Atentat na generala Qassima – olajšanje ali provokacija Izpostavljeno

  • Napisal  Franci Kindlhofer
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(foto: nova24TV) (foto: nova24TV)

Atentat na Iranskega generala Qassima Soleimana s strani armade ZDA v Bagdadu je sprožil v svetu ne samo veliko presenečenje in zanimanje zanj, ampak istočasno je povzročil velik nemir v svetovni politiki. Kaj bo pa sedaj? Mnogi zunanji ministri, ne samo slovenski, poskušajo s praznim govoričenjem in diplomatskimi floskulami, prikriti svojo nemoč, oziroma pomanjkanja političnega instinkta in poskušajo po stari maniri narediti nekaj, da bi bil volk sit, koza pa cela. 

Razen besednih tirad, formalnega protesta pri OZN in nekaj, gotovo pričakovanih raketnih napadov na oporišča ZDA v Iraku ni bilo do sedaj z Iranske strani zaznanega še nič konkretnega. Oglejmo si najprej od blizu, kdo je bil ta general Qassim Soleimani in kaj je predstavljal za Iran in kaj je kot nasprotnik pomenil za ZDA.

General zla

Že to, da je bil general Soleimani od leta 1997 komandant tujske garde Al-Quds, pove veliko. To je del iranske vojske s 150.000 pripadniki, ki so boljše opremljeni kot ostala vojska. General Soleimani je v direktni zvezi z Ajatolahom Ali Chamenei in tako stiliziran za drugega najpomembnejšega človeka v krojenju Iranske politike na Bližnjem vzhodu. Vsekakor je kriv za smrt stotine ameriških vojakov od leta 2003. V Iraku je podpiral protiameriške demonstrante. Kakšno vlogo je igral v Iraku pove zanimivo dejstvo, da je pred kratkim vodil celo sejo iraškega varnostnega kabineta, kar je sicer pridržano predsedniku vlade. V samem Iranu je bil udeležen pri utišanju masovnih demonstracij proti vladi, v katerih je zgubiloo življenje okoli 1500 demonstrantov. Leta 2012 je s svojim posredovanjem v Siriji verjetno rešil diktatorja Assada pred porazom. Leta 2015 pa se je dogovoril celo z Rusijo o sodelovanju v Siriji. Zato ni nič čudnega, da sedaj ruski zunanji minister Lavrov v atentatu vidi kršitev mednarodnih pravil. Generalu Soleimanu so američani težko ležali v želodcu tudi zarado takratnih dogovorov z Obamo in evropskimi zavezniki, kar je za generala pomenilo občutno izgubo njegovega vpliva na razvoj na Bližnjem vzhodu. Zato mu je bil nasprotnik teh dogovorov Trump gotovo bolj po godu, saj je lahko zopet izigral svoje nizkotne sposobnosti v spletkarjenju in utrjevanju iranskega vpliva na Bližnjem vzhodu  in provociranju velesile ZDA. Njegova poslanica ZDA leta 2018 se je glasila: “Vi lahko pričnete vojno z Iranom, ampak kdaj bi se naj ta vojna končala, bomo odločali mi. General Soleimani se je čutil kot vodja milic osi Irak, Sirija, Libanon, naperjene proti ZDA in Izraelu. Tudi njegovo zadnje potovanje, pri katerem je našel zasluženi tragični konec, je bilo v okvirju njegove aktivnosti organitiranja napadov na naprave in oporišča ZDA. 

Irak v dilemi

Kako na to dejanje gledajo Iračani sami, je težko realno oceniti. Po eni straini Iračani razumejo obnašanje Irana do njih  kot žalitev in izpodkopavanje njihove suverenosti. Podobno pa nekateri razmišljajo tudi ob prisotnosti ameriške vojske, ki izvaja na njihovem ozemlju kočljive vojaške operacije brez njihove vednosti. Sicer so bile iraške oblasti o nameravanem atentatu obveščene, a le nekaj minut pred izvedbo, tako je bila  kakšna reakcija z iraške straini praktično nemogoča. Razumljivo je, da se je znašla iraška vlada v kompliciranem položaju, saj jo lahko Iran gleda kot sokrivca za atentat in tako bi lahko postal Tudi Irak tarča iranskih maščevalnih ukrepov. Zato je nekako razumljiva nedeljska odločitev iranskega parlamenta, da morajo vojaki ZDA zapustiti Irak. To je vsekakor za Trumpa nepričakovani in zelo negativen, boleč stranski učinek. Pa tudi za Irak pomeni ta odločitev prej zmago Irana, kot dobro odločitev za Irak. Saj predstavlja ameriška vojska v Iraku le neko zaščitno silo proti prevelikemu iranskemu vplivu in v boju zoper ISIS. Zato je še odprto, kako se bot ta odločitev parlamenta izvajala v praksi. V zadnjih grožnjah Iranu smo doživeli zopet Trumpa tako, kot že večkrat, z nepremišljenimi izjavami, ko grozi Iranu z napadi na izbranih 52 ciljev, med katerimi bi se naj nahajali tudi kulturni objekti, čeprav bi moral vedeti, da je to zločin tako po mednarodnih zakonih kot po zakonih ZDA samih. S kakšnimi resnejšimi koraki Irana lahko računamo po končanju žalnih slovesnosti v Iranu. Da si gotovo nobena stran ne želi prave vojne , ker bi bil konec preveč nepredvidljiv, je razumljivo in upajmo pri obeh straneh tudi evidentno, vsekakor bo pa pri vsej zadevi igral veliko vlogo način, kako obdržati svoj obraz.

Je bil atentat v tej napeti situaciji sploh potreben in koristen?

To pravilno oceniti je danes še  prerano. Brez posledic za eno ali drugo stran gotovo ne bo. Kar lahko danes z gotovostvo ugotovimo je dejstvo, da je bil na vsak način iz verige mednarodnih nevarnih spletkarjev in sposobnih organizatorjev terorizma izločen važen člen. Bodočnost bo pa pokazala, a bi bilo bolje živeti s tem teroristom in akceptirati njegovo zločinsko delovanje kot manjše zlo, ali je bilo v preprečevanju terorja njegovih brigad in milice njegova fizična odstranitev koristnejša.

Moje prepričanje je, da je bila njegova odstranitev koristnejša. Saj je bilo njegovo delovanje prekinjeno, ki je napovedovalo v bodočnosti še huše napade in razne akcije proti ZDA in Izraelu in tudi zahodni civilizaciji. Seveda so Iranci hitro našli nadomestilo, kar za njih gotovo ni predstvljalo velik problem, a morali so vzeti na znanje, da njihova moč ni neomajna in, da ameriška bojazen pred resnimi konflikti ne more neskončno pomeniti varno zavetje za sprovajanje njihovih zahrbtnih in nevarnih političnih ter vojaških potez.

In Evropa

Ni potrebno iskati primere daleč nazaj v zgodovini. Še vedno vsi govorimo o tem, da je bil za izbruh druge svetovne vojne izključno kriv agresivni nacionalsocializem nemškega vodje Hitlerja. Danes vemo, da ti vzroki niso bili tako jasni in, da je bilo še več drugih okolnosti, ki so povzročile to veliko in strašno vojno. Vsekakor nista bila tu samo Hitler in Stalin, ki sta z njunim paktom in prijateljsko pogodbo složno pričela drugo svetovno vojno z napadom na Poljsko. Izbruh te vojne je omogočil v veliki meri sam strah pred njo v zahodnih demokracijah. To je imelo za posledice, da so zahodne države poskušale ugoditi zahtevam in apetitom Hitlerja. Rezultat pa ni bil mir z zadovoljnim Hitlerjem, ampak vojna s pogrešnim in pohlepnim Hitlerjem. Zato se lahko tukaj vprašamo: Kaj bi bilo leta 1938 bolj koristno namesto pohlevne münchenske pogodbe? En takšen atentat na Göringa, Hitlerja ali Göbbelsa, kot te dni na generala Soleimana, bi bil gotovo koristnejši, kot nečastno udvarjanje krvoločnemu zločincu.

Moje toplo priporočilo nam vsem Evropejcem: Ravno sedaj s prstom kazati na nepreračunljivega Trumpa bi bilo nekaj najbolj neumestnega in za svobodni svet nevarnega. Sedaj se gre za vse nas in prav bi bilo pokazati pripravljenost braniti našo verodostojnost.

Franci Kindlhofer

nazaj na vrh