.

Gorje premaganim!

Znan vzklik keltskega poglavarja Brena ob plenjenju Rima ima v slovenski tranzicijski zgodbi poseben pomen. Ponazarja namreč sistem, ki je na prvi pogled lahko povsem normalen in demokratičen, češ vsi imajo enake možnosti. A v resnici prinaša delitev na (najmanj) dve kategoriji ljudi oz. političnih subjektov. Tistih »na vrhu« in onih drugih, ki so »malo bolj spodaj«.

V novi Demokraciji: Letos trideset let od dogodka, ki je obrnil tok dogajanja v slovenski pomladi!

  • Objavljeno v Fokus

Leto 2018 ne bo samo leto parlamentarnih volitev, pač pa tudi leto velikih obletnic. Spomini bodo usmerjeni predvsem v leto 1988, ko so se dogajali usodni trenutki slovenske pomladi. Slednja je s procesom proti četverici oz. JBTZ prebila zidove anonimnosti.

Dogajanje v letu 1988 je v marsičem nasledilo še dokaj mirno leto 1987, ki ga je v okviru SFRJ najbolj razburkalo dogajanje na Kosovu, kjer je predsednik srbske zveze komunistov Slobodan Milošević z vzklikom »Nihče vas ne sme tepsti« postal junak ne samo za kosovske Srbe, ampak tudi za Srbe (in večino Črnogorcev) po vsej tedanji državi, saj je na neki način prevzel pobudo za uresničenje idej iz razvpitega Memoranduma SANU (Srbske akademije znanosti in umetnosti). V tedanji SR Sloveniji je hitro sledil odziv v akademskih krogih – najprej s posebno tematsko številko Revije 2000, nato pa z znamenitim slovenskim nacionalnim programom v 57. številki Nove revije, ki je sprožil ostre reakcije CK ZKS in njenih satelitov z mediji vred. Vendar do hude represije ni prišlo, saj je imel vajeti v rokah v CK ZKS nekoliko bolj pragmatični Milan Kučan, medtem ko so si beograjski centralisti in JLA želeli bistveno ostrejšo reakcijo oblasti na pojave nastajanja opozicije. Ob tem so slovensko partijsko vodstvo celo obtožili, da izdaja Jugoslavijo in socializem ter podpira nasprotnike režima. Strah v Beogradu in tudi med partijskimi veljaki v Ljubljani je bil velik, saj so komunistični režimi v Vzhodni Evropi že sestopali z oblasti, zato se je bilo treba pripraviti na nove scenarije, kako preživeti morebiten prihod parlamentarne »meščanske« demokracije in zahodnega kapitalizma.

Pozdrav iz Strasbourga

Leto 1988 se je začelo razburkano. Partijska oblast ni mogla mirno sprejeti, da se je od nje vse bolj odvračal tisti sloj ljudi, ki ga je primarno in deklarativno zastopala – to je delavstvo. Še zlasti zato, ker to ni bila samo spontana prekinitev dela, pač pa je sindikalist in inženir z bogatimi delovnimi izkušnjami v Nemčiji France Tomšič, ki se je leto prej organizirano uprl partijsko dirigiranim gradbenim posegom v kmetijska zemljišča na območju Kamnika, napovedal ustanovitev nove, socialdemokratske, stranke. Do slednje je sicer prišlo precej kasneje, februarja 1989, saj so bili v vmesnem času pritiski komunistične oblasti in Udbe izjemno veliki, vrstile so se tudi grožnje. France Tomšič je v svojih spominih opisal, kako je za vodenje nove stranke nagovarjal prisilno lustriranega profesorja prava Franceta Bučarja, ta pa ponudbe ni sprejel, kot »novorevijaš« pa se je kasneje vključil v Slovensko demokratično zvezo. Pred tem se je redno pojavljal na dogodkih, ki jih je organizirala Katoliška cerkev na Slovenskem in na srečanjih Draga na Tržaškem.

V zvezi s tem se je zgodilo dvoje: Bučar se na pobudo prijateljev iz Panevropske unije (v njej je vidno vlogo igral avstrijski prestolonaslednik in tedanji evropski poslanec Otto von Habsburg, ki je podpiral osamosvojitvene težnje Slovenije) že v začetku leta 1988 odpravil v Strasbourg, s seboj pa je imel na listu govor (v angleščini), v katerem je skušal omajati prepričanje Zahoda, da s svojimi finančnimi darili dejansko samo podaljšuje agonijo komunistične države in ne pripomore k spremembam (temu dodajmo, da SFRJ že pred tem ni bila več sposobna plačevati kreditov, in ker je bila njena finančna nedisciplina strahotna, je tudi inflacija podivjala). List z govorom so Bučarju na meji skoraj zasegli cariniki, a niso ničesar razumeli, zato so ga spustili naprej.

Prevod tega govora je bil kasneje objavljen tudi v slovenščini in je sprožil med komunističnimi oblastniki velik vihar, ki je bil nekoliko povezan tudi s postopki ustanavljanja Slovenske kmečke zveze (SKZ). Na eni od tribun o kmetijstvu se je namreč pojavil tudi predsednik republiške konference SZDL Jože Smole in o Bučarju izrekel dokaj smrtonosno diskvalifikacijo, češ da je narodni izdajalec – no, s tem je Smole izzval precej ostro reakcijo navzočih nosilcev kasneje ustanovljene SKZ. Takšna javna oznaka je lahko pomenila napoved aretacije, Bučarja pa vseeno niso aretirali. Zakaj ga niso, je dejansko pojasnil tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl aprila na znamenitem sestanku v Tacnu, kjer je sodeloval tudi Kučan. Ertl je priznal, da bi aretacija Bučarja lahko zaostrila položaj Jugoslavije v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom, saj je grozilo, da bi jugoslovanska oblast, če pogajanja ne uspejo, uvedla neke vrste vojni komunizem s hudimi ukrepi, ki bi močno otežili življenje v državi. To bi bili precej bolj drastični ukrepi od tistih, ki jih je v prvi polovici osemdesetih let uvedla predsednica jugoslovanske vlade Milka Planinc.

Razvpiti sestanek v Tacnu je bil sicer osrednji bojni posvet slovenske partijske nomenklature tisto leto, saj je na njem Ertl kot glavni posrednik med CK ZKS in udbovsko operativo izrekel znane besede, da je treba »špice porezat«, kar je bila nekakšna kompromisna rešitev med dokaj pasivno držo slovenskega partijskega vrha in ostrimi zahtevami Beograda po represiji. Tudi zato, ker je bil Ertl v prvi vrsti podrejen slovenskemu CK, ni mogel privoliti v diktat tedanjega poveljnika 9. območja JLA s sedežem v Ljubljani generala Svetozarja Višnjića glede ukrepov proti tistim, ki napadajo JLA (predvsem tednik Mladina), pač pa je Ertl Višnjića preusmeril h Kučanu, ki je bil prav tedaj na obisku pri Stanetu Dolancu v Gozd- Martuljku.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!

Naskok na Slovensko filharmonijo ali kako s kulturnim marksizmom osvojiti oblast

  • Objavljeno v Fokus

»Antonio Gramsci je bil ustanovitelj in vodja italijanske komunistične partije, v svojih delih pa se je pogosto ukvarjal z analiziranjem kulture in političnega vodenja. Slovi kot izstopajoči in izvirni mislec marksistične tradicije. Med njegove najbolj znane koncepte sodi kulturna hegemonija kot način vzdrževanja države v kapitalistični družbi.« Tako spletna stran Wikipedia opisuje najbolj znanega italijanskega marksističnega misleca, po katerem se očitno navdihujejo sodobni kulturni marksisti.

Naroči se na ta RSS