Prav v času, ko so Britanci z močno podporo konservativcem na volitvah dokončno zakoličili pot iz Evropske unije in ko se Evropa spominja dogodkov izpred tridesetih let, ko so padli komunistični režimi vzhodne Evrope, se Slovenija še najbolj ukvarja s trivialnimi problemi, ki so pravzaprav le posledica napačne diagnostike. Da tako rekoč vlada urgentno uredi pridobitev državljanstva Angeliki Mlinar samo zaradi ministrskega imenovanja, je zagotovo precedenčni primer posebne vrste, ki samo dodatno potrjuje sprevrženost in zvijačnost neokomunističnih oblastnikov.

Ne vem sicer, zakaj točno je državni zbor tridesetletnico sprejema amandmajev k stari republiški ustavi praznoval šele pred kratkim, v začetku decembra, čeprav so bili amandmaji sprejeti konec septembra. Si pa lahko mislim, zakaj. Potrebno je bilo praznovanje potisniti čim bolj v bližini nekaterih drugih pomembnih obletnic, kot je denimo neuspeli miting resnice, ustanovitev Demosa in plebiscit (ta je sicer leto dni »mlajši«).

Kar nekaj pomembnih tridesetletnic se je zvrstilo v letošnjem letu. Od ustanovitve prvih demokratičnih strank, majniške deklaracije, padca berlinskega zidu, ustavnih amandmajev, preprečitve mitinga resnice pa vse do ustanovitve Demosa, ki ima sicer kar tri ustanovne datume. 27. novembra 1989 so se namreč predstavniki treh (ali štirih?) strank na domačiji letos umrlega Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki sklenili zavezništvo demokratičnih strank, teden dni po tem sestanku so tudi formalno podpisali dogovor, vendar se jim tedaj še ni v polnosti pridružila Omanova Slovenska kmečka zveza. Mesec dni po podpisanem dogovoru se je koalicija Demos tudi formalno oblikovala.