Včeraj je v neki družbi pogovor nanesel na aktualne politične razmere. Med drugim je bilo izrečeno tudi mnenje, da tako socialistične vlade, kot jo imamo sedaj, doslej še nismo imeli. In zanimivo, kljub temu ljubitelji socializma glasno protestirajo, norijo in grozijo. Kot da bi bili jezni, ker jim je nekdo ukradel politično agendo.
Se še spomnite leta 2011? Tistega leta je namreč nastala stranka Pozitivna Slovenija. Nastala je iz ljubljanske Liste Zorana Jankovića po tistem, ko se je v ljubljanski mestni hiši mudila četica »uglednih Slovencev«, ki je ljubljanskega župana na kolenih prosila, naj se vendar angažira tudi na državni ravni, da ne bo zmagal njihov večni razredni sovražnik Janez Janša. Rečeno, storjeno! Stranka je bila hitro ustanovljena, »Zoki« pa je med kandidate potegnil tudi precej znanih imen iz šovbiznisa, še zlasti pa iz športa. Za tisti čas dovolj atraktivna poteza, da je stranka dobila največ poslancev. In ja, seveda – ker Zoran Janković, ki je bil sicer gladko izvoljen za poslanca, po neuspehu pri pogajanjih za svojo izstrelitev na funkcijo premierja, ni zdržal v poslanskih klopeh in se je spet vrnil nazaj na Magistrat, ga je na njegovem poslanskem mestu zamenjala Alenka Bikar. Atletinja in udeleženka olimpijskih iger, za katero se ne spomnim, da bi kdaj imela kakšen govorni nastop v parlamentu.
Letos so res zanimive tridesetletnice. Leta 1990 se je dogajalo marsikaj. Tudi v Sloveniji. Prve večstrankarske volitve, ki bi jih sicer težko imenoval demokratične, vsaj glede na medijsko (ne)uravnoteženost ter režimskim sestavom volilnih odborov. Pa imenovanje Demosove vlade, ki je vajeti prevzemala v času, ko je Teritorialna obramba že izročala orožje v roke JLA, a je hkrati začel nastajati tajni projekt Manevrske strukture narodne zaščite. Sledilo je vroče kninsko poletje ter jesen, ko je postalo jasno, da bomo o svoji usodi odločali na plebiscitu prav ob izteku leta.
Zagotovo ni Slovenca, ki ne bi poznal Ostržka, sicer že legendarni pravljični lik, ki je prišel celo na male zaslone (glej TUKAJ). Ko sem še kot otrok prebiral Collodijevo knjigo o Ostržku, mi takrat še niso bili povsem jasni moralni nauki te zgodbe. A ko jih vzporejam z aktualnim dogajanjem v Sloveniji, mi postajajo čedalje bolj jasni.
