Kolumna, ki ste jo pravkar začeli brati, je sicer že zelo pred-dopustniška, a vendarle: gre za nekaj, o čemer je treba spregovoriti naglas. Vsaj glede na dogodke zadnjih dveh tednov.
V zadnjem času je znova v ospredju vprašanje delovanja osrednje slovenske varnostne službe – Sove. Še enkrat se je namreč pokazalo, da Sova ni sposobna opravljati takšne naloge, kot pritiče obveščevalni službi katerekoli demokratične države. Prav nasprotno!
Sicer posrečeno ime SOVA (ime velike nočne ptice) je okrajšava za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, slovensko različico ameriške CIA. Takšno ime nosi od leta 1995 dalje, pred tem pa se je imenovala Varnostno-informativna služba (VIS), ki je nasledila staro režimsko Službo državne varnosti (SDV), Udbo, kot se je imenovala pred tem. Njen prvi direktor po prvih večstrankarskih volitvah je bil Miha Brejc, kasnejši minister in evropski poslanec, ki je izkušnje z vodenjem in s svojo odstavitvijo opisal v knjigi »Vmesni čas«. Kakorkoli že, v sodobni Sloveniji so varnostne in obveščevalne službe formalno pod parlamentarnim nadzorom, kakor je navada v zahodnih državah. Kako pa je v resnici?
Črnčec kot as iz rokava?
Praktično nihče več ne dvomi, da je Sova že od svojega nastanka dejansko instrument političnega obvladovanja Slovenije. Prav tako je vedno manj dvoma, da je pravi (tehnični) gospodar Sove še vedno njen nekdanji direktor Damir Črnčec, ki je Sovo vodil le dobro leto dni. Do prvih vidnih nesoglasij med Črnčecem in Janšo je veljalo, da je Črnčec »Janšev človek« in tudi mediji so ga tako prikazovali, nato pa, da ga je Janša »odpikal«. Nenavaden preobrat Črnčeca smo podrobneje opisali že jeseni 2016 v članku »Dvojni agenti iz Sovinega gnezda«, ki ga je mogoče najti tudi na spletu. Zgodba je dobila nadaljevanje lani, ko je po sestavi Šarčeve vlade postal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, odgovoren za varnost. Čeprav je bilo zaradi omenjene kadrovske poteze veliko negodovanja zlasti v Levici (češ da gre vendarle za nekoga, ki je ščuval proti migrantom), so se duhovi kmalu pomirili. Je pa Črnčec pohitel tudi s številnimi vrednostnimi sodbami na račun Janše, češ da je »dinozaver v digitalni dobi«. »Politika, ki jo vodi, je zgolj maščevalnost. Ni tista, ki bi Slovenijo peljala naprej.« Nasprotno pa je za Črnčeca Šarec »odsev tiste politike, ki Sloveniji lahko prinaša normalno, zmerno sredinsko prihodnost v svetu, ki je poln številnih izzivov.« Če verjamete.
Kdo sodeluje s Pop TV?
Glede na to, da je nacionalna televizija Črnčecu nedavno spet ponudila prostor za izražanje njegove agende, se postavlja vprašanje, ali gre morda spet za psihološko pripravo slovenske javnosti na dogajanje v prihodnjih dneh, ko bo več znano o ozadju afere z arbitražo ter s prisluškovanjem Jerneju Sekolcu in Simoni Drenik. Slednja je prejšnji teden na zaprti seji že zaslišala Komisija DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin (NSi). Zaradi teh zaslišanj je zadnje čase zelo nervozen obrambni minister Karl Erjavec, ki je v svojih nastopil postal neverjetno surov, medtem ko mainstream mediji dvigujejo meglo, češ da se dva politika obkladata med seboj. A v ozadju gre za usodnejše stvari. Prav ima Bojan Požar, ko pravi, da je Erjavec (poleg Mira Cerarja, ki je sedaj zunanji minister) nič manj kot politično truplo in si že išče dobro službo v tujini (po nekaterih informacijah naj bi za Erjavca lobiral Zoran Janković, češ da Erjavec lahko postane evropski komisar). V mesecu juniju bodo tako na sejah KNOVS zaslišani vsi nekdanji direktorji Sove, ki so bili tako ali drugače povezani z arbitražo. Že dosedanja zaslišanja so po Toninovem mnenju pokazala nekatera neskladja med izjavami, a najbolj odločilno naj bi bilo prav zaslišanje Črnčeca. Zanimiv je ob tem poudarek novinarja Petra Jančiča na njegovi spletni strani Spletnicasopis.eu, ko omenja povezavo Črnčeca s Pop TV, saj naj bi bil povezan z »aprilsko objavo posnetkov telefonskega pogovora hrvaškega duhovnika Ivana Tolja, ki direktorja mednarodnega sklada Luda Bammensa sprašuje, ali bi lahko ustavil poročanje Pop TV, da je Sekolcu in Drenikovi v času prejšnje vlade Mira Cerarja (SMC) prisluškovala hrvaška obveščevalna služba. Zgodbo je aprila objavila televizija PopTV. O tem dogajanju je pozneje razpravljal svet za nacionalno varnost, na katerem je bil tudi Črnčec, ki sicer ni njegov član in nima pravice glasovati, a je kot premierjev svetovalec za področje varnosti vabljen na seje, dobi vsa gradiva in pozneje tudi zapisnike tega sveta,« je navedel Jančič in ob tem opozoril tudi na to, da je LMŠ na evropske volitve kot nosilko poslal Ireno Jovevo, dosedanjo novinarko Pop TV.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija!
Ko sem včeraj spremljal novice glede zaslišanja akterjev arbitražnega postopka glede meje s Hrvaško – mimogrede, šlo je za zaslišanje na zaprti seji komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (KNOVS) – nisem mogel spregledati na trenutke že kar brutalnih odzivov obrambnega ministra Karla Erjavca, ki je bil v prejšnji vladi minister za zunanje zadeve in s tem neposredno politično odgovoren za potek arbitraže. Iz tega mi je bilo jasno vsaj dvoje: da se Erjavec zaveda, da je bila arbitraža v resnici polomija, in da se tudi zaveda, da sam za to polomijo nosi tudi neposredno odgovornost kot resorni minister. Nič nenavadnega torej, da ob vsakršni omembi besede »veleizdaja« dobesedno eksplodira od besa, kar se je zgodilo tudi včeraj, ko je predsednika komisije Mateja Tonina (NSi) meni nič tebi nič označil za nič manj kot »notoričnega« lažnivca.
Dovolite, drage bralke in bralci, da bom ob tokratnih volitvah v Evropski parlament nekoliko bolj oseben. Star pregovor namreč pravi, da je po bitki lahko biti general. Zato se bodo verjetno v naslednjih dneh in tednih vrstile razne analize in tudi moralni poduki, ki bodo seveda v veliki meri namenjeni Janezu Janši ter SDS. O tem, kaj bi lahko storili, pa niso. In kaj jim ne bi bilo treba storiti, pa so storili.
