Andrej M. Poznič: Pred nami bitka za ohranitev naroda in vere Izpostavljeno

  • Napisal  Andrej M. Poznič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Pixabay foto: Pixabay

Vedno bolj smo usposobljeni, da predvidimo bližnjo prihodnost in jo tudi dejavno oblikujemo. Ne osebne prihodnosti, temveč skupno. Pogled v že vidno narodno in cerkveno prihodnost nam pravi, da nas čakata dva velika spopada, na katera se moramo pripraviti. Prvi boj se nanaša na obstanek našega naroda, naše identitete, naše samobitnosti, obstoj našega jezika, naše tisočletne kulture (več tukaj). Ne le mi, Slovenci, temveč ta boj bije celotna Evropa in v istem smislu ves t. i. »krščanski zahodni svet«. Drugi boj, ki nas čaka, pa je boj za obstanek naše vere in Cerkve. Po skoraj tisoč letih smo prišli v Cerkvi na Slovenskem do prepada samouničenja in gledamo v globino kakor prikovani od razgleda, od veličastnega propada naše vere, naše Cerkve v sedanji obliki. Zdi se, da je splošen odpad od vere do temeljev načel Kristusovo Cerkev in da bo iz naših krajev izginila.

Kriza Cerkve je večplstna in ubijalska

Ne gre samo za sramotno katastrofo mariborskega finančnega škandala, ki nas uvaja v dolgoletno pokoro. Prav tako ne gre pri tej krizi za pedofilijo in druge moralne deviacije, ki so sad naše grešnosti in se tako brutalno vidijo na telesu duhovščine. Tu gre bolj za »modni greh«, za grehe, kot so splav, nezvestoba, napuh, lakomnost, evtanazija ali drugi umori, za katere smo izgubili občutljivost.

Cerkev je začela pot očiščevanja in pokore tudi za te grehe, ki jih ni nikoli odobravala. Ko gre za naše grehe, Cerkev posnema Jezusa, ki je usmiljen z nami. Odpusti grehe in pove: »pojdi in ne greši več«, pa četudi bi mi kakemu grešniku naložili strahotno pokoro zdaj in celo v večnosti. Ta metoda pa ni metoda tega sveta, ki je nepopustljiva, neusmiljena in bliže linčanju kakor pravičnosti. Ko gre za modne grehe, je svet vedno enako zagret pri preganjanju in kasneje, ko se naveliča, v pozabi.

Brez duhovnikov ni Cerkve

Bolj kot vse našteto nas bo zadelo pomanjkanje duhovnikov in vernikov. Za sedanji način in pokritost župnij ima Cerkev na Slovenskem prvič v tisoč letih premalo osebja, premalo mašnikov, ki večinoma mašujejo v praznih cerkvah. Brez duhovnikov pa ni Cerkve. Iz tega dejstva se bo v prihodnosti rodila nova organizacijska, zemeljska oblika katolištva. Kakor vsako rojstvo pa bo tudi to težko. Porodni kriki se že slišijo po cerkveni pokrajini, med ljudmi, ki jih je krčenje že doletelo. A to so samo prvi kriki, ne pa zadnji. V naslednjih nekaj letih, morda desetletjih bo Cerkev na Slovenskem »hujšala« in se krčila in vpila v porodnih bolečinah novega.

Torej je naša prva naloga, da molilno za nove duhovne poklice in podpiramo tiste fante, ki so poklicani in bi velikodušno stopili na to pot, z dobro besedo, z izražanjem veselja, da bi nam ne zmanjkalo duhovnikov. Pomanjkanja duhovnikov ne bo mogoče odpraviti v kratkem času, vendar je treba začeti s tem delom takoj. Sprememba miselnosti v Cerkvi sami, tj. med ljudmi, med vernimi ljudmi, pa je prav tako težka kakor med jugonostalgiki, ki žalujejo za »Jugovino«, ki je že davno mrtva.

Druga plat cerkvene medalje, manj vernikov, se reši bolj preprosto. Organizacijsko to pomeni združevanje, kar v praksi pomeni tudi ukinjanje župnij. Manj bo svetih maš, a manj bo tudi župnij. Ta proces se je že začel, v bližnji prihodnosti pa bo postal očiten in vsesplošen, se bo v naslednjih nekaj letih upokojila največja starostna skupina duhovnikov.

Kaj je najbolje, da storimo ta hip?

Časi so se resnično spremenili, mi pa se v njih še nismo. Časi so povozili tradicionalno vero in zanašanje na zunanje navade. Spremeniti torej moramo miselnost, ki je preživeta in že vsaj tri desetletja ne deluje več. To je miselnost »vedno je bilo tako«, »če bo drugače, mene ne bo zraven«, to je »ultra konservativnost«, ki je sebična in ohranja počasen ritem umiranja. Kdor sebi na ljubo noče nič spremeniti, »ker je vedno tako bilo«, laže sebi in drugim, kajti vedno je bilo drugače, kakor trdimo in se spominjamo, in vedno je mogoče kaj spremeniti.

Namesto v preteklost zazrto hojo v prihodnost (gledamo »rikcerc« naprej!) osvojimo pogled naprej v prihodnost, da se pogumno obrnemo v čas, ki nas čaka in prihaja, in na ramenih tisočletne tradicije in v zvestobi njej osvojimo vprašanje: »Kaj je najbolje, da storimo ta hip?« Ne več »tako je bilo!«, ampak »kaj je prav, kaj je dobro, kaj je res« in še bolj »kaj govori Duh Cerkvi«. Ta hip potrebujemo prebujene, osebno verne ljudi, ki zavestno gojijo svoj odnos drug z drugim in med seboj, predvsem iz srednje generacije.

Pomemben temelj za našo prihodnost je ohraniti zvestobo Cerkvi in njenemu nauku. Biti katoličan, odprt v svet z misijonskim duhom, pomeni oznanjati vsem ljudem, osebno in skupnostim. Za nas velja: najprej v Sloveniji. Tega še ne znamo in tudi sam vam ne znam povedati, kako bi morali to narediti, da bomo uspeli. To je naša velikanska naloga.

Če že bomo Slovenci izumrli, umrimo vsaj tako, da bomo baklo žive in prave vere predali tistim, ki bodo za nami živeli na tem prostoru.

Potrebujemo pogum za boj, pripravljenost na žrtve, na rane, na padec v boju

Prihodnost, ki je že tukaj, terja od nas, da se spremenimo, da iščemo in na nov način delujemo in živimo svojo vero. Pustiti moramo za seboj, kar je čas povozil in kar se je že spremenilo. Pustiti moramo za seboj komodnost navad, ki so se nam prikupile, in se pogumno, tudi za ceno zmot in napak, podati na pot žive vere, ki ustvarja nove navade. Opustiti moramo miselnost »vedno je bilo tako« in iskati »kako bi bilo dobro zdaj«. Ohraniti vsebino, duha in spremeniti obliko.

Obe veliki bitki, bitki za ohranitev naroda in vere, terjata pogum za boj, pripravljenost na žrtve, na rane, na padec v boju. Obe pa slonita na isti spremembi mišljenja, ki je potrebna v našem času. Nobena nam ne bo prinesla slave in časti tega sveta, borimo se za večni venec in za plačilo v nebesih. A če hočemo ostati zvesti, kakor so bili naši predniki, potem moramo sprejeti naš boj, ki je obenem naš križ, to je prostor našega Odrešenja.

Vir: Slovenski čas, št. 113, str. 7

nazaj na vrh